Za pse reševalce je, čeprav s tem rešujejo življenja, to le igra. Svoje smrčke so v preteklem letu aktivirali 100-krat. V Sloveniji najpogosteje iščejo starejše, predvsem dementne ljudi in ljudi v stiski, izgubljene gobarje, celo ”izgubljene” prešuštnike, ki se skrivajo pred partnerji. Sodelujejo tudi v mednarodnih akcijah ob večjih naravnih nesrečah, kot so poplave in potresi. Za vodnike in njihove pse reševanje ni hobi, je način življenja.

 

”Kje maš barabe, kje so barabe? Kam so se skrile? A boš poiskala? Išči …”

 Sliši se le še zvok klipsne na ovratnici in Kim, enajstletna psička reševalka se poda na sled za pogrešano osebo. Ne ve, koga išče, ve le, da sledi vonju človeka. Psi iščejo z nosom, v primerjavi z ljudmi, ki iščemo z očmi. Njihov voh je za okoli 10.000“-krat boljši od človekovega.

Ko Kim išče, jo njena vodnica Tea Vardjan Rožič, ne moti. Ko se vrne do njej, ji ta z roko le nakaže smer, katero območje naj preišče naprej. In tako je vse dokler osebe ne najdeta.

”Hov, hov, hov … hov, hov, hov … ” in tako vse dokler vodnik ne pride do psa, ta nakazuje, da je našel pogrešano osebo. Sledi – nagrada za težko delo in uspešno akcijo.

 

Rešujejo življenja, a se pravzaprav samo igrajo …

”Pes praviloma išče pogrešano osebo zaradi nagrade,” pojasni Tea Vardjan Rožič. V času šolanja, z njim začenjajo že v času, ko so psi še mladički, s pomočjo pozitivne motivacije povezujejo najdeno pogrešano osebo z nagrado. ” Za nagrado se prilagodimo vsakemu psu posebej, lahko je to žogica, lahko hrana, kar je psu bolj všeč.”

 

Pse reševalce so lansko leto aktivirali stokrat

 Pri nas vodniki in psi reševalci delujejo v dveh organizacijah: Kinološki zvezi Slovenije (KZS) in Zvezi vodnikov reševalnih psov Slovenije (ZRPS). Skupaj so v lanskem letu sodelovali po vsak v 50 iskalnih intervencijah iskanja pogrešancev na terenu s skupno 432 vodniki in vodnicami reševalnih psov. Podrobnejšo statistiko predstavljamo v grafiki spodaj.

 

Pri nas pse reševalce aktivirajo ob iskanju pogrešanih oseb izven urbanega okolja, torej v gozdovih in ruševinah, v visokogorju deluje večinoma Gorska reševalna služba (GRS), pojasnjuje Marko Bručan, vodja intervencijske enote MERP pri KZS. Akcij pa je, kot dodaja, vsako leto več, saj da je ”vedno več osveščenosti, da obstajamo, vedno več nas vključujejo v reševanje”.

Psi reševalci in njihovi vodniki največkrat iščejo starejše, dementne ljudi in ljudi v stiski zaradi družinskih sporov in mladostnike, pa tudi izgubljene gobarje. ”Zgodi se tudi, da iščemo prešuštnike, moške ali ženke, ki varajo partnerje – in ti mislijo, da so se zgubili. So tudi primeri, ko gredo osebe v bife, nas pa aktivirajo, ker mislijo, da so pogrešani. Medtem, ko oni žurajo, mi po gozdu hodimo in iščemo,” pove Tea Vardjan Rožič, ki deluje pod okriljem ZRPS.

V stalni pripravljenosti

Vodniki in psi so prostovoljci,  ki so vsak dan v stalni pripravljenosti. ”Ko se nas obvesti, smo lahko v roku dveh, treh ur, če gre za iskanje pogrešanih oseb, praktično kjerkoli v Sloveniji. Če gre pa za iskanje v ruševini v potresu in se moramo pripraviti za odhod v tujino, potrebujemo okoli šest ur,” pravi Marko Bručan.

 

Od česa je odvisna uspešnost akcij?

 ”Vsekakor je prva in najpomembnejša stvar hitrost, da pridemo na lokacijo čim prej,” je jasna Sava Zibler, predsednica ZRPS. ”Od tu naprej pa samo vodenje iskalne akcije, usklajevanje med vsemi sodelujočimi, policijo, gasilci, GRS, reševalnimi psi, lovci, domačini …  da si nismo v napoto ter da pregledamo čim večje območje v čim krajšem času.”

Vodenje akcij (policija) in samo sodelovanje so zelo različni, ocenjuje sogovornica, ”na nekaterih območjih sodelujemo res zgledno, na drugih pa ne vejo, kaj točno naj bi z nami, torej reševalnimi psi, počeli. Velikokrat se zgodi, da nas aktivirajo šele drugi ali tretji dan, potem ko so že dva dneva območje pregledovali policija, gasilci, lovci …  To je res izredno slabo, ker ko pridemo z reševalnimi psi na lokacijo, je območje “kontaminirano”, prehojeno in sledi se izgubijo.”

Vsekakor je prva in najpomembnejša stvar hitrost, da pridemo na lokacijo čim prej. Od tu naprej pa samo vodenje iskalne akcije, usklajevanje med vsemi sodelujočimi, policijo, gasilci, GRS, reševalnimi psi, lovci, domačini …  da si nismo v napoto ter da pregledamo čim večje območje v čim krajšem času,

je jasna Sava Zibler, predsednica ZRPS.

Vsi skupaj se moramo zavedati sposobnosti in prednosti reševalnih psov, je jasna Ziblerjeva. ”Ljudje iščemo z očmi, psi pa z nosom – in vonj potuje daleč. Psi se gibljejo precej hitreje od ljudi, poleg tega lažje premagujejo ovire. Hkrati brez težav delajo tudi ponoči, zato je res nepotrebno, da se akcija na primer prekine ob 10. uri zvečer, reševalne pse pa “naročijo” za ob 7. uri zjutraj.”

[aesop_chapter title=”Slovenski (pasji) junaki sodelujejo tudi v mednarodnih akcijah” bgtype=”img” full=”on” img=”http://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/01/Screenshot-31_1.png” video_autoplay=”on” bgcolor=”#888888″ revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]

Slovenski reševalni timi sodelujejo tudi v reševanjih v tujini pod okriljem mednarodne organizacije reševalnih psov IRO (International Rescue Dog Organisation). IRO je mednarodna organizacija reševalnih psov, ki vključuje 121 nacionalnih organizacij reševalnih psov iz 43 držav na vseh kontinentih.

V Sloveniji sta dve organizaciji, ki se s tem ukvarjata, ena je Kinološka zveza Slovenije, druga pa je Zveza vodnikov reševalnih psov. Sicer delujemo usklajeno skupaj, ampak smo dve organizaciji. Skupno imamo okoli 3.000 reševalnih psov,

pravi Marko Bručan, vodja intervencijske enote Merk pri KZS.

Kot pojasnjuje Dušan Nečak, dolgoletni podpredsednik mednarodne organizacije reševalnih psov IRO, sicer pa tudi vodnik psa reševalca, sodnik in inštruktor, IRO pse ne pošilja le v reševalne akcije, ampak jih tudi šola. Psi reševalci in njihovi vodniki morajo namreč opraviti mednarodni reševalni izpit, da se mednarodnim akcijam lahko sploh priključijo: ”Na temu testu se pokaže, ali je pes sposoben za takšno reševanje ali ne”. To, pravi Nečak, je najbolj osnovni test, ki ga mora pes opraviti. ”Kdor tega nima narejenega, ne more sodelovati v mednarodnih akcijah. Ne more iti v tim, ki ga eventuelno država pošlje v mednarodne akcije.” Test traja dva dni in dve noči, po besedah Nečaka pa je to najtežja naloga, ki jo mora pes izpolniti.

 

 ”Hiše kot napolitanke. Jok, kričanje, mrtvi otroci.”

Nečak je bil v svoji 17-letni karieri prisoten na vseh vrstah reševalnih akcij, ki so vključevale potrese, izginotja, samomore in celo padec letala. ”Avgusta 1999 sta bila dva potresa, kjer smo reševali v Yalovi (Turčija). To je bil resnično katastrofalen potres, bilo je na tisoče mrtvih. Spomnim se, ko je bil po petih oziroma šestih dneh čas, da se uvede karantena. Trupla so toliko razpadla, da so se nalezljive bolezni že začele širiti. Takrat sem kot podpredsednik vodil to mednarodno akcijo”.

”Hiše so bile kot napolitanke. Notri so bili stisnjeni ljudje. Jok, kričanje, mrtvi otroci”.

Kljub težkim prizorom, pa se Dušan Nečak spomni tudi turške gostoljubnosti in prijaznosti. Na letališču so ugotovili, da je bilo njihovo letalo popolnoma zasedeno, zato so prosili odgovorne za pomoč. Pilot je potnike na letalu nagovoril, da so tukaj reševalci, ki so pomagali v potresu in bi se radi vrnili domov. Potrebovali so 25 sedežev. ”Iz letala pa je ven stopilo 32 ljudi. Za vse nas je bil prostor in smo se tako lahko odpeljali na Dunaj”.

So lahko vsi psi reševalci?

 Dušan Nečak meni, da so lahko. ”Dobro, ne tisti žepni, na baterije. Imeli pa smo svetovno prvakinjo, ki je imela psa v obliki klobase.” Navkljub temu pravi, da imajo po svetovnem merilu nekatere pasme prednost, predvsem labradorci, zlati prinašalci, nemški ovčarji itd. Fizične predispozicije so torej dokaj pomembne, toda še večjo težo Nečak pripisuje osebnosti. ”Najbolj pomembno pa je, da je pes relativno trden po karakterju. Mora biti stabilen, to pomeni, da se ne boji”. Kot zadnjo pomembno lastnost za dobrega reševalnega psa Nečak navede tudi dojemljivost za šolanje: ”To zagotovo so nemški ovčarji, labradorci. Govorim na splošno. Neumnega psa sploh ni”.

 

Bi lahko namesto psa reševali z dihurji ali pujsi, ki imajo prav tako izostren voh?

Ne, se nasmehne Tea Vardjan Rožič. ”Praktično nobena druga žival nima tako dobro razvitega voha kakor kuža. Je ni živali, in pravzaprav tudi ne naprave, ki bi lahko tako dobro iskala pogrešano osebo kot kuža. Ima tako izostren voh, da lahko tudi na kilometer zavoha sled, sposobni so slediti tudi 24-urno ali več dni staro sled. Pes mora biti namreč sposoben izločiti vse druge vonjave (hrana, drugi psi, divje živali, itd.) ter iskati tudi več dni staro sled na različnih terenih – gozd, ruševina, sneg.”

Hkrati jih vodniki naučijo, da so poslušni. ”Pes mora biti vodljiv, po eni strani mora biti samostojen, da se dovolj oddaljuje, po drugi strani pa mora biti vodljiv. Kar pomeni, če ga pokličemo, mora priti, če ga usmerjamo,  mora iti tja, kamor mu pokažemo, kar je verjetno s kakšnim dihurjem malo težje izvedljivo.”

[aesop_chapter title=”Veliko več treninga kot akcij” bgtype=”img” full=”on” img=”http://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/01/IMG_0805.jpg” video_autoplay=”on” bgcolor=”#888888″ revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]

 Pasji smrčki so v pravi akciji pravzaprav veliko manj kot na treningih.

Kim se šola za reševalnega psa že od njenega šestega meseca, vse od prvega skupnega dne pa sta delali na osnovni socializaciji in medsebojni navezavi, se spoznavali z različnimi površinami in premagovali ovire, delali vaje poslušnosti, delo pod motnjami, iskanje žogic.

Kljub temu, da sta s Kim ciljno delali od samega začetka, pa njuna pot še zdaleč ni bila lahka, saj je pasma hovawart v osnovi čuvaj in nezaupljiva do tujih ljudi. ”S samim iskanjem ni bilo veliko težav, njen smrček je bil res izjemen, je bilo pa veliko dela z nakazovanjem pogrešanih oseb,” se spominja Vardjan Rožičeva.

Treningi trajajo ”celo življenje oziroma vse dokler se pes ne upokoji,” pojasnjuje sogovornica. ”Veliko je treningov, usposabljanja, izpitov, tekmovanj in stalne pripravljenosti na akcije. Treningi tudi velikokrat niso tako zelo zabavni, kot si ljudje predstavljajo. Včasih po več ur drugim markiraš v močnem dežju, v mrazu in temi, kjer vse okoli tebe čudno šumi ali stisnjen v majhnem prostoru pod kupom ruševine. Prav tako ne smemo pozabiti, da čeprav je za pse vse to le igra, jim to  predstavlja tudi določen stres. V zakup je treba vzeti tudi kakšne poškodbe, žal pa se je tudi že zgodilo, da se je pes med akcijo ali treningom smrtno ponesrečil.”

 Poleg nevarnosti, na katere niti ne pomisliš, mi je bilo najtežje, ko smo z akcijo zaključili, oseba pa ni bila najdena. Ni mi bilo lahko slišati besed, da je z iskalno akcijo uradno konec, ker sem se ves čas spraševala, kaj pa če je oseba še vedno nekje tam, živa in se bori za življenje. Meni je to vedno pustilo neprijeten grenak priokus. In mislim, da se tega ne navadiš, se pa naučiš gledati drugače, da si naredil nekaj dobrega, da si dal vse od sebe, 

pripoveduje Tea Vardjan Rožič, vodnica reševalne psičke Kim.

Tekmovanje, ne reševanje

 ”Vedno več poudarka je na tekmah in rezultatih, postaja vse bolj tekmovalni šport,” obžaluje Tea Vardjan Rožič, ki se je za reševanje odločila, ker je želela početi nekaj, kjer bi lahko združila delo s psom in pomoč ljudem v stiski. ”Ko sem prvič videla, kako psi spretno premagujejo različne ovire ter s pomočjo smrčka najdejo še tako globoko zakopano osebo v ruševini, me je dokončno prevzelo.”

[aesop_gallery id=”3307″ revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]

Od mišk, kač do izgubljenih vodnikov

Na treningih, ko markerji čakajo v ”grobovih” (termin za improviziran kraj, kjer leži ponesrečenec),  jih, pojasnjuje Tea Vardjan Rožič, obišče kakšna miška, kača, srna ali kakšna druga žival.

Dušan Nečak se spominja primera, pri katerem se je na hribu sv. Katarine izgubila 9-letna deklica. »Pridemo tja, policija nam pove, pojdite tja, poglejte to, poglejte to, poglejte to. Mami sem razložil, da bomo deklico poskušali najti in naredili vse, kar je v naših močeh. Samo povejte, kaj se je zgodilo.« Kmalu je padel mrak in ob mraku vodniki ne morejo več učinkovito delovati, pravi. »Za psa je konec koncev vseeno, ampak za vodnika je mnogo težje.« Ko so nameravali zaključiti z iskanjem, jim je policija sporočila srečno novico, da so deklico našli: »Šla je čez Katarino, na drugo stran dol, v dolinico in je tam na kantonu sedela. Ko je prišla policijska patrulja mimo in jo vprašala, punčka, kaj pa ti tukaj delaš, je rekla, mamico čakam«.

Na drugi strani se vsa reševanja ne končajo tako srečno. Reševanje je stresno. Ena takih je bila Teina prva reševalna akcija. ”Sprva adrenalin, da gre zares, da si trdo delal za ta trenutek, da boš lahko pomagal. Vznemirjenje, da se preizkusiš s psom kot tim, saj so treningi, izpiti in tekmovanja čisto nekaj drugega, kot prave iskalne akcije. Potem spoznaš, da delo še zdaleč ni lahko, od utrujenosti do nevarnosti, katerim sta s psom izpostavljena. Tudi najdba mrtve osebe, sploh v zelo slabem stanju, ni lahka.”

Akcija je trajala tri dni. ”Prvi dan so nas aktivirali sredi noči, tako da smo teren – gozd, preiskovali v trdi temi.  Sledilo je nekaj ur spanca, nato pa smo zjutraj nadaljevali z iskanjem. Pregledali smo še drugi del terena, zelo obsežno, vse skupaj je trajalo 4,5 ur z enim vmesnim počitkom. V pripravljenosti je bila tudi popoldanska ekipa za zamenjavo, vendar ker je bilo ocenjeno, da smo pregledali vse, glede na dane informacije, je bila akcija uradno zaključena. Naslednji dan so se svojci obrnili direktno na naše društvo, s prošnjo, če bi lahko teren pregledali še enkrat. Tako smo se po enodnevnem počitku še tretjič odpravili na teren. Po nekaj urah iskanja smo pogrešano osebo tudi našli, žal ni preživela padca.”

Za obe, tako Teo Vardjan Rožič kot takrat triletno Kim, je bil to šok.  ”Po eni strani občutek zadovoljstva, da si naredil nekaj dobrega, še posebej ko vidiš koliko svojcem pomeni, da se bodo lahko dostojno poslovili. Po drugi strani pa sem potem še nekaj dni sanjala prizore,” je iskrena. ”Na take stvari se moraš, ne bom rekla pripraviti, ampak sprejeti kot del reševanja.”