Vasja Jager: Objavim lahko le pet odstotkov tega, kar vem

O pritiskih, cenzuri in mreženju

Matej Simič

Kot čistokrvna Štajerca, sva se sestala v umirjenem alternativnem lokalu Salon uporabnih umetnosti v centru Maribora. Prišel je nasmejan, stisnil je roko in se pogovarjal, kot da se poznava že leta. »Ej, lahko grema še gor poglejat predn začnema? Baje so tibetanski menihi tu,« je z novinarsko radovednostjo vprašal. Po tem, ko sva se podučila o mandali, se je dve uri trajajoč pogovor z Vasjo Jagrom, dolgoletnim Večerovim novinarjem, ki sedaj piše za Mladino, lahko začel.

Kot novinar delujete že več kot deset let. Soočali ste se, in se še vedno, s prekarstvom, s.p.-ji in pavšalnim plačilom. V tem času ste bili priča mnogim pritiskom, zato nas zanima, kako po vseh teh izkušnjah ocenjujete avtonomno novinarstvo v Sloveniji?

Na vsakem slovenskem mediju so meje. Vprašanje je, koliko čisti destilat lahko dobiš. Ni zadeve, ki bi bila sto odstotno čista. Pri večini je tako, da ne smeš pljuvati čez njihovega lastnika, kar je pri nas problem, ker so to po navadi čudni ljudje.

Naslednji problem, s katerim se soočamo je, da so nekateri mediji zelo povezani z oglaševalci in politiko, zato tudi pri teh temah postavijo mejo. Ne predstavljam si, da bi lahko Večerov novinar slabo pisal o Magni, saj je imel Večer uradno politiko, ki je podpirala njen prihod. Če bi kak njihov novinar »skopal« proti Magni, bi ga verjetno ustavili.

To, da je v ozadju mreža poznanstev, je v Sloveniji velik problem.

Seveda je. Je pa tako, da so pri enih medijih nedotakljivi eni ljudje, pri drugih drugi, vsi skupaj pa mogoče že lahko kaj dosežemo. Da bi lahko en sam medij vse razkril, pa gotovo ne, tega ni.

Se je že zgodilo, da vam urednik ni pustil objaviti kakšne informacije ali, da vas je v veliki meri cenzuriral, ker je bil vaš sogovornik njegov znanec oz. prijatelj?

Ja, to se je zgodilo. Zgodilo se je v Sobotni prilogi na Večeru, ko sva s kolegom kritizirala bivšo višjo državno tožilko, ki je bila na Gea Collegeu sošolka od našega takratnega direktorja.

Ta prispevek ni bil nikoli objavljen. Pojavili so se izgovori, da članek ni bil napisan po Večerovih standardih, čeprav je bil zares dober.

Najhuje je, da ti cenzurji še vedno krožijo po slovenskem prostoru. Lastniki so jih namreč prepoznali kot uporabne.

Se pogosto dogaja, da se prispevki umikajo?

Ne vem. Meni se ni toliko krat zgodilo. Spomnim se, da so prispevke pogosto umikali, ko sem kot honorarec delal za 300 ali 400 €, toliko, da sem lahko plačal položnice. Takrat sem videl kaj pomeni cenzura. Kolegi so pisali res dobre tekste, dobili so urednikovo odobritev, toda naslednji dan prispevka v časopisu ni bilo.

Iz tega je kasneje nastal Večerov bunker; najprej je bila stena, potem pa že omara polna prispevkov, ki niso bili objavljeni. Kaj takega še nisem videl. Novinar s časoma razvije samocenzuro – kot krave, ki na pašniku vidijo električnega pastirja, se dvakrat vanj zaletijo, tretjič pa že vejo …

Najhuje je, da ti cenzurji še vedno krožijo po slovenskem prostoru. Lastniki so jih namreč prepoznali kot uporabne. Politikom je v interesu, da imajo na položaju velike bumbarje. Ker so brezobzirni, ne bodo spraševali neprijetnih vprašanj, ker so hvaležni, da so tam, hkrati pa bodo vse druge tlačili dol. Negativna selekcija o kateri govorim, je ubila novinarstvo. Obstajajo ljudje, ki so grobarji slovenskega novinarstva, pa se jim nič ne zgodi – kolobarijo iz enega na drug medij.

V kolikšni meri uredniki posegajo v prispevke, ki so objavljeni?

Ja, posegajo v tekste. Ampak v glavnem so to mehki posegi. Ne bodo ti rekli »ne«, no, ali pa, če so pošteni. Večinoma ti priporočajo koga poklicati in kateri podatek ni pomemben ter kje si preveč zašel. Na tak način se prispevki vsebinsko oblikujejo po željah nekoga drugega. Mislim, da redko kateri tekst izide v originalni obliki.

Dosti je svinjarije. Imamo model izkoriščanja novinarstva, ki drži pse čuvaje na verigi. Najprej je to objektivnost. Novinar v današnjih časih ne sme biti več objektiven. Toliko je sranja in ljudje ne zmorejo več selekcionirati informacij. Zato je novinarjeva dolžnost, da se namesto njih potopi v to vrenje, presodi kaj je v redu in kaj ne in to jamči s svojim imenom.

Ali tega v Sloveniji ni?

Premalo je subjektivnega novinarstva. Tudi uredniki ga ne vzpodbujajo, ker vedo, da bodo na koncu dneva sami podvrženi subjektivni sodbi novinarja, ki je sposobnejši od njih in več ve.

Danes boja za informacijo več ni, govorimo o boju za interpretacijo. Elite želijo novinarju odvzeti pravico do interpretiranja. In mi na to pristajamo – tukaj novinarstvo izgublja.

Foto: osebni arhiv

Dejali ste, da uredniki ne pustijo objavljati informacij zaradi mreženja v ozadju ali političnih in oglaševalskih interesov. Ste se osebno kdaj znašli v situaciji, ko ste kaj raje zadržali zase?

Da sem se samocenzuriral? Ja, seveda sem se. V primerih, ko sem vedel, da me bodo »zatolkli« in prispevek ne bo objavljen.

Torej tega niste storili zaradi lastne želje?

Ne ne, nikdar. Vedno sem vse »dal«, to me zelo tepe. Zgodilo se je že, da česa na svojem mediju nisem mogel objaviti, pa sem objavil na drugem.

Je to redna praksa?

Ne vem. Jaz imam kolege, ki jim lahko pošljem kak prispevek. To sem naredil mogoče dva- ali trikrat.

Če pogledamo širše … Se dogaja, da novinarji nekaj vedo, pa slednjega ne želijo povedati? Dobili smo informacijo, da je tega ogromno.

To je zelo kompleksna zadeva. Jaz lahko na primer objavim le pet odstotkov tega, kar vem. Razlog za to je zakonodaja. Objavne standarde imam na Mount Everestu, standardi za tožbe in popravke pa so v Kaspijski depresiji – takoj me lahko tožijo. Vse, kar objavim, mora biti podkrepljeno z odzivi in dokazi.

Dosti je svinjarije. Imamo model izkoriščanja novinarstva, ki drži pse čuvaje na verigi.

Vem za ogromno stvari, ki so se zgodile in se še dogajajo, a jih ne morem napisati, ker jih ne bo nihče potrdil pred sodiščem. Dal vam bom primer: pred časom smo imeli noro občutljivo zgodbo o orgijah v Mariboru, ki so se jih udeleževali znani gospodarstveniki. Tam se je dogajalo marsikaj, tudi veliko nezakonitih dejanj – sklepali so se posli, odločala se je prihodnost Maribora itd. In novinarji smo to vedeli, ljudje so nam povedali. Ampak, kaj boš naredil? Boš vrdl v stanovanje? Boš nastavil prisluškovalne naprave? Tudi če bi to lahko storili, takšni dokazi na sodišču ne bi bili priznani. In ne moreš nič. Zakonodajo so pisali tisti, ki so vedeli, zakaj so jo napisali tako kot so jo.

Veste za veliko nepravilnosti, ki jih ne morate objaviti, kljub temu da ste prepričani, da so informacije pravilne. Kak vpliv bi te zadržane informacije imele na ljudstvo?

Po moje so to informacije, ki bi lahko spremenile celo podobo slovenske družbe in dojemanje slovenske demokracije. Govorimo o nekih igrah iz ozadja, ki so ekstremno resne, ki imajo velik vpliv na sedanjost in prihodnost države, pa tudi na porabo javnega denarja.