”Če mi nekdo ponudi delo, ne bom rekel ne. Sploh, če me veseli”

Član treh glasbenih skupin, akademski restavrator, predsednik kulturno umetniškega društva in samostojni podjetnik, vse to in še več je 28-letni Anže Bizjak.

Vir: Dominika Torkar Photography

Vaša prepoznavnost se je začela na Youtubu, s serijo Pijemo z Bizijem. Ali so bili ti video posnetki narejeni spontano, ali so bili načrtovani?
Ne, to se zgodi, ko se v študentskem stanovanju dobijo Primorec, Gorenjec in Štajerec ter počnejo razne neumnosti. Enkrat smo stavili, izgubil sem stavo, zato so me posneli, kako pijem pivo. To je bilo vsem zelo smešno, zato so dobili idejo, da bi to objavili na Youtubu. Sam sem bil sprva proti, a so me prepričali, da ga morajo objaviti, ravno zato, ker sem izgubil stavo. Potem smo še enkrat stavili, da bomo posneli še en video posnetek, če prvi v enem tednu dobi več kot tisoč ogledov. Seveda, ker je Slovencem, pijancem, vse smešno, je video posnetek v enem tednu dobil ogromno ogledov. Za naslednji posnetek smo se dogovorili, da mora dobiti vsaj 10.000 ogledov, da bi potem posneli še enega. To se nam je takrat zdelo nemogoče, na koncu pa je naš najbolj priljubljen videoposnetek, kjer razbijem mizo, dobil več kot 150.000 ogledov.

Ker ste tudi uspešen glasbenik, me zanima, ali je bila pri vas prej prisotna ljubezen do glasbe ali ljubezen do piva?
Ljubezni do alkohola sploh ni, to je le malo za odžejati se. Menim, da nisem alkoholik, grem na pivo ali dva, tisto, kar je bilo med študentskimi leti, pa sem pustil za seboj. Če bi to poskušal danes, bi me pokopalo. Glasba pa je bila pri meni že kar zgodaj prisotna. Res je, da do srednje šole nisem nič igral, v prvem letniku pa smo ustvarili prvi band. Iskali smo bobnarja, zato sem se malo zlagal, da znam igrati bobne, čeprav o tem nisem imel pojma. Na srečo smo namesto pravih bobnov sami naredili ”bobne” iz nekih praznih smetnjakov in na tem sem se začel učiti igranja bobnov. Lahko bi rekel, da je prišlo to dokaj pozno, a me je toliko bolj prevzelo. Nikoli pa nisem hodil v glasbeno šolo, lahko bi rekel, da sem samouk od začetka do konca. V bistvu sem se razvijal skozi skupine, v katerih sem bil. Začeli smo bolj z nekakšnim punk bandom, nadaljevali smo z vaškim bandom, ki je igral bolj pop-rock, za tem pa sem se spustil v bolj ”hard” vode, kot je na primer metal. Tukaj je res potrebno, da si izkušen glasbenik, če želiš, da nekaj dobro zveni.

Trenutno ste član treh skupin: Tomcat, Rise ter Sekcija za razvoj in ohranjanje Gutenberga. Povejte nam malo več o posamičnem skupini?
Trenutno najbolj aktivna skupina od vseh treh, je zagotovo Tomcat. V zadnjem letu smo izdali eno ploščo in dva videospota. To je hard rock band, lahko bi ga primerjal z Guns  N’ Roses in Motörhead. V tem skupini sem sedaj približno tri leta. Stara zasedba skupine je razpadla, ostal je le še basist, ki je iskal nove člane in tako sem se jaz pridružil skupini. Na začetku smo bili malo skeptični, kako bo vse skupaj delovalo, zaradi različnih osebnosti v skupini, a na koncu smo presenetili sami sebe. Trenutno nam gre odlično.

12. septembra je vašo skupino zapustil pevec Žiga. Čeprav pravite, da vam gre odlično, to mogoče nakazuje na probleme v skupini?
Žiga je bil zelo v redu moški, ki je znal delati dobro glasbo, a ni bil take vrste ustvarjalec, kot smo preostali člani skupine. Je tudi član druge skupine, ki ji je posvečal več časa, kot skupini Tomcat. Zaradi njega smo morali odpovedati veliko nastopov, ki bi nam prinesli denar za ploščo, ki ravno zaradi tega primanjkljaja ni bila izdana. Kmalu je tudi sam spoznal, da se ne vidi v tej skupini in nas je zapustil. Tako, da ne bi rekel, da imamo probleme, ravno obratno. Preostali štirje člani, ki smo ostali, smo motor, ki poganja skupino naprej.
Druga skupina se imenuje Rise. Ustanovili smo jo pred sedmimi leti in igrali smo že na različnih večjih slovenskih festivalih, med njimi tudi Metalcampu. Pred dvema letoma bi morali izdati ploščo, a nam to ni uspelo in za tem je vsem malo padla volja do same skupine. Trenutno delamo na tem, da se vrnemo na sceno, a vedno je problem v denarju. Na slovenski sceni je namreč samoumevno, da je kultura brezplačna. Je pa to skupina, ki igra hard metal. Ni to ravno glasba za vsakega, ampak bolj za ožjo publiko.
Tretja, srednjeveška glasbena skupina, pa se imenuje Sekcija za razvoj in ohranjanje Gutenberga. To je srednjeveška skupina, ki pa je še dokaj nov projekt v sklopu KUDa Ampus.

Kje ste dobili idejo za KUD Ampus?
Pred štirimi leti, malo pred pustom, smo se odločali glede kostumov in prišli na idejo, da bi naredili nekaj na temo Gospodarja prstanov. V sklopu izdelave teh kostumov smo iskali lokalne finančne podpornike. Na začetku so bili vsi skeptični, zato smo denar investirali sami, ko nam je uspelo, pa so se vsi začeli zanimati za nas. Takrat sem se odločil, da raje naredimo lastno društvo, ker smo bili edinstveni in smo vedeli, da lahko uspemo. Od ustanovnih petih članov sva ostala le dva, a se neprestano širimo. Veliko ljudi bi se nam rado pridružilo, a niso vsi pripravljeni delati na našem nivoju. Trenutno imamo uradno okoli 30 članov, a nas večinoma dela le okoli pet.

Ali se s svojimi kostumi in skulpturami udeležujeta raznih fantazijskih konvencij?
Občutek imam, da je v Sloveniji fantazijska konvencija zrasla z našo pomočjo, saj pred tem v bistvu tega ni bilo veliko. Danes se je to razvilo v zelo veliko atrakcijo. Lahko bi rekel, da smo prvo društvo, ki se je v Sloveniji začelo ukvarjati s fantazijskimi oblekami in skulpturami. V Evropi in predvsem Ameriki pa je ta fantazijski svet že zelo dobro razvit. Proti njim smo še mi amaterji. Res pa je, da so v Sloveniji materiali zelo dragi, in ker se financiramo sami, večino stvari naredimo iz odpadnih materialov. Izven Slovenije smo bili le na Nizozemskem, a tam s svojimi kostumi nismo tekmovali. Tam smo spoznali Terryja Englisha, enega izmed najboljših ustvarjalcev oklepov na svetu, ki je bil navdušen nad našimi kostumi in tehnikami, s katerimi smo jih naredili.

Poleg oblačil in orožja ste izdelali tudi več skulptur, med njimi je ena krasila MetalDays, druga pa sedaj središče Tržič. Ali Vas je kdo nagovoril za ta večja projekta, ali ste se zanju odločili sami?

Skulptura na MetalDays je bila naša ideja. Ker smo skopi Gorenjci, smo iskali način, kako bi brezplačno prišli na festival. Tako smo organizatorju predali idejo, da bi naredili maskoto festivala v zameno za nekaj vstopnic in so nas podprli. Ko smo skulpturo dokončali, nihče ni mogel verjeti, kaj nam je uspelo sestaviti iz nekaj kosov stiropora.

Kar pa se tiče tržiškega zmaja, smo dobili idejo s strani Polone Brodar. Njena ideja je bila, da bi se zmaj uporabil v pustnem karnevalu, ta pa ni bila izvedljiva. Za finančno pomoč smo se obrnili na tržiškega župana, Boruta Sajovica. On nas je podprl, a je želel, da se skulptura naredi konkretno. Tako se je funkcija skulpture spremenila in na koncu smo ustvarili 1,5 tone težkega zmaja, ki je danes na ogled vsem. Vse skupaj smo skulpturo ustvarjali eno leto, okoli 1000 delovnih ur, a ne glede na vse, je to naš največji ponos.

Teja Dobovšek