“Na wc-ju sem, mi prineseš telefon?”

Iphone 5S Rose Gold

Teh besed sama še nisem izrekla, vendar si lahko predstavljate, da je moj telefon že zašel tja, kamor gre še cesar peš. Veliko večje presenečenje je bilo, da je za svoj telefon prosila mati, ki je še do nedavnega trdila, da ji telefon ne pomeni nič in da ga potrebuje le za klice. Zavedla sem se, da sem bila pravkar priča zgodovinskemu trenutku, ki bi ga lahko nekega dne uporabila kot argument v debati o prekomerni uporabi telefona, v tistem momentu pa se mi je zdelo samo zelo presenetljivo in zabavno. Telefon je imela dva tedna in spremembe v odnosu med njo in telefonom so bile večje od pričakovanih.

Svoj prvi telefon sem dobila pri desetih letih, kar se mi je zdelo nekako primerno in pričakovano. Bil je rabljen tetin Sony Ericsson, ki se je od prav takega maminega in babičinega ločil samo po nalepki na zadnji strani. Rdeča rožica je bila in počutila sem se nadvse odraslo, ker sem imela svoj telefon. Pošiljala sem sporočila svojim sošolkam in jezila starše, ker sem vedno prekmalu zapravila tisto kartico za pet evrov. Nato je sledila tetina rabljena Nokia in pri dvanajstih letih čisto nova črno-roza Nokia na preklop. Takrat sem si samo želela telefona, ki bi imel bluetooth in brez pomisleka sem si za konec šolskega leta zaželela ta telefon, tri leta kasneje pa spet novega. Ker v gimnazijo pa res ne morem s telefonom na preklop, ki ima bluetooth, vendar nima zaslona na dotik in tudi interneta ne. Po mojem mnenju sem telefon dobila ob primerni starosti in kasneje tudi svoj prvi prenosni računalnik. Zato me je toliko bolj presenetilo, ko je bratec za svoj šesti rojstni dan dobil svojo tablico. Zdelo se mi je absurdno in čisto prekmalu. Ko sem bila jaz te starosti, sem računalnik videla le v vrtcu, kjer si lahko igral tisto igrico z miško, mačko in sirom v labirintu, brat pa je že imel svojo tablico in brskal po Youtubu. Halo?! In to moji starši, ki so večkrat ponovili, da so imeli v mladosti le staro črno-belo televizijo in radio? Vendar se s tem darilom niso preveč ukvarjali in tokrat sem menda jaz izpadla nazadnjaška in nevoščljiva.

Tri leta kasneje sem jaz res že praktično prodala svojo dušo Applovim produktom, a najmlajši član naše družine ni prav dosti zaostajal. Pri devetih letih je dobil svoj prvi (in to novi!) telefon. In to ne kateregakoli, temveč iPhona. In spet sem se jezila in spraševala, zakaj, a ni prav dosti pomagalo. Če so starši še vedno vztrajali, da sami ne potrebujejo dragih pametnih telefonov, pa so vseeno svojemu najmlajšemu otroku za konec 4. razreda kupili drago igračko. In ne rečem, da je to povsem slabo. Ta devetletni fantek je o telefonih vedel več, kot jaz pri teh letih, da primerjave s svojimi starši sploh ne delam. Res ne veš, ali bi se smejal ali jokal, ko devetletni otrok svoji skoraj pol stoletja stari mamici pokaže, kako se zajame zaslon na računalniku. Ali katero tipko pritisniti, da se oglasiš na telefon.

Kljub svojemu nestrinjanju in nevarnostih, ki lahko pretijo na otroka, ki brez nadzora brska pri spletu, moram priznati, da mu bo zgodnje spoznavanje tehnologije v svetu, kjer je ta cenjena in hitro spreminjajoča, gotovo prišlo prav. Toda to zraven prinese tudi navado, ki je starši ne marajo. Ki je v resnici nihče ne mara, a si skorajda ne moremo pomagati. Govorim o neprestanem gledanju na telefon. Telefon imam v roki, takoj, ko se zjutraj zbudim, je zadnja stvar, ki jo odložim, ko grem spat, pa tudi vmes jo imam zelo pogosto pri sebi. Z njim grem celo na stranišče in nemalokrat se znajde ob mojem krožniku, kadar jem. Največji zločin je seveda, da me kličejo starši in se ne oglasim, čeprav je dobiti njih na telefon pravi dosežek. Moja mati, na primer, je več let vztrajala pri sestrinem starem Samsungu, ki je bil svojega časa precej popularen na naši šoli, ko pa je mami uspela presedlati s prejšnjega miniaturnega telefona za 30 evrov na zaslon na dotik, se nam je ta Samsung zdel že prava starina. Malce je štekal, ni imel dovolj prostora in uporabljala ga je samo za klice in kratka sporočila. Aplikacij ni potrebovala in ni ji bilo jasno, zakaj bi jih. In kadar je šla v trgovino, nikoli ni pogledala na telefon ali slišala zvonjenja.

Vse to pa se je naenkrat spremenilo. Oče si je (s pomočjo svojih otrok seveda) ustvaril Facebook profil in naložil aplikacijo, babica je stari telefon zamenjala z novim, enako pa je storila tudi moja mati in si privoščila iPhona, ki je moral biti obvezno v rose gold barvi. (Če bo že plačala toliko denarja, naj bo vsaj lep.) In čeprav je oče ostal kritičen do varnosti zasebnosti na Facebooku, je moral priznati, da je zadevica uporabna, če želi opraviti zastonj klic na druge celine. In čeprav je mati trdila, da ne potrebuje pametnega telefona, aplikacij in skratka, da ji telefon ne pomeni ničesar, je hitro poiskala aplikacije, ki bi jih morda potrebovala in jih zdaj redno uporablja. In kljub temu, da babica še vedno potrebuje pomoč pri uporabi telefona, se rada pohvali s kvaliteto slik svojih rož, ki jih zdaj lahko pokaže svojim gostom. Čeprav so vsi trije trdili, da (novejših) pametnih telefonov in družbenih omrežij ne potrebujejo, so se razmeroma hitro privadili na svoje telefone. Raziskava Wanga, Chena in Chena iz leta 2017 prilagajanje starejših na tehnologijo razvrsti v tri faze, ki ustrezajo tudi moji družini. Najprej je faza preadaptacije, v kateri si prepričan, da tehnologije ne potrebuješ in jo vidiš kot negativno. Nato sledi faza adaptacije, v kateri so v veliko pomoč otroci. Zadnja, tretja faza, imenovana postadaptacija, pa je mišljenje, da novejših napravic ne potrebujejo, saj so zadovoljni s to, ki je sedaj že stara. Lahko ugotovijo, da je napredek v tehnologiji zanimiv, pomemben, uporaben ter se zato odločijo za nov nakup ali pa ostajajo pri svoji stari napravi, ki je ob tehnološkem napredku že praktično zastarela. In nekako tako je vse skupaj potekalo tudi pri nas doma. In kje smo zdaj?

Ob vsem tem so še najbolj zanimive vedenjske spremembe, ki jih prinese tehnologija. Naenkrat se starši in starejši približajo vedenjskim vzorcem, ki so jih prej močno kritizirali. Pred računalnikom lahko presedijo več ur in gledajo Youtube videe, preverjajo telefon, ali niso morda dobili sporočila, čeprav niso slišali nobenega zvoka. Z novejšo in zmogljivejšo napravico večkrat sežejo po njej in počasi jo začnejo, tako kot mladi, uporabljati kot zamotitev. Ob čakanju pri zdravniku, ob čakanju na kavo v kafiču, popoldanski počitek preživijo s telefonom v roki. Podobno so opažali tudi številni moji kolegi pri svojih starših. Nepričakovano so včasih starši tisti, ki ob družinskem kosilu iz žepa potegnejo telefon in brskajo po spletu ali pa sorodniki, ki imajo telefon vedno pri roki, da lahko pokažejo najnovejše slike svoje mačke. Zato se zdi, da je posploševanje, da so mladi tisti, ki so zasvojeni s telefoni, precej nerealna slika današnje družbe. Zagotovo obstaja razlika med mladimi, ki že od malih nog sedijo pred svojimi tablicami, telefoni in računalniki in med tistimi, ki so se na to morali privaditi kasneje. A na pametne telefone in računalnike se je presenetljivo lahko hitro navaditi. Tehnologija tako lahko predstavlja nekakšen most med generacijami, prek katerega lahko na primer starejši spoznavajo svet mlajših in ne ostanejo zadaj. Naenkrat so namreč starejši tisti, ki ti pošiljajo prošnje za prijateljstvo na Facebook in komentirajo objave, ti kažejo posnetke na Youtubu in spremljajo novice preko spleta. Toda zdi se, da ob tem menijo, da tehnologija nanje vpliva le pozitivno in v njej vidijo prednosti,  hkrati se zavedajo nevarnosti na spletu, obenem pa mislijo, da tehnologija nanje ne vpliva tako močno kot na mlajše, do katerih so še vedno kritični.

A starejši ne morejo biti povsem imuni na čare tehnologije in ta lahko močno vpliva na svoje uporabnike, ne glede na starost. Rosen (2004) pravi, da je vsak uporabnik tehnologije potencialen odvisnik.

Tehnologija in z njo pametni telefoni, računalniki, tablice so del našega življenja in tudi naši starši in stari starši jih spoznavajo. Nekateri zdaj lahko razumejo, zakaj je danes telefon tako pomemben in tudi uporaben v vsakdanjem življenju. In čeprav morda niso na vseh družbenih omrežjih in ne poznajo internetnih šal, je res prisrčno, ko se pogovarjaš s starejšo gospo, ki živahno prizna, da je šla prejšnji večer pozno spat, ker sta si z bratom pisala sms sporočila. “Počutila sem se, kot da sva spet otroka,” je rekla in potem tudi vsakokratno spraševanje o tem, kako dodati stik v imenik in podobne osnovne stvari, niso več tako nadležne.

Barbara Petrovčič