Čeprav je kolesarska sezona že skoraj pri koncu, se nekateri najbolj vztrajni kolesarji še vedno upirajo krajšim in hladnejšim jesenskim dnevom. Nasprotno pa se je sezona za Miho Gašperina, kolesarskega serviserja, šele dobro začela. »Včasih je bila ločnica med zimo in poletjem jasna, danes pa se lahko kolesarska sezona potegne tja do decembra. To pomeni, da tudi servisi koles niso več skoncentrirani na zimske mesece, jih je pa takrat še vedno največ,« nam pojasni.

Kolo je Mihov najboljši prijatelj že od otroštva, ko je začel s cestnimi dirkami, kmalu pa je cestne preizkušnje zamenjal z gravitacijskimi disciplinami. Praznuje kar dva rojstna dneva, saj so mu, kljub temu da je športnik celo življenje, pred dvema letoma morali zamenjati srce. Pri opisovanju svoje kariere ostaja skromen, hitro omeni Živalske dvoboje in »Bike fight-e«, ko ga samo začudeno gledamo, pa le vpraša: »Ali pojasnim?« Tekmovanje poteka v dual slalomu, ko se dva kolesarja spustita po progi, kjer ju ovirajo umetne in naravne prepreke (»kucli«, zemlja, gugalnice, gume, skoki čez palete), slabši od obeh v ciju izpade.

Kot kolesar je moral biti sam svoj mojster, saj v domačem kraju Grosuplje ni bilo kolesarskega servisa.  »Na tekmi ti ni nihče pomagal, si se moral znajti kar sam. Najprej »šraufaš« kolo sebi, potem sotekmovalcem in tako naenkrat postaneš serviser.«

Med kolesi takrat in danes ni primerjave

Danes ima v Trebnjem svojo delavnico, pomaga pa tudi v JB centru v Novem mestu. Vsa ta leta se je tehnologija v kolesarstvu hitro razvijala. »Med kolesi takrat in danes sploh ni primerjave. O karbonu si lahko le sanjal, rezervnih delov oziroma dodatne opreme ni bilo možno dobiti,« našteva. »Takrat ni bilo razvitih internetnih trgovin, kot so danes Chainreaction, Wiggle itd. Zdaj dobiš, kar si zamisliš.« V tistih časih se je usedel na kolo ter se peljal čez italijansko mejo po rezervne in dodatne dele, potem pa šel nazaj še isti dan, da je lahko sestavil kolo. Sestavil je tudi do 260 koles na leto.

Po njegovem mnenju je največji napredek v menjalnikih, ki so neprimerljivo boljši in tudi izbira je ogromna. Trenutno je »na sceni« električnih menjalnik, pri katerem verige ne vlečemo več mehansko, temveč z električno energijo. »Baterijo se napolni, zamenja in to je vsa znanost.« Najnovejši hit pa so menjalne ročice, ki delujejo na brezžično povezavo, torej nobene žice, ne jeklene ne električne.

Velike spremembe so se zgodile tudi pri čeladah, saj so imeli včasih na glavi »haubice še iz pionirskih časov«. Zdaj so to konkretne čelade, ki so cenovno dostopne, vizualno delujejo dobro in so tudi funkcionalne.

Kako daleč pa lahko napredek še gre?

Praktično vsa kolesarska podjetja danes testirajo aerodinamičnost koles v vetrovnikih. »Največ se dela na dizajnu, izgledu in kompatibilnosti kolesa, da je trden in da se ne zvija.« Pri gorskem kolesih so na primer v okvir kolesa skrili stvari za menjavo zračnic in orodje.

»Če bi mi pred 20 leti nekdo razlagal o trenažerjih, bi rekel, da je to znanstvena fantastika. Zdaj se lahko doma povežeš s prijatelji preko interneta in tekmuješ kar iz svoje dnevne sobe. Sobna kolesa so passé, v trenažerje pa lahko investiraš zelo veliko, a če potem tega ne uporabljaš, je vse zaman.« Seveda kaj takega za gorske kolesarje še ni možno, mogoče pa je izziv za v prihodnje, da bi omogočili gorsko kolesarstvo v notranjih prostorih.

Napredovala je tudi vsa dodatna oprema – obvezen pripomoček je števec z neskončnimi funkcijami. Vključen je merilec srčnega utripa, kadence, GPS in drugo. Tako napravo enostavno sinhroniziramo v računalnik, ki nam ponudi analizo vožnje. »Včasih se je treniralo samo na srčni utrip in kadenco, danes pa je merilec moči nepogrešljiv.« Tako opremo so imeli včasih zgolj profesionalni kolesarji, danes pa je kolesarstvo tako popularno, da imajo nekateri »profesionalni rekreativci«, kot jih poimenuje, tudi svoje osebne trenerje. »Nihče ne more predvideti, o čem se bo govorilo čez 50 let.«

Kolesa in oprema so cenovno dostopnejša

Boljši rekreativni kolesar si lahko kupi kolo za okoli 2.500 eur, kar je že zelo dobro kolo, zraven še števec s srčnim utripom, čelado, kolesarske čevlje in dres. Vse to je cenovno in fizično mnogo bolj dostopno. »Če bi imel še eno možnost, bi se rodil v tem času, kar se kolesarstva tiče.«

Največji razvoj je pri električnih kolesih, predvsem pri gorskih in treking mestnih kolesih. V klanec ti sicer pomaga električni motorček, a je treba še vedno obračati pedala. Cena se giblje okoli dva tisoč evrov in se niža skoraj vsakega pol leta. Pri gorskih kolesih prihraniš nekaj moči, ko se vzpenjaš na hrib, pri mestnih pa je motorček dobrodošla pomoč za starejše ljudi.

Precej pa je naraslo tudi število rekreativnih kolesarskih prireditev. »Kot mulci smo bili lačni tekem, teh pa letno ni bilo veliko.« Danes ima skoraj vsak kraj svoj vzpon in kronometer, pa še kakšen maraton.

Santa Cruz, Pinarello, predvsem pa retro in Pony

Z vprašanjem o najljubši znamki gorskega in cestnega kolesa ga spravimo v dilemo. »Ali lahko izberem dve (smeh)?« Med gorskimi kolesi izpostavi znamko Santa Cruz. Za cestnega prvaka pa določi italijansko znamko Pinarello. Sicer je ljubitelj retro scene in starih specijalk. Zelo ljub mu je tudi Rogov Pony. »Pony je Pony, je nostalgija. Karkoli bi mu naredili, ga uničimo.«

»Ko grem na kolo, skušam izgledati čim bolj retro, oblačila znamke Rapha obvezno, da sem podoben največjemu »carju«, angleškemu kolesarju Bradley-ju Wigginsu.« Doda še, da ima celo omaro oblačil samo od njega. Zato tudi ni presenečenje, ko pove, da je bil glavni oboževalec ekipe Sky, kjer so vozili Pinarello kolesa v dresih znamke Rapha. »Če bom imel kdaj psa, mu bo ime Sky ali Wiggins.«

Miha Gašperin na Vršiču.

Gašperin je bil tudi eden izmed udeležencev prireditve Red Bull Goni Pony, saj si je v težkem obdobju svojega življenja, ko se je samo leto dni pred tem po transplanataciji srca »ponovno rodil«, obljubil, da bo osvojil Vršič. »Nova serija Rogovega Pony-ja je podobna, sicer še vedno brez prestav, a je malo lažji, iz aluminija, in zato je z njim mnogo lažje priti na Vršič.«

 

Športnih ciljev ne zmanjka

Đovo, kot ga kličejo prijatelji, ima za naslednjo sezono kar nekaj izzivov. »V načrtu so evropske igre transplantiranih na Siciliji, obvezna udeležba na Red Bull Goni Pony na Vršič, potem pa še kakšen projekt na lokalnem nivoju.« Konec tedna lahko navijate zanj na Ljubljanskem maratonu, kjer bo tekel na 10 kilometrov. »Rad bi odtekel pod eno uro, čeprav ne vem, kako bo, ker nisem dovolj treniral (smeh).« Vsekakor bo v novi sezoni več časa posvetil kolesu, čeprav se še ni odločil, ali gorskemu ali cestnemu.