Tehnologija je v življenjih mladih postala nepogrešljiv del vsakdana. Tehnološkemu napredku se je ”podredilo” tudi šolstvo. Kako se ne bi, ko pa tehnologija prinaša nove, morda boljše, možnosti oziroma oblike izobraževanj.

V začetku 21. stoletja so slovenske šole začele investirati v informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT). Šolske ustanove, od vrtcev do srednjih šol, so v teh letih opravile nakup  11 tisoč osebnih računalnikov, 10 tisoč prenosnikov, 5400 projektorjev in 1800 interaktivnih tabel. Mladim uporaba računalniških programov ni tuja, z njo so/smo odraščali. V anketnem vprašalniku, o uporabi računalnikov pri pouku, ki so jo izvedli na gimnaziji Jožeta Plečnika, je kar 99% vprašanih pozitivno ocenilo prisotnost tehnologije v učilnicah. Kot glavne razloge za uporabo so navedli, da uporaba računalnikov dodatno podpira aktivne oblike dela pri pouku, pozitivno vpliva na proces učenja (določene vsebine si laže zapomnijo, jih hitreje razumejo) in ker jim je tehnologija domača in jih motivira k sodelovanju pri pouku.

A vendar je bilo za uspešno vpeljavo novih pridobitev šol, pomemben tudi pozitiven odnos do teh s strani poučevalcev. Oni so namreč tisti, ki narekujejo potek učnih ur. Zato je za njih potekal petletni program  e-šolstvo, v okviru katerega so usposabljali učitelje in vodstva šol. V začetkih je seveda še bilo čutiti odpor, morda tudi strah, do spremembe načina poučevanja. Tako so se med poukom s popravilom in reševanjem problemov z npr. interaktivnimi tablami ukvarjali učenci, pa čeprav je bila tudi za njih to novost. Seveda se je š časom stvar spremenila. Sedaj je uporaba omenjenih tabel pri pouku postala stalnica, nekaj kar pripomore k bolj razgibanemu učnemu procesu. A se tudi na fakultetah še vedno najde diplomiranega profesorja, ki potrebuje pomoč študentov pri prižigu projektorja v predavalnici.

Med generacijo, ki je skozi osnovno in srednjo šolo doživela to tehnološko spremembo spadamo tudi zdajšnji študentje na fakultetah. Sicer v manjši meri, kot naš nasledniki, pa vendar. Morda nas je prav vpeljava elektronike v učilnice pripeljala do tega, kar vidimo danes. Med obvezno opremo vsakega študenta sedaj ne spada več le kava, zvezek in pisalo, temveč je vse več miz v predavalnicah polnih prenosnih računalnikov, tablic, telefonov. Na hodnikih hrama učenosti se vse pogosteje sliši vpitje: ”A lahko sedim zadaj pri vtičnicah?”. Ne boj mesarsko klanje za zadnjo vrsto, ki je včasih bila vrsta, kjer so sedeli tisti, ki so po naporni noči lovili minute počitka. Sedaj pa tam sedijo pridni, nadobudni študentje, ki z užitkom sledijo predavanju. Prednost pri ustvarjanju sedežnega redu imajo tako tisti, ki pri predavanjih ne sodelujejo več na staromodni način, torej s pisalom in listom papirja, temveč si zapiske in opombe beležijo s pritiski tipk na prenosnih računalnikih, tablicah, nekateri celo na mobilnih telefonih. Pogovor s skupino študentov je pokazal, da jih ima večina, tako kot srednješolci, ki so sodelovali v anketi, pozitiven odnos do take oblike zapisovanja snovi. Pravijo, da je lažje slediti hitremu govorcu, si poleg njegovih razlag pisati opombe. Ena od prednosti, ki so jih vprašani študentje izpostavili je bila tudi boljša preglednost na računalnik napisanih zapiskov. Pa lažje kasnejše urejanje, dopolnjevanje. Tehnologija torej zares prinaša izboljšanje učnega procesa. Kljub pozitivnim odnosom do uporabe računalnikov pa so vprašani še vedno poudarili, da se še vedno raje učijo iz zapiskov, ki jih lahko držijo v rokah.

Kaj pa nas čaka v prihodnosti? Ali bodo učenci, študentje doživeli še kakšno tehnološko revolucijo. Se bodo morali profesorji spet prilagoditi stroju. Bomo v prihodnosti namesto profesorjev iz mesa in krvi, za katedrom poslušali vsevedni hologram umetne inteligence, ki ne bo potreboval pomoči pri odpiranju računalniških programov. Do sprememb bo zagotovo prišlo, to je filozofsko rečeno, edina stalnica v naših življenjih. Kako hitro in na kakšen način pa bo pokazal samo čas.