V The Guardian so na primer zapisali, da je “Slovenija, ki je potrebovala šest mesecev za odcepitev od Jugoslavije po referendumu leta 1990, postala model za nekatere separatiste – čeprav je bila ta odcepitev podprta s strani 88% prebivalcev, se ni dogajala v Evropski Uniji in se je zaključila z desetdnevno vojno, ki je terjala 75 življenj”. Katalonskega referenduma se je za razliko od slovenskga udeležilo le okoli 39% volilcev, ki so neodvisnost podprli z okoli 92%. Pomembno pa je omeniti, da so katalonski referendum španske oblasti močno ovirale z nasiljem nad volilci, v Sloveniji pa je referendum leta 1990 potekal mirno. Nasilje s strani Jugoslovanske ljudske armade nad slovenskimi prebivalci se je začelo šele po razglasitvi neodvisnosti. Omembe vredno je tudi, da bi celo v popolnih razmerah za katalonsko neodvisnost glasovala komaj polovica volilcev, medtem ko so slovenski  volilci skoraj soglasno zahtevali odcepitev od Jugoslavije.

Razlog za tako nizko zastopanost želje po neodvisnosti lahko iščemo v daljši skupni zgodovini Kastiljcev in Kataloncev, kot so jo imele države Jugoslavije. Izpostaviti je potrebno tudi veliko število Kataloncev, ki živijo v drugih delih Španije in zato referenduma ne morejo podpreti ter veliko število priseljencev iz drugih delov Španije, ki živijo v Kataloniji in ne podpirajo njene neodvisnosti. Ena takih je tudi Marta “Pred nekaj meseci sem bila proti odcepitvi Katalonije, nikoli pa proti referendumu. To, da so prepovedali referendum je grozno, saj naj bi živeli v demokratični državi”. Marta pravi tudi, da ljudje v Kataloniji trenutno zelo trpijo “komplicirano je, ker smo različni, Katalonci imajo drugačno kulturo, drugačen jezik in drugačno identiteto. Zelo močno identiteto”.

Pomembno dejstvo je tudi, da Katalonske neodvisnosti ne podpirajo najpomembnejše države v Evropi. Evropska unija je izrazito podprla Španijo in referendum opisala kot proti ustaven ter katalonsko vprašanje označila za španske notranje zadeve. Tudi Slovenija v času osamosvajanja ni imela podpore nekaterih večjih držav, vendar pa jo je odločno podprla Nemčija.

Za The Independant je slovenski filozof Slavoj Žižek zapisal, da je v Sloveniji podpora Kataloniji zmedena, saj naj bi “stara levica, ki je bila do konca proti Slovenski samostojnosti in se je zavzemala za bolj odprto Jugoslavijo, zdaj organizirala peticije in demonstracije za Katalonijo, medtem ko se nacionalistična desnica, ki se je borila za polno slovensko samostojnost, diskretno zavzema za združeno Španijo”. Na splošno pa lahko opazimo le majhno zavzetost slovenske politike za pomoč Kataloniji. Vsi sicer podpirajo mirno in demokratično razrešitev nemirov v Španiji in obsojajo nasilno ravnanje španske policije, vendar pa ne podajajo močnega lastnega mnenja. To lahko vidimo tudi pri izjavi, ki jo je 1. oktobra na Twitterju podal predsednik slovenske vlade Miro Cerar, ki je zapisal “Zaskrbljen sem zaradi dogajanja. Pozivam, da se situacija rešuje po mirni demokratični poti”, vendar pa pri tem ni podprl odcepitve Katalonije.  Po mnenju dr. Tomaža Deželana s Fakultete za družbene vede v Ljubljani ima Slovenija “težave z jasnim zastopanjem katalonskega pogleda na problem, saj ta ne sovpada s stališči držav in predvsem institucij, ki so strateško pomembne za Slovenijo.” Takšno obnašanje slovenske politike označuje kot “zelo hipokritično stališče, saj je bila pred dobrima dvema desetletjema Slovenija v podobnem položaju”.

Njegovo mnenje si delijo tudi v Reuters UK, kjer so zapisali “tudi manjšim državam Evropske Unije, kot je na primer Slovenija, ki je postala samostojna država po koncu hladne vojne, je neprijetno ob nastajajoči odcepitvi. V veliki meri se zanašajo na Španijo, veliko državo z eversko valuto, za investicije”. Vendar pa dr. Deželan trdi, da “nič ni narobe, če imamo kdaj drugačno stališče kot naši glavni strateški partnerji. Pravzaprav bomo tako tudi v njihovih očeh bolj kredibilni”.

V nekem drugem članku so na Reuters UK dodali tudi, da je Slovenija država, ki je “nastala iz krvavega propada Jugoslavije”. Ravno slovenska osamosvojitev pa je razlog zaradi katerega bi ta morala podpreti Katalonsko neodvisnost. Podobno stališče zastopa tudi dr. Deželan, ko govori o vlogi Slovenije pri pogovorih o Kataloniji “najprimernejša strategija bi bila podpora  kataloncem zaradi zgodovinske izkušnje, če pa ne to, pa vsaj odkrita nevtralnost, ki bi bila pojasnjena z razcepljenostjo Slovenije. Zavedanje zgodovinske izkušnje ter hkrati tudi pomena strateških partnerjev za naše delovanje”.

Kakšno bo uradno stališče Slovenije glede Katalonije pri pogovorih na ravni Evropske unije pa na žalost ni jasno, saj z Ministerstva za zunanje zadeve odgovora nismo prejeli. Očitno pa je, da se bo Slovenija pri mnenju vedno pridružila tistim najpomembnejšim članicam EU, neodvisno od tega kakšno luč to meče na državo.