Slavljenci, ki slavijo Olimpijo

Prav zanimiva je zgodba navijaške skupine Green Dragons, ki se lahko pohvali z že tridesetletno zgodovino. Rojstni dan so v velikem slogu obeležili 2. oktobra v centru Ljubljane in poskrbeli, da je Ljubljana še za en večer postala »zelena prestolnica«. Gorelo je več kot 700 bakel, večinoma zelene barve, med drugim je eno v rokah držal sam Prešeren, prepevalo in rajalo se je pozno v noč, za piko na i pa je lepo število navijačev v središču mesta videlo tudi spektakularen ognjemet, ki se ga prebivalci Ljubljane ne bi branili niti za novo leto. Pri proslavljanju so se jim pridružili člani NK Olimpija in KK Petrol Olimpija in s tem pokazali, kaj Green Dragonsi pomenijo za oba kluba.

Začetek skupine sega v leto 1988, ko jo je z željo, da oživijo navijaško kulturo v Ljubljani, ustanovilo 50 Zasavcev. Prvič se je napis Green Dragons pojavil na tekmi jugoslovanske lige proti ekipi NK Priština. Ustanovitelji pa so precej hitro prišli v spor z Ljubljančani, ki so prevzeli primat, in svojo bazo postavili na tribuno sever. In tam ostali še naslednja tri desetletja. Seveda se je vmes zgodilo kar nekaj sprememb v vodstvenih strukturah in organizaciji skupine, ki sodi med ene najbolj organiziranih s prostora bivše države. Za take so jih leta 1990 proglasile Večernje novosti. Prav tako je prišlo do menjave generacij in mnogo večjega števila število članov, ki letošnje leto po neuradnih informacijah šteje 300 posameznikov. Toliko je bilo namreč prodanih članskih izkaznic, število navijačev pa je sicer dosti višje in variira ob pomembnosti posamezne tekme.

»Najmočnejši, najglasnejši zvesti Dragonsi …« Skupina je bila na začetku delovanja prisotna zgolj na nogometnih tekmah, ob doseganju dobrih rezultatov pa so se začeli pojavljati tudi na hokejskih tekmah in košarki. Dvorana Stožice in dvorana Tivoli ob vsako leto manj prepričljivejših predstavah domačih ekip Dragonsov že nekaj let niso gostile. Dejstvo je, da je njihov način navijanja(beri: uporaba pirotehnike) v zaprtih prostorih težje izvedljiv, njihova »paradna disciplina« pa je nogomet. Z letošnjim leto napovedujejo vrnitev na tekme »košarkarske Olimpije«, kar so nakazali že z obiskom prve Olimpijine tekme v evropskem tekmovanju proti Strasbourgu. S svojim navijanjem so dvorani vrnili nekaj duše, saj se tam zadnja leta razen redkih izjem slišati zgolj škripanje parketa.

»Tam, kjer si ti, s teboj smo mi«, je znameniti slogan Olimpijinih najzvestejših navijačev. Ti jo spremljajo v dobrem in slabem, kar pomeni, da jo podpirajo v prvi ali pa peti ligi in na vseh domačih tekmah in gostovanjih. Skozi leta so postali nepogrešljivi člen Olimpijine zgodbe. Njihova vloga in moč je v javnosti mnenjsko deljena. Na eni strani predstavljajo sinonim za vandalizem, saj -z na trenutke- nešportnim navijanjem mečejo slabo luč na klub in ostale navijače, po drugi strani pa izkazujejo pristno predanost in ljubezen do kluba ne glede na ostale zunanje dejavnike. Javnosti velikokrat kažejo oba obraza. S humanitarnimi akcijami za žrtve poplav, prispevki za brezdomce in Rdeči križ (v eni izmed akcij so moči združili celo z Violami) so dokazali, da so precej več kot let le huligani, občasno pa to negirajo s pretepi s policijo in razgrajanji na stadionu.

»Še Bog navija zate …« V svojih vrstah so imeli in še vedno imajo številna znana imena. Na tribuni sever je svoj čas glas pustil prvi mož slovenskega nogometa Jan Oblak, prav tako njegov občasni reprezentančni kolega in član Olimpije Nejc Vidmar. Da je ponosen navijač, je velikokrat javno priznal tudi atlet Luka Janežič.

S svojimi največjimi konkurenti iz Maribora – Violami predstavljajo najbolj znana obraza slovenske navijaške scene in skrbijo, da je tudi v Sloveniji moč začutiti rivalstvo med navijači, kar je pri nas bolj izjema kot pravilo.

Staša Pust