V današnjem svetu brezžičnosti, napredne tehnologije, interneta in vsemogočne dostopnosti nas več nič ne presenti – mogoče leteči avtomobili ali pa počitnice v vesolju. No, ampak do tega še mogoče pridemo. Naša družba si želi nenehne spremembe, ampak v zadnjem času se nam zdi, da smo zaenkrat porabili trenutne zaloge moderne tehnologije, zato smo se vrnili nazaj v preteklost.

Gramofoni, diskete, kasete, walkmani, nitendo, polaroidni fotoaparati, staromodni telefoni, naprave iz 70. let prejšnjega stoletja? Je to samo  trend ali nam ima ta »stara-nova« tehnologija ponuditi več razsežnosti, na katere smo v digitalnem svetu tega tisočletja popolnoma pozabili.

Ko so se prejšnje leto na družbenih omrežjih pojavile slike retro tehnologije, na ulicah vintage trgovinice, v prodajalnah obleke, ki jih najdemo samo še v starih omarah naše stare mame, smo vsi mislili, da gre to za muho »nekajmesečnico« in da bomo na to hitro pozabili. Tržniki in marketinški agenti pa so v tem videli priložnost. Zakaj ne bi nekaj starega izboljšali in prodajali kot novo? Ni trajalo dolgo, da se je ta trend vzpostavil. Tako imamo danes, samo leto kasneje, vintage, retro in druge nostalgične stvari na vsakem koraku.

Samo hipsterska muha?

Začelo se je z t. i. hipsterji, ki so se kar naenkrat masovno pojavili na družbenih mediji, vse več smo jih srečevali na ulicah, vse več smo brali o njih. Hipsterji, ki danes veljajo za subkulturo, so s svojim »znucanim« modnim stilom, retro dodatki in svojevrsntnih pogledom na svet ter okusom za glasbo, kot prvi prinesli nazaj nostalgične tehnologije, ki so bile v začetku 21. stoletja že pozabljene. Njihovo vodilo je, da nasprotujejo »mainstreamu« in da so svojevrstni. Kot eden od »uporov« je tudi poslušanje aleternativne glasbe in risanje podobe preprostega človeka, ki ima na glavi vedno velike slušalke in cigaret v rokah. Iz starega radi naredijo nekaj novega – kot prenovijo staro kolo v trendovske pastelne barve, ali oblečejo staro karirasto srajco, ki so jo našli v fotrovi omari, spodaj oblečejo majico s podobo sončnega zahoda v Venice beach, nadenejo raztrgan šal, seveda spodaj famozne »skinny jeans« (katerim se bomo v prihodnosti še smejali), all-starke – in voilá – imamo nov stil.

Družbena omrežja pa so hipsterjem ponudila, da so postali množično prepoznavni. Tako dandanes že težko razlikujemo, kdo je dejansko pravi hipster in kdo si je pač kupil raztegnjeno srajco v H&M, ker je bila pač znižana. Enako se je zgodilo s tehnologijo. Fotoaparati, ki jih nismo videli že nekaj let, so se kar pojavili okrog njihovih vratov, slikali so jih in objavljali na Instagramu, skupaj z retro očali in raztrgano knjižico zraven njega. Ker je bilo to drugače (pa čeprav staro in pozabljeno), je lačna in neučakana družba to pograbila, kot po vodi sredi puščave, in naredila iz tega nekaj novega.

 

 

 

 

Vsak dan se sprašujem, zakaj imamo torej po novem na glavi tiste velike slušalke, ki so tako nerodne in nepraktične? Je to samo modna muha, ali res ponujajo boljše razsežnosti zvoka in poslušanje glasbe? Ko so na trg prišle slušalke Beats by Dre, bi lahko rekli, da jih je že vsaki peti najstnik, milenijec, ali kako nas že imenujejo strokovnjaki, imel na glavi. Je to res vpliv hipsterjev ali je nekaj več na temu?

Svetovni milkshake

Vsemogočna svetovna povezanost med kulturami in narodnostmi nam daje občutek, da smo vsi eno. Naredil se je nekakšen shake, v katerega daš malo elegance, malo preprostosti, športa, alternative, mainstreama, rockovske ostrine in barbie nežnosti. Vse to zmešaš in vsak je lahko vse in hkrati nič. Enako se v zadnjem času dogaja s tehnologijo. Primer: Stari dobri polaroidni fotoaparati, ki so jih zasenčili fotoaparati s filmskim trakom, kasneje digitalni fotoaparati z večjim ekranom, potem so bili te ekrani še na dotik itn. itn. Pozabili smo na njih, dokler se niso v javnosti začeli kar naenkrat pojavljati »pigiji« – to so mali, prašičkasto roza barve polaridni fotoaparati, katerega si je želela imeti vsaka deklica in vsak fant. Temu so nato dodali twist, da si lahko kar povezal ga s svojim iphonom in printal slike kar iz svojega telefona. Adijo razvijalci slik! Podjetja so pogruntala, da je mešanje in prepletanje stare tehnoglije odlična priložnost za vse. Za vse, mislim ta stare in ta mlade – nostalgija, ki jo prebudijo v 40-letnikih, ki gredo skozi krizo srednjih let in najstniki, ki si pač to želijo imeti, ker je ravno ena od Kardashinovih deklet objavila, da ona to tudi uporablja.

Kača

Če smo tako ljubo sprejeli nazaj gramofone, velike slišalke, walkitalkije, jojote in ostalo, pa se je v naša srca definitivno vtisnila tudi famozna Nokia 3310 in ena izmed prvih igric – kača. Igrico Kača si lahko tudi danes naložiš na svoj pametni telefon in jo igraš »tako kot včasih«. Nokia je že nekako doživela poraz, ko so velika podjetja, kot so Apple, Samsung, Huawei in drugi izdelovalci mobilnih aparatov, prodrli na trg. A Nokia tokrat stavlja na nostalgijo in marketinško strategijo, da so neuničljivi. Letos je izšel nov model Nokie 3310, ki je obnovljen in nadgrajen, za njo pa morate odšteti samo dobrih 50 evrov. Seveda vključuje igrico Kača, prinaša pa tudi novosti, kot so uporaba mobilnih podatkov, možna povezava z pametnimi telefoni, najboljša stvar pa je, da bi z njo lahko razbijali orehe, pa bi še vedno ostala cela.

Dobra Vinilka

Še pred desetimi leti sem mislila, da je vinilka nekakšna dobra vila. Danes dodobra vem, da je to vinilska plošča, ki so jo poslušali moji starši na gramofonu. Gramofon – kar naenkrat se je pojavil v študentskih stanovanjih, v katerih »hipsterji« zagotavljajo totalno razliko v kakovosti zvoka, pa v random gospodinjstvih, v vintage lokalih in seveda vsepovsod na družbenih omrežjih. Ko si je moja 13-letna sestra zaželena gramofon za rojstni dan, sem vedela, da prihaja neko novo »obdobje«. Sedaj lahko gramofon kupiš že za slabih 100 evrov, na kakšnem eBayu pa še za manj. Postali so dostopni vsem, v trgovinah pa lahko opazažmo vse več gramofonskih plošč.

In kaj je sploh vinilka?

Gramofonska plošča ali vinilka se je prvič v snemalno-reprodukcijski glasbeni sferi pojavila na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Takratni jazzovski glasbeniki so lahko končno objavljali skladbe, ki so bile daljše od pet minut. Zato vinilka predstavlja pomemben mejnik v razvoju reprodukcije glasbe. Kvaliteta vinilnih plošč je odvisna od kvalitete vinila. To je umetni material, natančneje umetni polimer vinila, ki je funkcionalno spremenjen eten in najbolj osnovna vrsta plastike – vem, tudi jaz ne razumem najbolj – pomembno je to, da je zelo občutljiv na mehanske in temperaturne vplive, zato je za vinilko potrebno dobro skrbeti. Kvaliteta glasbe je odvisna tudi od dolžine posnetka – daljši je posnetek, nižja je kvaliteta zapisa glasbe. Običajna dolžina ene strani albuma je 23 minut, če podaljšamo trajanje posnetka, bo ta tišji in pojavilo se bo več šumov.

Večino neprijetnosti je odpravil CD ali beseda »zgoščenka«, ki si jo je izmislil naš Toporišič, in ker so se na Radiu Študent tako radi ponorčevali o njej, se je dejansko širše sprejela. Zgoščenka je danes še vedno v uporabi, ampak so ga že nadomestilni prenosni USB ključki in razni oblakasti shranjevalci podatkov.

Gremo nazaj na vinilke

Podhod na Čopovi ulici, kjer slišiš vedno dobro glasbo, ko se sprehajaš mimo. Tokrat vstopim. Prodajalec, ki ima večino časa svojega dneva na glavi ta velike slušalke, mi pove, da je glasba, ki jo poslušaš na gramofonu drugačna kot digitalno zapisana in predvajana preko mobitela ali iPoda. Analogno je pa tokrat ponovno prekašalo digitalno. Prodajalec in hkrati tudi strokovnjak za vinilke mi je zaupal, da je prodaja teh v zadnjem letu zrasla. Prihaja vse več mladih in novih strank, ki jih je glasba prepričala in so naveličani mainstream glasbe, ki nas obdaja na vsakem radijskem sprejemniku in pametni napravi. »Ko poslušaš vinilko, se moraš dejansko odločiti za enega izvajalca. Tukaj ni vrtenja nazaj ali naprej, preskakovanja med komadi, tukaj si prepuščen glasbeniku in njegovi določitvi, kako se njegov album posluša,« dodaja prodajalec iz podhoda.

Več kot hipsterijada?

Stara-nova tehnologija je prinesla veliko sprememb v glasbeni, marketinški kulturi, narekuje nove smernice, ki se jih držijo ne samo tehnološka podjetja, ampak tudi izdelovalci bele tehnike, gospodinjskih aparatov, oblačil, avtomobilov in še in še. Zahvaliti se moramo torej hipsterjem, ki so z uporom proti mainstreamu, pripeljali nazaj staro in »vzpostavili nov mainstream«. Čestitati moramo podjetjem, ki so videle in zgrabile na novo postavljen trend in ga ponujajo množicam. In pa nam – večnim sledilcem, ovcam, ki hočemo imeti vse, nam, ki si želimo vedno nekaj več, ki segamo celo v preteklost in jo hočemo izboljšati.

Retro in vintage. Samo trend ali tihi upor, da je bilo včasih boljše?