Predsedniške volitve so v Sloveniji v preteklih tednih predstavljale eno izmed glavnih tematik pogovora na najrazličnejših družbenih področjih. O tem so se pogovarjali tudi pri urah sociologije na Gimnaziji Škofja Loka. Tam ta predmet že 24 let poučuje profesorica zgodovine in sociologije kulture Tanja Gartner. Močno je razočarana nad nizko volilno udeležbo, hkrati pa meni, da se bo moralo glede politike v družbi nekaj korenito spremeniti.

V nedeljo pred tremi tedni smo volili na šestih predsedniških volitvah v samostojni Sloveniji. Kako ste preživeli volilno nedeljo, ste se udeležili volitev?

Dan sem preživela zelo ležerno, volitev pa sem se seveda udeležila.

Letošnja predvolilna kampanja v primerjavi s prejšnjimi ni bila preveč umazana. Kakšna je vaša razlaga zato?

Povsem iskreno, sem se celotno kampanjo spraševala, kje smo dobili te ljudi. Protikandidati si niso smeli privoščiti umazane kampanje, saj je Pahor »čist kot solza«. Če so želeli igrati proti njemu, so mu morali biti podobni. Pa tudi vsi so dokaj pozno vstopili v kampanjo in glede na to, da je Pahor že pet let predsednik, je prepozno en mesec prej za kandidata postaviti nekoga, ki ga ljudje ne poznajo. Sem pa tudi mnenja, da Slovenci nismo taki, da bi padli na umazane finte, za razliko od na primer Američanov.

Volilna udeležba je bila najnižja v zgodovini slovenskih predsedniških volitev (v prvem krogu), znašala je zgolj dobrih 43 odstotkov. Čemu ta trend padanja udeležbe v primerjavi s prejšnjimi predsedniškimi volitvami?

Po mojem mnenju sta tukaj dva razloga. Prvi je, da je veliko volivcev računalo, da bo Pahor zmagal tudi brez njihovega glasu. Drugi pa je, da nihče od devetih kandidatov ni zares prepričal. Roko na srce, je bila izbira res slaba in težka. Že na splošno pa so ljudje mnenja, da njihov glas ne spremeni ničesar.

Če bi morali izbirati med racionalno (ko volivec voli na podlagi političnega programa stranke oz. kandidata) in emocionalno (ko volivec voli na podlagi čustev in vizualne bližine kandidata) izbiro, katero bi izbrali? Tudi večina ljudi deluje po tem principu?

Sama bi izbrala racionalno izbiro. Večina ljudi pa deluje po emocionalni. Zdi se mi, da ljudje premalo poslušajo in samo gledajo plakate. Na enem izmed soočenj so kandidate uvrščali na levo, v sredino in na desno. Ne vem, če ljudje sploh vedo, kaj to pomeni. Dejstvo pa je, da premalo spremljajo, berejo in tudi poznajo politično situacijo pri nas. Zato pač izberejo tistega, ki je najlepši.

Vrniva se k problemu nizke volilne udeležbe. Zakaj je volilna abstinenca vse bolj pogost pojav? Se bo ta trend obrnil?

Menim, da so za to krivi zgoraj našteti razlogi. Glede obračanja trenda pa nimam veliko upanja in sem zelo pesimistična, sploh, ker delam v šoli in vidim, kakšna mladina prihaja.

Osredotočiva se bolj na mlade. Podatki Državne volilne komisije (DVK) kažejo da volilna udeležba pri mladih (od 18 do 25 let) vse bolj strmo pada. Zakaj mladi ne hodijo volit? Kaj bi lahko storili glede tega?

Ker se jim zdi nesmiselno. Ker se s politiko sploh ne ukvarjajo. Mlade je treba bolj osveščati. Tu pa se pojavi vprašanje, kdo naj prevzame to vlogo.

V gimnazijskem izobraževanju prav vi poučujete predmet, pri katerem so mladim prvič (če odštejemo predmet Državljanska vzgoja in etika v 7. razredu OŠ) predstavljena nekatera dejstva, pojmi, ki se dotikajo politike. To se zgodi v 2. ali 3. letniku gimnazije, ko so srednješolci stari že skoraj 18 let, torej tik pred pridobitvijo volilne pravice. Se vam zdi to prepozno?

Zagotovo. Na tem mestu bi morali več narediti starši. In šole skozi neuradni kurikulum ter interesne dejavnosti. Vse to pa bi se moralo izvajati že od prvega razreda osnovne šole dalje.

Ste pri urah sociologije v teh dneh pozornost posvečali tudi predsedniškim volitvam?

Vsako uro na začetku, ampak bolj malo, saj nima smisla govoriti o nečem, česar dijaki ne poznajo in ne spremljajo.

Kako veliko odgovornost pri politični izobrazbi in zavednosti imajo družina, vzgoja in tradicija?

Menim, da imajo zelo veliko. Težava pa nastane, če se v družini o tem ne pogovarjajo in se s tem ne ukvarjajo. Mislim, da je preveč Slovencev mnenja, da politika ni pomembna sfera njihovega življenja. Je pa tudi staršem težko, saj jim nihče ni razložil logike delovanja države in družbe.

Tudi sama ste mati treh otrok. Se vam zdi, da ste kot mati storili dovolj za politično izobrazbo svojih otrok, če odštejemo, da poučujete predmet, ki je s tem povezan?

Vprašanje je, kako bi bilo, če ga ne bi. Pri nas doma je bilo logično, da gremo na volitve, pogovarjali smo se, koga bomo oziroma koga ne bomo volili in ne, če bomo šli na volišče. Sem se pa že večkrat vprašala, kako zelo bi se sama zanimala za politiko, če to ne bi bil del mojega poklica. Na koncu je politična zavednost skupek vsega: družine, šole, lastnega zanimanja …

Ste tudi mentorica Dijaške šolske skupnosti (DŠS) v škofjeloški gimnaziji, torej ste veliko v stiku z mladimi tudi neformalno. Teče kdaj pogovor tudi o politiki, političnih zadevah in bolj specifično o volitvah?

Nikoli. Res nikoli. Rešujemo težave na šolskem področju, volimo predsednika DŠS, to pa je bolj kot ne to. To pa je težava. Šolska skupnost je namreč država v malem. In tako miselnost bi se moralo mladim vcepiti že v prvem razredu osnovne šole, ne pa da večina četrtih letnikov ne ve, kaj je DŠS in kakšne so njene naloge.

V predvolilnem času imajo vse večji vpliv mediji in družbena omrežja (televizijska soočenja, objave na Facebooku). Kakšno je vaše mnenje glede tega pojava? Vpliva to na udeležbo, predvsem pri mladih?

To zagotovo predstavlja eno izmed slabših plati predvolilne kampanje. Mogoče, ne poznam pravega odgovora na to vprašanje. Če bi bili kandidati prave moralne avtoritete, bi bila verjetno tudi udeležba višja. V letošnjem primeru pa mediji nobenemu od kandidatov niso naredili usluge. Pogrešala sem tudi bolj vsebinska vprašanja.

Ste sami kdaj razmišljali o politični karieri? Zakaj ne?

Niti slučajno. Mislim, da sem odrasla v napačnem sistemu. Takrat ni bilo strankarskega življenja, ta se je zares začel pri mojih 30 letih in je bilo prepozno, da bi razmišljala v tej smeri.

Kaj pa na lokalni ravni?

Ne, tudi ne, to pa sploh ne. Tudi v politiki moraš imeti najvišje ambicije (smeh).

Kako vi vidite Slovenijo v prihodnosti, kar se tiče volitev, sploh na področju mladih?

Kot sem že dejala, sem zelo pesimistična. Moralo bo priti do neke spremembe (na slabše), na primer lakota, vojna, zasebne šole … Mogoče bodo takrat mladi videli, da je politika tudi njihova stvar. To, kar pa zdaj gledam in vidim, koliko mladi spremljajo, s čim se ukvarjajo, kaj so njihove prioritete; v tem primeru pa res ne vidim kakšne luči v učiteljevem oknu (smeh). Bistveno drugače se bo moralo začeti delati, na dolgi rok.

Za konec še vaša napoved za nedeljo. Pahor ali Šarec?

Težko vprašanje. Res me zanima, kam bodo šli volivci desnice. Tomčeva in Novakova sta imeli skupaj več kot 20 odstotkov glasov in če vso to podporo dobi Šarec, lahko zmaga. Vseeno pa mislim, da bo na koncu zmagal Pahor.