Jože Brataševec: “Vse je narejeno tako, da ne traja.”

Kaj storiti s “starim”? Je lahko še uporabno? Vir: https://goldyyancha.wordpress.com/2011/01/06/out-with-the-old-in-with-the-new/

Živimo v času, ko se zdi da moramo biti vedno »in«. Življenjski tempo družbe nam je narekovan skoraj do potankosti. Stopi v korak s časom ali pa si puščen zadaj. Vedno znova se je potrebno posodobiti in staro zamenjati z novim. A morda ne bi smelo biti vedno tako. Iz starega lahko še vedno izvlečemo mnogo, le znati moramo kako.

Tako meni tudi Jože Brataševec, sicer upokojeni delavec Elektra Primorske, ki poleg neizmernega ljubezni do dela in zgodb, ki so ob njem nastale, sedaj, ko ima čas, veliko razmišlja in piše. Skozi življenje si je vedno prizadeval, da bi njegova generacija naslednji zapustila svet, v »katerem se da živeti«. »Ne bom zdaj pametoval, kako bi morali mlajši poslušati starejše in podobne banalnosti. Je pa res, da smo lahko mladim zelo koristni. Starejša generacija mora poznati svoj prostor v družbi.«

Ni pesimist, verjame v prihodnost družbe, pogreša pa le nekaj. »Voljo do dela in vztrajnost. Zdi se mi, da se dandanes prekmalu obupa. Če ti prvič nekaj ne uspe, poskusiš znova, ne pa da se lotiš druge stvari. Če človek počne nekaj v čemer uživa in to dela s srcem, sploh nima občutka, da mu je to v neko nadlego. Je pa res, da se mi zdi, da se velika večina ljudi niti ne zna izjasniti v čem resnično uživajo.«

Sam bo o delu kar najbolj vedel, saj je, kot sam pove, delal vse življenje. »Na Elektru sem delal praktično vse življenje (smeh).  Začel sem v srednji šoli kot vajenec. Pri njih sem opravljal svojo prakso, ki je bila obvezna. Po končanem izobraževanju pa sem se pri njih tudi zaposlil. Skozi leta sem od člana delovne skupine, napredoval saj sem bil zelo delaven in zato pri nadrejenih priljubljen.« Mladim se po njegovih besedah ponuja premalo priložnosti, hkrati pa se od njih preveč prehitro pričakuje. »Banalno je, da se od mladih zahteva izkušnje, preden si jih pravzaprav lahko pridobijo, nemogoče je.« Ni preveč sentimentalen, prav tako se nima za enega izmed tistih, ki si želijo »stari sistem«, a pravi, da se je v njem veliko več verjelo v sposobnost ljudi.

»Dandanes je staro enačeno s slabim, odvečnim, ki ga je treba iz družbe odstraniti. Stvari se ne ceni več, kot se jih je nekoč. Včasih so imele stvari svojo težo. Mnogo je bilo takih predmetov, ki niso bile dostopne vsem, bodisi ker so bile drage ali pa jih preprosto nisi imel možnosti dobiti. Ko si dobil takšen predmet, si ga znal ceniti. Nisi ga kar zavrgel. Več je bilo tudi varčevanja. Zdi se mi, da trenutno družba vidi banalne stvari, kot se morda zdi ena žarnica, kot potrošni material. Nekaj, kar kupiš, določen čas uporabljaš, ko pa se pojavi prva težava, potem pa zamenjaš.«

Zanimivo, da je omenil žarnico, ki je pravzaprav razlog, da se je ta intervju pravzapral zgodil. Gospod Brataševec ima namreč v lasti drugo najstarejšo še delujočo žarnico na svetu.

»Ko so Italijani v Goriška Brda prvič napeljali elektriko okoli leta 1935 je elektriko dobila tudi Kozana. Gospa Emilija (stara mama njegove žene Karmen) je mimoidočim električistom ponudila čaj in piškote, saj so imeli doma pekarno. Nad njeno prijaznostjo so bili delavci tako navdušeni, da so ji v zahvalo v vežo namestili žarnico.«

Čeprav se Brataševčeva žarnica lahko s častitljivo starostjo, rekorderka vseeno ni. V Guinnessovi knjigi rekordov je kot najstarejša zapisana žarnica v gasilski postaji v Livermoru v zvezni državi Kaliforniji. Trenutno deluje 116. leto, torej 34 več kot tista v Goriških Brdih. In zakaj se je ni vsa ta leta odločil zamenjati? V Kozani se je namreč leta 1955 zamenjal električni sistem iz 110-voltnega na 220-voltnega, kar je pomenilo, da bi žarnico mogel bodisi zavreči ali ji dodati še eno, zaradi večje napetosti, saj bi, če bi ostala ena sama, le-ta pregorela.

Stara žarnica v Goriških brdih (desno) in žarnica, dodana leta 1955 (levo). Vir: Primorski dnevnik

 

»To ni bila navadna žarnica. Veliko spominov je vezano na njo. Res nočem dolgoveziti o dobrih starih časih, a tedaj je bilo drugače. Stvari, ki je bila stara nisi kar zavrgel in jo nadomestil z novo, saj si vedel, koliko pomeni. Ravno omenjena menjava električnega toka, in z njo povezana menjava žarnic, pa je že pokazala spremembo mišljenja družbe in v kakšno dobo drvimo.«

In zakaj takšna sprememba?

»Še sam ne vem točno. Lahko le opazujem in primerjam. Vidim, da se je kvaliteta vseh izdelkov zelo poslabšala. Verjetno je vse to z namenom čimprejšnje obrabe, ki potem ljudi prisili v nakup nečesa novega. Vse je narejeno, da se pokvari. Nič ni trajnostnega. Žalostno, do česa je prišlo. Zato je ta majhna žarnica pogosto predmet pogovora. Kaj podobnega dandanes morda ne znamo
 več narediti, morda pa samo nočemo, saj, kot sem že dejal, ni v interesu, da se katerakoli stvar obdrži.«