Ali je NPZ potrebno spremeniti

Nacionalna preverjanja znanja

Ali je NPZ potrebno spremeniti

Nacionalna preverjanja znanja ali NPZ je pisno preverjanje znanja učencev osnovne šole po zaključenem drugem in tretjem obdobju. NPZ so z ukinitvijo osemletke leta 2002 prevzela prejšnjo vlogo eksternih preverjanj znanja, a za razliko od teh NPZ ne vplivajo na končno oceno učenca pri določenem predmetu in posledično ne igrajo velike vloge pri vpisu v srednjo šolo. NPZ se maja vsako leto pišejo na vseh slovenskih osnovnih šolah v 6. in 9. razredih, letos pa prvič na 110 šolah tudi v 3. razredu. NPZ naj bi po zagotovilih RIC-a, Državnega izpitnega centra, imela več ciljev – tako za učence, učitelje, šole in šolski sistem na nacionalni ravni.
Učenci naj bi z opravljanjem
NPZ dobili dodatno informacijo o svojem doseženem znanju v nekem obdobju šolanja (učenci 3. in 6. razreda) ali ob koncu osnovne šole (učenci 9. razreda). Učenci lahko kritično ovrednotijo lastno znanje in delo, ker NPZ pišejo vse šole pod enakimi pogoji.
Učitelji naj bi skozi rezultate na
NPZ dobili dodatne informacije o znanju svojih učencev ter o njihovem doseganju standardov iz učnih načrtov. Prav tako naj bi jim rezultati pomagali kritično ovrednotiti njihovo poučevanje in bi lažje uskladili svoje kriterije vrednotenja znanja s kriteriji drugih učiteljev.

Šole s strokovno analizo rezultatov učencev in s primerjavo z ostalimi šolami v državi ali regiji dobijo informacijo, s katero si pomagajo ovrednotiti kakovost in uspešnost svojega dela, v primerih prevelikih odstopanj od povprečja pa si lahko z NPZ pomagajo pri prepoznavanju težav in poiščejo morebitne možnosti za izboljšanja. Dosežki na NPZ znanja so za šolo pomemben element v načrtovanju razvoja šole ter oblikovanju načrta za izobraževanje učiteljev.

Rezultate NPZ pa se uporablja tudi kot podlago za sprejemanje odločitev o razvoju izobraževalnega sistema na nacionalni ravni. Te informacije igrajo veliko vlogo v nadaljnjem razvoju učnih načrtov.

Težava pri NPZ pa je v tem, da učenci k opravljanju teh preverjanj ne pristopijo dovolj resno, saj rezultati ne vplivajo na uspeh osnovnošolca, rezultat na NPZ pa je pomemben pri vpisu v srednjo šolo le v primeru, ko se dva ali več učencev poteguje za zadnje mesto na določenem srednješolskem izobraževalnem programu. Tako so vsi rezultati in analize odvisni od volje učencev, ki se lahko mirno odločijo, ali se želijo potruditi po svojih najboljših močeh ali pa se na preverjanjih ne potrudijo, saj se jim ne zdi smiselno učiti za nekaj, kar ne bo vplivalo na njihov učni uspeh in jim lahko le v redkih primerih pomaga pri vpisu v srednjo šolo.

O trenutnem stanju NPZ sem vprašal predsednico Predmetne komisije za slovenščino, dr. Ino Ferbežar, ki skupaj z ostalimi člani komisije pripravlja gradiva za nacionalna preverjanja znanja in z RIC-om sodeluje pri analizi rezultatov. Dr. Ferbežarjeva je povedala: »Po moje gledajo učitelji, učenci in širša javnost na NPZ negativno, saj so rezultati ponavadi pod njihovimi pričakovanji. Na preverjanja se gleda kot na tekmo med šolami. Velik razlog za previsoka pričakovanja staršev in učiteljev so (pre)visoke ocene otrok v šoli, kar pa samo pomeni, da imamo inflacijo visokih ocen. Težava je tudi v tem, da otroci morda slabe rezultate na NPZ vidijo kot osebni poraz. Dejansko je tu lahko prisoten problem nizke samopodobe, če dosežejo nizek rezultat, kar je še posebej pogosto pri pridnih puncah.« Poudarila je tudi, da učitelji na nacionalna preverjanja znanja ne gledajo kot na možnost za izboljšavo svojega dela, ki je eden od namenov NPZ, ampak vidijo to kot nadzor nad svojim delom.

Prav tako je pojasnila namen NPZ: »Pomembno je, da se cela generacija preveri v znanju pri določenem predmetu. Učenke in učenci tako dobijo povratno informacijo, kje so njihove prednosti in pomanjkljivosti, s čimer si lahko pomagajo pri nadaljnji nadgradnji znanja. Prav tako učiteljice in učitelji dobijo povratno informacijo o svojem delu in preverijo, ali bi lahko pri svojem delu kaj izboljšali. Ravnatelji in ravnateljice pa dobijo povratno informacijo, kje so učenke in učenci glede na slovensko povprečje.« Predsednica komisije je navedla tudi nekaj predlogov za spremembo sedanje oblike NPZ, ki bi lahko bila modernejša in bolj interaktivna, a se ji zdi bolj potrebna sprememba vsebine NPZ: »Sprememba vsebine je seveda povezana z učnimi načrti, ki so bili oblikovani že pred 25 leti in so zastareli. Predvsem pri slovenščini bi si želela, da bi rezultati NPZ vplivali na oblikovanje učnih načrtov, dobro pa bi se mi zdelo tudi kombinirati slovenščino z drugimi predmeti, na primer pri esejskih tipih nalog.« Trenutni NPZ iz slovenščine je po mnenju Ferbežarjeve v trenutni obliki le preizkus v hitrostnem branju, zato bi začela pri podaljšanju časa pisanja. Več časa bi tudi omogočilo preverjanje razumevanja daljših in kompleksnejših besedil. Prav tako pa bi pri slovenščini uvedla slušne naloge: »Če bi se poslušanje vključilo v NPZ pri slovenščini, bi to vplivalo tudi na število slušnih vaj pri pouku slovenščine, ki sicer niso zelo pogoste.« Povedala je še, da ima predmetna komisija poleg že naštetih še veliko predlogov, a oblika in vsebina bosta v prihodnjih letih odvisni od bodoče vlade. Vlada se bo namreč med drugim odločila, ali je bil NPZ v 3. razredu letos le poskus ali pa bo v prihodnjih letih postal stalnica.

Svoje mnenje o NPZ je z mano delil tudi predsednik Državne komisije za vodenje NPZ, dr. Janez Vogrinc, ki se mu trenutna oblika NPZ zdi ustrezna, pomembna pa se mu tudi zdi uvedba NPZ v 3. razredu. Tako se do časa prepozna težave učencev in se le-te izboljša, to sploh velja za težave z bralnim pismenostjo, saj ta ključno vpliva na dosežke tudi pri drugih predmetih. »Javnost je zagotovo premalo seznanjena s pomenom NPZ. V javnosti se pogosto NPZ prikazuje kot nekaj, kar je nepotrebno, kar terja nepotrebne finančne stroške, učence pa postavlja v stresno situacijo. Žal, redki so tisti, ki poznajo pozitivne učinke NPZ in se zavedajo dejstva, da neko obliko nacionalnega preverjanja znanja poznajo skoraj vse evropske države. Odnos učencev do NPZ je močno odvisen od odnosa učiteljev in ravnatelja do NPZ. Na šolah, kjer imajo ravnatelj/ica in učitelji pozitiven odnos do NPZ, ga imajo tudi učenci. Na splošno lahko rečem, da se večina učencev potrudi, ko pišejo NPZ in resnično pokažejo svoje znanje. So pa tudi takšni, ki se jim ne zdi vredno potruditi za nekaj, kar ne bo ocenjeno.«, je rekel Vogrinc. Povedal nam je še, da je večja sprememba že bila pripravljena v obliki Novele zakona o osnovnem šolstvu, a ta še ni bila obravnavana v parlamentu. Novela bi med drugim za učence 9. razredov uvedla dodatno oceno, ki bi nastala iz njihovih dosežkov na NPZ.

Za mnenje sem vprašal tudi profesorico slovenščine in angleščine Bernardo Pintar, ki poučuje na Osnovni šoli Poljane. Meni, da je zunanje preverjanje znanja potrebno, toda ne v taki obliki in izvedbi, kot so trenutni NPZ: »Osnovnošolci (bolj devetošolci kot šestošolci) NPZ ne jemljejo dovolj resno. Pred leti sem z njimi opravila anketo o njihovem pogledu na NPZ in izkazalo se je, da se na NPZ ne pripravljajo (razen v šoli), da se jim večinoma zdijo brez pomena, da nekateri starši sploh ne vedo, kako NPZ izgleda in kdaj je kaj na sporedu. Pozitivnih mnenj je bilo bolj malo. Mislim, da bi se ta odnos spremenil, če bi zunanje preverjanje imelo večji vpliv pri vpisu v srednjo šolo ali vsaj pomembno težo pri zaključevanju ocen na koncu posameznega obdobja.«
Povedala je še, da se učni načrti, ki bodo pri nekaterih predmetih v kratkem prenovljeni, od obstoječih ne bodo prav veliko razlikovali, zato se ji zdi, da bodo tudi NPZ doživeli kvečjemu kozmetične popravke, še vedno pa ne bo večjih sprememb: »Obliko in vsebino (slovenščina) bi bilo treba spremeniti, da bi učenci lahko pokazali, kaj so se v osnovni šoli naučili. Javnost in starše pa večinoma zanimajo le rezultati.«

Pintarjevi se tudi zdi, da učitelji lahko z rezultati NPZ izboljšajo svoj način poučevanja, a so zaradi interpretacije rezultatov pod velikim pritiskom: »Preverjanje in primerjanje sta sicer potrebna in dobrodošla tudi za samoevalvacijo učiteljev in njihovega dela, ne pa tudi za ocenjevanje učiteljev na podlagi rezultatov.«

Na nekaj vprašanj mi je odgovorila tudi Barbara Levstek, profesorica slovenščine in francoščine na Osnovni šoli Poljane. Tudi njej se zdi trenutna oblika in pomen NPZ neprimeren: »Zame je sicer NPZ neka motivacija, da učence dobro naučim, da dosežemo vse zastavljene cilje, hkrati pa je tudi stalen pritisk in nadzor. Ogromno je dela tudi z analizami, a na koncu se izkaže da naredimo veliko dela brez pravega učinka. Učencem se zdijo »kar nekaj«, zato niso motivirani, lotijo se jih neresno; učitelji pa so v to prisiljeni, zaradi NPZ so zelo obremenjeni. Tudi javnosti se v tako obliki kot sedaj najbrž zdijo predragi in nepotrebni.« Opozorila je na predhodnike NPZ, eksterna preverjanja znanja, ki so vplivala na končno oceno pri predmetu in so imeli večjo vlogo pri vpisu v srednjo šolo: »NPZ v 9. razredu se mi ne zdi smiseln, dokler se vsaj rezultati vsaj delno ne upoštevajo pri zakjučevanju ocene, prav tako se mi absolutno ne smiseln zdi NPZ v 3. razredu. Obdržala bi le NPZ v 6. razredu, kjer se lahko odkrite luknje v znanju še nadoknadi do konca osnovne šole.« Z besedami: »NPZ ogromno stane, služi pa nikomur.«, je na koncu povzela svoje mnenje. Samo Demšar