Svet se je zaradi globalizacije človeku odprl na vse možne načine. Naše babice in dedki, tudi mame in očetje v mladosti niso mogli uživati tolikšne dostopnosti potovanj, spoznavanja novih kultur in družb po svetu. Nizkocenovni letalski leti so dostopni skoraj vsakemu, hostli po svetu pa ponujajo akomodacijo po zelo sprejemljivih cenah. Zato so potovanja postala močno popularna med mladimi, ki so si bili zmožni – poleg študentskega životarjenja -prihraniti kak evro in poletje izkoristiti za pohajkovanje po Evropi ali Ameriki. Razne organizacije ponujajo tudi delo po različnih delih sveta, kar mladim prinaša nove izkušnje in širi obzorja – za določen čas odideš na delo, po poteku pogodbe pa lahko preostanek izkoristiš še za raziskovanje države. Ameriška organizacija Peace Corps pa je že od nekdaj ponujala drugačen način sodelovanja z mladimi. Namenjena je predvsem študentom, ki so že diplomirali, njihovi nazori pa se vrtijo okoli želje po izboljšanju sveta in prispevanju k razvoju manj razvitih držav po svetu. Prostovoljci se po trimesečnem usposabljanju in pripravah odpravijo v izbrano državo, kjer pomagajo na različne načine: v zdravstvu, izobraževanju, razvoju gospodarstva, mladih itd., odvisno od izobrazbe, ki jo dosežejo z diplomo. Peace Corps, ustanovljeno leta 1961, vodi ameriška vlada, eden izmed njihovih glavnih namenov pa je tudi približevanje ameriške kulture ljudem v drugih državah in pomoč pri razumevanju drugih kultur pri Američanih.

Fletcher Goldinger, diplomant politologije, se je Peace Corpsu pridružil pred devetimi meseci. Kot velik ljubitelj sveta in potovanj je želel izkusiti še več. Sprva so ga k prostovoljstvu gnale ambicije. Želel je kariero na katerem koli državnem oddelku, v ameriških ambasadah ali tujih diplomacijah. Začel se je izobraževati za DOS praktikanta ter tekom izobraževanja spoznal prostovoljca Peace Corpsa, ki mu je za nabiranje izkušenj predlagal ravno Peace Corps. Po končanih dveh letih dela v tujini bi naj pridobil vsa potrebna znanja, ki mu bi pomagala pri iskanju dela v vladnih službah, saj je opravljeno delo pri Peace Corps v Ameriki skoraj takojšnja vstopnica za službo. Nujna za pridružitev večini programov je zgolj opravljena diploma. Zaželene so predhodne izkušnje v prostovoljstvu in podaljšan čas bivanja v drugih državah. Fletcher je pred Peace Corpsom delal kot tutor imigrantom, ki so se učili angleškega jezika.

Ob prijavi na določen program izbereš dve državi, kot prvo in drugo željo, ki se ti zdijo privlačne oziroma se tvoja izobrazba ujema z delom, ki ga določene države potrebujejo. Možnost je tudi, da izbiro države prepustiš komisiji, kar pomeni, da te pošljejo tja, kjer bi te kot delavca najbolj rabili. V Fletcherjevem primeru sta bili njegovi izbiri Kirgizistan kot druga in Kosovo kot prva izbira. Čeprav je bil izbran za Kirgizistan, je njegova izobrazba bolje ustrezala profilu delavca v Kosovu kot učitelja angleščine v tujih državah, Kirgizistan pa je kot drugo izbiro navedel zgolj zato, ker je imel v Združenih državah dobrega prijatelja iz Kirgizistana. Nekateri programi se osredotočajo na zdravstvo, na lokalno podjetništvo, nekateri na razvoj mladine in izobrazbe. Njegovo področje je pokrivalo izobrazbo: »Delam v ekipi učiteljev angleščine na lokalni šoli z lokalnim kirgiškim učiteljem. Preden sem začel z delom, sem moral opraviti tri-mesečno izobraževanje v prvi vasi, kjer sem se učil lokalnega jezika. Nato sem se preselil v drugo vas, kjer sem ostal dve leti in tam poučeval.« Zaradi zahtevnosti jezika in dvojezičnosti Kirgizistana se je srečal z nemalo problemi: »V moji vasi so sami Kirgizijci, zato sem se učil samo kirgiščine. To pa mi povzroča probleme, ko se odpravim v mesta, kjer govorijo samo rusko. Predvsem zato, ker izgledam rusko in ljudje ne verjamejo, da znam kirgiščino.« Kirgistan je za ameriškega človeka precejšen izziv, saj v veliko obrobnih vaseh nimajo tekoče vode in je za transport zelo slabo poskrbljeno; linije so neredne in redke. S podobnimi problemi se je srečeval tudi Fletcher: »Imam pogoste probleme z zdravjem zaradi slabih sanitarno-higienskih razmer, v katerih je hrana. Ravno danes zjutraj sem se zbudil s hudo zastrupitvijo s hrano, ki me spravlja v veliko bolečino. Prebavne težave so že nekaj časa stalnica na mojem urniku in izgubil sem veliko kilogramov.« Kljub vsemu pa je z izbiro zadovoljen. Vas, v kateri dela, se je za prostovoljca trudila kar štiri leta, saj so nujno potrebovali angleško-govorečega učitelja, ki bi otrokom lažje in na zanimivejši način približal angleščino. Je prvi iz Peace Corpsa, ki je kadarkoli delal na tem območju, kar ga zelo veseli. Učitelji na lokalni šoli so bili zelo veseli njegovega prihoda, njegov učiteljski partner pa je izjemno motiviran in delaven. Angleški jezik da otrokom boljše možnosti za prihodnost, za napredovanje na univerzo ali za bodočo zaposlitev, ki jo bodo lahko iskali tudi zunaj Kirgizistana in Rusije. »Po pravici povedano sem na začetku želel samo izkušnje za bodoče delo. Zdaj, ko sem tukaj, pa resnično obožujem svoje delo in vidim, kako pomembno je za otroke učenje jezika.«

Kljub vsem dobrim perspektivam prostovoljstva in pridobivanju izkušenj mladih pa se postavlja vprašanje amerikanizacije. Ali Peace Corps z 410 dolarji proračuna resnično opravlja delo, ki si ga je zastavil, namreč pomaga pri razvoju določenih držav? Ali je to samo krinka, pod katero se vsiljuje ameriško kulturo na vsa področja v življenju tujih državljanov, ki jim pomagajo? Goldinger zatrjuje, da na njegovo mnenje nikoli in nikakor ni vplivala ameriška vlada in da je v svojem primeru vedno delal samo za dobro ljudi v njegovi kirgiški vasici.

Na situacijo lahko gledamo z različnih perspektiv. Internacionalno in v Ameriki Peace Corps uživa precejšen ugled. Vendar ni imun na mnenja kritikov, ki prostovoljce velikokrat označujejo za brezpotno liberalno mladino, ki v tujino potujejo na račun davkoplačevalcev. Gostiteljske države Peace Corps velikokrat obravnavajo sumljivo, predvsem na začetku izvajanja programa v novi državi. Državljani prostovoljce velikokrat sumijo za CIA agente, ki poskušajo spodkopati državno gospodarstvo ali vlado. Prostovoljci pravijo, da več, kot imajo stika z različnimi državljani, hitreje se sumi razblinijo. Še ena izmed kritik je ranljivost prostovoljcev do kriminala. Zaradi različnih vrednot in norm, ki jih prostovoljci prinašajo v države, so deležni veliko napadov in kraj. Za to je zaslužna slaba priprava prostovoljcev na lokalni kriminal. Nekajkrat so se zgodili tudi umori prostovoljcev, vendar so take situacije redke. Večina prostovoljcev si je po dvoletnem delu pri Peace Corps zgradila uspešne kariere. Reed Hastings je ustanovitelj Netflixa, Priscilla Wrubel, ustanoviteljica Nature company in Pamela W. Barnes, predsednica Elizabeth Glaser Pedriatic AIDS fundacije, si je kariero prav tako zgradila zaradi Peace Corpsa, kar nam pove, da je za Ameriško mladino, željno potovanj in nabiranja izkušenj Peace Corps še vedno precej dobra odločitev.