Se psihoterapija enači s tabujem?

»Psihoterapije se še vedno drži njena stigma, ki jo povezuje z norostjo«

Živimo v 21. stoletju, vendar slovenska družba vseeno daje vtis nepopolne odprtosti do nekaterih tem vsakdanjega pogovora. Med njih pogosto sodi tudi psihoterapija in njena praksa. Naj se gre za študente ali starejše občane, večina jih ob omembi besede »psihoterapija« začudeno in nejeverno pogleda, postane jim neprijetno. Zakaj je temu tako in kako bi to lahko spremenili, sta zgolj dve izmed mnogih vprašanj, ki se porajajo.

Kaj je psihoterapija?
»To je zdravljenje s pogovorom,« pove Špela Čeh, BA. pth., spec. psihoanalize. Ne obstaja samo ena, univerzalna definicija. Na internetu se najpogosteje pojavi ta, ki pravi, da je psihoterapija »zdravljenje vedenjskih motenj, duševnih bolezni ali kateregakoli drugega stanja psihološke narave s komunikacijo«.
Psihoterapija obsega več pristopov, ki so se razvili po drugi svetovni vojni: geštalt, sistemska in vedenjska psihoterapija ter psihoanaliza so le ene izmed teh. »Psihoterapija je širši pojem kot psihoanaliza. Ta dva pojma se pri neinformiranih ljudeh velikokrat enačita,« je razložil dekan Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, mag. Miran Možina, dr. med. spec. psihiater, sistemski psihoterapevt, učni terapevt in supervizor. Prav tako je poudaril, da se psihoterapevtska pomoč ne sme enačiti s psihiatrično. Slednja se ukvarja z zdravljenjem duševnih bolezni in hujših duševnih težav, lahko pa predpisuje zdravila. Povedal je, da psihoterapija omogoča več možnosti preventivnega delovanja. Preden se ljudem duševna stiska stopnjuje do te stopnje, da je že mogoče postaviti diagnozo, se da še veliko narediti. Kot primer je navedel ločitev, ki so: »čustveno zahtevne in naporne za kogarkoli, še posebno za majhne otroke«. V obliki zakonskega in družinskega svetovanja, psihoterapija prihrani veliko trpljenja in otrokom omogoča prilagajanje na novo življenje, ko so starši ločeni.
»Psihoterapija se mi zdi dober način, da pomagaš nekomu, z mentalnimi oziroma osebnostnimi problemi, brez uporabe zdravil,« meni Žiga Nolde Drev, študent Biotehniške fakultete. Dodaja, da omogoča samorefleksijo in razčiščevanje s samim seboj. Sam je pred leti poizkusil s psihoterapijo, saj se je znašel v občutljivem obdobju. Želel je ugotoviti zakaj se obnaša na določen način in, če je izvor vedenja v njegovem otroštvu.
Zdravljenje v psihoterapiji torej poteka s komunikacijo med pacientom in usposobljenim strokovnjakom, ki se imenuje psihoterapevt. Preko psihoterapije naj bi pacient spremenil svoje moteče vedenjske vzorce in vzorce doživljanja ter osebno zrasel. Obdobje terapije je različno. Razteza se od nekaj mesecev pa do nekaj let- odvisno od smeri psihoterapije, metode dela in napredka, oziroma pripravljenosti sodelovanja s strani klienta.

Psihoterapija kot odpor
V slovenski družbi so številne teme tarča odklonilnega odnosa, kritike in odpora. Psihoterapija je bila v preteklosti definitivno ena izmed njih. Danes se situacija malce izboljšuje. V Sloveniji se je psihoterapija »rodila« okoli leta 1960, obdobje začetkov označuje Leopold Bergant. Slovenija je bila na področju psihoterapije, oziroma specifično psihoanalize kar 60 let v zaostanku za Avstrijo. Torej je psihoterapija še razmeroma mlad pojav v slovenski družbi. Morda se zaradi tega sloves, ki se drži psihoterapije še ni povsem razvodenel. Mnenja o prisotnosti odpora oziroma odklonilnega odnos in razlogov za to se razlikujejo.
Odpor je lahko zakoreninjen v vrednotah ljudi. Pojavi se kontrast med tem o čem se govori in kaj se prikrije pred, na primer, sosedom. »Ko si človek zlomi nogo ali gre na operacijo, se s tem po navadi pohvali. Ko pa pride do tega, da nekdo slabo spi, ga je strah, je depresiven, ima psihotične težave (neobičajen način razmišljanja, prividi, prisluhi), se tega običajno ne omenja in se skriva.«
Glede odpora Možina sicer komentira: »Mislim, da se odpor manjša. Še posebej pri mlajših generacijah. Mišljenje, da odhod k psihologu, psihoterapevtu ali psihiatru pomeni, da si nor, se spreminja.« Mnenje Možine je, da ljudje začenjajo razmišljati, da ima vsak človek v življenju več hudih stisk. Zato potrebuje neko obliko psihološke, psihoterapevtske ali psihiatrične pomoči.
Nolde Drev se s trditvijo, da se v ljudeh pojavlja odklanjanje psihoterapije deloma strinja, vendar dodaja: »Menim, da družba nima odklonilnega odnosa do psihoterapije same, temveč ne sprejema ‘mentalnih bolnikov’. Če ljudem nekdo pove, da hodi k psihologu ali psihoterapevtu, bo velikokrat deležen tega, da ga bodo ‘gledali postrani’.«
»Za ljudi, ki pridejo na psihoterapijo, se ustvari oznaka da je z njimi nekaj hudo narobe oziroma, da so nori. To je posledica enačenja psihoterapije s psihiatrijo,« pove Čeh. Meni, da vedno več ljudi čuti, da bi jo potrebovali, vendar niso pripravljeni narediti največjega koraka. Ta vsebuje ozaveščanje, da sami ne zmorejo premagati težave ter zbiranje poguma, da pokličejo in se prijavijo na psihoterapijo. K temu pa dodaja, da je poleg nelagodnosti govorjenja o obiskovanju psihoterapije tudi cena velikokrat problem. Ljudje bi si jo želeli privoščiti, pa si je ne morejo. »Psihoterapija je trenutno še samoplačniška, saj je država preko zavarovalnice ne krije.«

Detabuizacija in sprememba mišljenja
Vedno več ljudi ima težave z anksioznostjo in depresijo. Uporaba antidepresivov in ostalih zdravil proti strahu se je povečala na 30 % ljudi, kar predstavlja 600 000 Slovencev. »To pomeni, da nisi več tako poseben, da imaš neke duševne težave,« doda Možina. »Ko znani pevci, pevke ali umetniki priznajo, da imajo duševne težave, to pomaga ostalim ljudem in njihovemu reševanju težav.« Torej je vse več ljudi, ki o tem lahko in tudi odkrito govori, kar pomeni da je na voljo vedno več informacij. Število preventivnih programov, ki pomagajo mladim, da se ne zatekajo v droge in alkohol, narašča. Med mladimi se namreč povečuje število depresivnih in anksioznih, kar pa se odraža v večji porabi drog in alkohola.
Kar se tiče izboljšave ozaveščenosti in manjšanje odpora do psihoterapije, Možina pove, da je pomembno, da se o teh zadevah govori v osnovnih in srednjih šolah. » Vse to služi temu, da se celotna družba zave, da se stopnja duševnih motenj ne manjša, ampak postajajo vse bolj pogoste.« Njegovo mnenje je, da je s temi težavami podobno kot z ločitvijo. Sedaj so precej bolj pogoste in niso deležne toliko kritik, kot pred 70 leti. Ko pri ljudeh nekaj prevladuje, pomaga razbiti tabu.
Čeh dodaja, da se dostopnost psihoterapije povečuje s prilagajanjem cen glede na socialni položaj. Poudarja, da so razgledanost, zanimanje in radovednost ključnega pomena pri detabuizaciji psihoterapije. Izobraževanje je pomembno, ker tako ljudje dejansko izvejo kaj sploh psihoterapija je- to ni zdravljenje norosti. »Psihoterapijo, lahko označimo kot mentalno higieno. Sprotno prečiščevanje zadev omogoča izogibanje preobremenjenosti in hujšim posledicam, ko postane pretežko.« Omeni še, da je psihoterapija nekaj običajnega, kot če greš do zobozdravnika, ko te boli zob. Če se nekdo psihično ali čustveno slabo počuti, si poišče pomoč pri psihoterapevtu. »Terapija ni noben ‘bav bav’,« povzame.

Slovenci se počasi mehčajo in začenjajo sprejemati panoge, kot je psihoterapija v svoje življenje. Morda imajo v svoji zavesti še vedno prepričanje, da je navzven potrebno izgledati, kot da je vse popolnoma v redu. Navajeni so prepričanja, da je potrebno ohranjati dostojanstvo in se ves čas obremenjevati s tem, kaj si bodo drugi mislili. Dejstvo je, da je v Sloveniji vsak drugi par ločen. Prav tako je viden porast stopnje uporabe alkohola in drog. Vsak ima svoje probleme in nič ni narobe, če jih premaga s pomočjo nekoga, ki ga je pripravljen poslušati in mu pomagati prebresti težke čase. Če bomo nadaljevali z izobraževanjem in s tem širili razgledanost, nas časa svetla prihodnost.