»Kralji ulice je časopis, ki svet brezdomcev približa svetu ljudi, ki imajo dom.«

Intervju smo na željo sogovornice opravili v novih pisarnah, ki so namenjene le uslužbencem društva. Za razliko od tamkajšnjih mirnih prostorov je v dnevnem centru Kralji ulice na Miklošičevi ulici te dni bolj pestro in bi intervju le stežka opravili brez motečih dejavnikov. Razlog za to so nizke temperature, ki so brezdomce prisilile, da so se zatekli na toplo. Kot pravi Mirjam Gostinčar lahko v svoji pisarni lažje razmišlja in  opravlja delo urednice časopisa Kralji ulice. To se razlikuje od navadnega dela urednika, saj ustvarjalci zahtevajo drugačen pristop. Del projekta je od leta 2009, na položaju urednice edinega cestnega časopisa pri nas pa leto manj. V času njenega delovanja se je naklada dvignila za več kot 6000 prodanih mesečnih izvodov, dosežen pa je bil tudi rekord prodanih časopisov (19.500).

 

Terminov za brezdomstvo je več. Kaj vam pomeni brezdomstvo? 

Brezdomstvo je stanje, ki človeka prisili, da poleg strehe nad glavo izgubi tudi del lastne identitete. Na nek način ga »razčloveči«.

10.10. je proglašen za Mednarodni dan brezdomcev, njegov namen je spomniti na socialno izključene ali depriviligirane. Mar res zadošča samo en dan za ozaveščanje o brezdomstvu?

Na brezdomstvo je treba opozarjati vse dni v letu. Zanimanje v zvezi s položajem brezdomcev se poveča konec leta, točneje tedaj, ko temperature padejo pod ničlo in so pogoji življenja na prostem milo rečeno nehumani. Takrat naš dnevni center »oblegajo« novinarske ekipe, ki jih med drugim zanima, kakšen smrtni davek bo med brezdomci povzročila zima. Čeprav ima tovrstni senzacionalizem tudi pozitivne učinke, saj pozimi dobimo več donacij s strani posameznikov ali društev, ki zaradi vremenskih razmer precej bolj kot običajno sočustvujejo z brezdomci, to ni dovolj za razrešitev tako kompleksnega problema kot je brezdomstvo. Dejstvo je, da je brezdomstvo prisotno celo leto in ne le pozimi.

Po ocenah Ministrstva za delo v Sloveniji živi približno 2000 brezdomcev, po oceni statističnega urada pa kar med 3000 in 6700 brezdomcev. Kako se bo ta številka z leti spreminjala? 

Število brezdomcev se praviloma povečuje in je v največji meri odvisno od socialno- ekonomskih pogojev življenja. Naraščanje števila brezposelnih in s tem socialnih stisk, tudi revščine, je zagotovo dejavnik tveganja, ki lahko napoveduje porast števila brezdomcev v prihodnosti. Poleg že obstoječih oblik brezdomstva v okviru društva opažamo slabšanje položaja upokojencev, ki k nam občasno zahajajo po kruh, prisoten dotok tujcev, zlasti tistih iz gospodarsko šibkejših držav, ki v Slovenijo pridejo z željo po iskanju zaposlitve. Pogosta praksa je, da delajo na črno, za svoje delo nemalokrat ne dobijo plačila in imajo nasploh neurejen status. Tako pristanejo na cesti, na koncu pa so s strani države deportirani.

Kako pa bi država lahko bolje poskrbela za socialno ogrožene?

Zgolj z zagotavljanjem socialnih prejemkov ali drugih oblik finančnih pomoči ter z namestitvijo v zavetišča problema brezdomstva dolgoročno ne bomo rešili. Posameznik bo namreč ostal nezmožen zaslužiti za svoje preživetje. Ljudem v težavah je potrebno ponuditi možnost, da se usposobijo za določeno delo in na ta način ponovno vstopijo na trg dela. Tako se ob prejemanju pomoči ne bodo počutili kot nekoristen član skupnosti.

Država in financerji zategujejo pasove na vseh področjih. Se tudi vaša sredstva oz. financiranje z leti manjšajo? 

Financiranje naših projektov zaenkrat še ni oklesteno, kar pomeni, da imamo za delovaje dovolj sredstev, seveda pod pogojem, da z njimi racionalno razpolagamo. Denar si sicer zagotavljamo iz različnih virov;  financirani smo s strani Ministrstva za delo, družino, soc. zadeve in enake možnosti, Ministrstva za zdravje, Mestne občine Ljubljana, FIH-a, sodelujemo tudi pri različnih EU razpisih ali občasnih razpisih.

V kolikšni meri brezdomci koristijo usluge vašega društva? 

Zelo različno. Nekateri zgolj zahajajo v dnevni center, drugi potrebujejo pomoč pri izpolnjevanju obrazcev ali urejanju dokumentov ter statusa, spet tretji potrebujejo spremstvo na institucije. Kar nekaj se jih udeležuje delavnic, nekateri sodelujejo pri ustvarjanju časopisa ali pri njegovi prodaji, bolj motivirani pa se vključijo v program nastanitvene podpore. To pomeni, da jim za leto in pol zagotovimo nastanitev in v tem času sledijo ciljem, ki jih želijo doseči v okviru individualnega načrta. Koriščenje uslug in vrsta uslug, ki jih izberejo, je torej popolnoma odvisna od njihove pripravljenosti spremeniti svojo življenjsko situacijo.

Na položaju urednice ste sedem let.  Se je časopis v tem času spremenil?

Da, časopis je z leti dozorel, tako kot društvo samo. Grafično je izpopolnjen in nudi širši nabor strokovnih in laičnih člankov. Dvignila se je tudi naklada, od začetne, ki je znašala okoli 10.000 izvodov mesečno, do povprečno 16.000 prodanih izvodov, kar nakazuje, da so glasovi naših uporabnikov (tj. brezdomcev) množičneje slišani. 

V povprečju prodajalci časopisa zaslužijo 40 € dnevno.

Čemu pripisujete uspeh dviga naklade?

Pravzaprav tega ne moremo dojemati kot uspeh, saj hkrati pomeni, da se čedalje več ljudi nahaja v stiski. Prodaja cestnega časopisa predstavlja mnogim posameznikom, ki so brez sredstev preživetja, ali ki razpolagajo z minimalnimi sredstvi, dobrodošlo možnost zaslužka. Pravzaprav naj bi prodaja časopisa pomenila predvsem premostitev stiske, v realnosti pa mnogim prodajalcem omogoča legitimen zaslužek oz. alternativo beračenju, v katerega bi bili sicer primorani. Zanje pomeni način preživetja.

Ali morda veste, koliko povprečno zasluži prodajalec Kraljev ulice?

Uspešnost prodaje je odvisna od zavzetosti in vloženega truda posameznika. Nekomu zadošča, da s prodajo zasluži za nakup osnovnih potrebščin ali celo cigaret in kakega priboljška, spet drug se ukvarja s prodajo osem ali več ur dnevno. Zaslužek je temu primerno dosti višji. V povprečju prodajalci zaslužijo 40 evrov dnevno. Izstopa pa rekorder, ki mu je meseca decembra uspelo prodati tudi do 1500 izvodov, kar pomeni vsaj 750 evro čistega dohodka. Prodajalci namreč časopis kupijo za ceno 50 centov in ga prodajo za en evro.

Je dvig prodanih izvodov v zadnjih letih morda povezan tudi z večjo medijsko pokritostjo?

Da, medijska pokritost v določenem obsegu vpliva na prodajo. Ob poročanju medijev in izpostavitvi problema brezdomstva ter socialnih stisk se namreč poveča pozornost javnosti, s tem pa tudi solidarnost. Kljub siceršnji prepoznavnosti društva Kralji ulice ob tovrstnih akcijah opažamo porast donacij, pa tudi klicev posameznikov ali organizacij. Ljudje nam telefonirajo in nas sprašujejo, kaj najbolj potrebujemo, kako nam lahko pomagajo.

Za STA ste dejali, da časopis ljudje dojemajo predvsem kot obliko solidarnosti. Zakaj? 

V okviru svojega urednikovanja neposredno sodelujem s prodajalci časopisa, saj so nekateri hkrati tudi ustvarjalci le-tega. Pogosto mi povedo, da ljudje časopis pri njih kupijo, a ga dostikrat ne vzamejo. Nakup časopisa torej razumejo predvsem kot solidarnost. Prodajalce spodbujam k temu, da časopis ljudem izročijo, konec koncev gre za artikel, ki ga je vredno prebrati in ki ga sami ustvarjajo. Njihov svet približuje svetu ljudi, ki imajo dom. To je tudi ena izmed prednosti časopisa: brezdomni, ki so praviloma brez kakršnekoli socialne moči, lahko na ta način naslavljajo družbo, javno spregovorijo o svojih težavah in so tudi slišani. Je tudi izraz njihove ustvarjalnosti in vloženega dela.

Omenili ste, da je namen društva ponovna vključitev brezdomcev v družbo, tudi s pomočjo časopisa. Koliko posameznikov je vključenih v vaše društvo in koliko jih dejansko piše za časopis? 

Na naše društvo se je po različne oblike pomoči obrnilo približno 1100 uporabnikov. Ocenjujem, da pri ustvarjanju časopisa aktivno sodeluje približno 50 brezdomcev letno

Številka je dokaj nizka…

Ključna za njihovo sodelovanje je motivacija. Moja vloga urednice torej ni »klasično urednikovanje«, temveč moram največ pozornosti in truda usmerjati predvsem v to, da jih spodbudim k pisanju in k sodelovanju.

Kritično je lahko že prvo leto, ki ga nekdo preživi na cesti.

Kolikor nam je znano ste letos izdali knjigo Novi svet. Koliko je takih, ki dejansko najdejo »novi svet«? 

Letos smo v okviru društva izdali že drugo knjigo. Prva je bila leta 2014 – Tlakovanke, letos pa zbirka Novi svet. Pri vrednotenja uspešnosti našega dela, se moramo poslužiti  načela malih korakov. Napredek je namreč procentualno nizek, počasen in terja precej vztrajnosti. Življenje na cesti pusti na posamezniku dolgoročne posledice, zato lahko o uspehu govorimo že, če si nekdo uredi dokumente, ali če si poišče sobo. Vsekakor je pomemben dejavnik pri prognozi uspešnosti čas, ki ga nekdo preživi na cesti. Čim daljši je, težje bo doseči izboljšanje življenjske situacije ali celo reintegracijo.

Kakšna  je po vašem časovna meja, ki človeka, ki živi na cesti, loči od socializiranosti? 

Kritično je lahko že prvo leto, ki ga nekdo preživi na cesti. Način življenja se namreč v celoti spremeni. Posameznik izgubi občutek za čas, za odgovornosti, razrahljajo se socialne mreže, zmanjša občutek lastne vrednosti in pripadnosti, sploh pa povezanosti. Vsemu naštetemu  se praviloma pridružijo še težave z alkoholom in drogo. Vrnitev je zato seveda težavna, ni pa nemogoča.

Nam lahko postrežete vsaj s približno številko?

Uspeh je približno 5-10%. Seveda je pri tem nujno določiti kriterije uspeha. Ali gre za dolgoročno rešitev posameznikovega problema brezdomnosti ali le za začasen umaknili z ulice? Ali smo uspeli s prijavo stalnega bivališča in ureditvijo dokumentov, ali s pravico do prejemanja do denarne socialne pomoči? Že manjši koraki so lahko uspeh.

Verjetno so brezdomci s pomočjo vašega društva marsikaj pridobili. Ste se morda tudi vi kaj naučili od njih?

Zagotovo je vsak udeležen v odnosu deležen izkušnje. Če se osredotočim na pozitivne, potem so me brezdomci naučili predvsem tega, da ne smem obup(ova)ti, in da se še v tako nemogočih pogojih ohrani človeška dobrota in medsebojna pomoč. Ob tem lahko pripomnim, da mi naš dolgoletni član Anton P. ob prejemu socialne pomoči v zahvalo za pomoč sleherni  mesec kupi kako dobroto, pa čeprav ima sam zelo malo. Zanimivo je, da so tisti, ki imajo najmanj, po navadi bolj velikodušni od večine.

Intervju pripravili Staša Pust in Saša Strmšnik