“Velik si, kolikor imaš veliko srce” oziroma kako je islandski nogomet doživel meteorski vzpon

30. julij 2011. Rio de Janeiro. V drugem največjem brazilskem mestu se je opravil žrebkvalifikacij za Svetovno prvenstvo, ki se je čez dve leti odvijalo prav v Brazliji. Slovenci smo upravičeno optimistični pričakovali ples kroglic, pa čeprav je bil nesrečni izpad v skupinskem delu SP v Južni Afriki dobro leto nazaj še kako svež. Bil nam je dodeljen drugi kakovostni boben.

In kako dobro se je izšlo. Žreb nam je namenil Norveško iz prvega, Švico iz tretjega, Albanijo iz četrtega, Ciper iz petega in Islandijo iz šestega, zadnjega kakovostnega bobna. Oddih olajšanja in široki namseški na obrazih slovenskih funkcionarjev ob dejstvu, da smo se izognili vsem evropskim nogometnim velesilam. Na prvi pogled se je tudi nepoznavalcu nogometa zdelo, da se nam obeta zgodovinski podvig, kar bi dve zaporedni uvrstitvi na SP vsekakor bile, tisti najpogumnejši pa so, vsaj v mislih, že začeli varčevati za pot v Južno Ameriko.

A vedno so eno sanje in drugo realnost.

Prevrtimo čas malo nazaj. Medtem, ko smo Slovenci leta 2000 na svojem prvem velikem nogometnem tekmovanju kot samostojna država objokovali zapravljeno priložnost ob remiju s 3:3 proti naši nekdanji skupni republiki Jugoslaviji, se povsem dostojno kosali s Španci in za konec Evropskega prvenstva remizirali z Norvežani, so na Islandiji šele postavljali prva nogometna igrišča z umetno travo. V nogometnem smislu zaostala, kvalitetno neprimerljiva reprezentanca »vikingov« se je zdela svetlobna leta za nami.

Islandija je na svoji poti navzgor med prvimi premagala tudi Slovenijo. V Stožicah se je končalo z 1:2 v prid Islandcev. Foto: FIFA

Le dobrih 330.000 prebivalcev premore ta aktivni vulkanski otok, ujet sredi ledeno mrzlega Severnega Atlantika, a jim njihova »majhnost« ni nikoli predstavljala kakršnekoli ovire. Z nogometne perspektive je Islandija vedno zagotovljene tri točke, a se je to predvsem v zadnjih petih letih močno spremenilo. Islandija je iz 131. mesta na lestvici FIFE skočila na 21. mesto (Slovenija je v istem časovnem obdobju padla iz 23. mesta na 68.). Takšnem skoku po lestvici navzgor sta seveda najbolj pripomogla uvrstitev na SP (kot država z najmanj prebivalci v zgodovini SP) in četrtfinale EP (lani v Franciji). In kako se je začela ta nogometna rapsodija?

Vse do preloma tisočletja je nogomet na Islandiji kot šport zasedal podobno mesto kot ga pri nas smučanje. Bil je sezonski šport. Igralo se ga je le poleti, ko je mati Narava dopuščala, da se za žogo podi na naravni podlagi. Takoj, ko je postalo premrzlo in se je temperatura spustila okoli ledišča, kar na Islandiji pomeni obdobje dolgo od sredine septembra pa vse tja do sredine maja, je bilo zabave konec. Nato pa so se Islandci končno začeli zavedati, da imajo težave z vremenom kot se pošali Arnar Gunarsson, eden izmed vodilnih mož v Islandski nogometni zvezi (KSI). »Začeli smo opazovati največje države, ki so igrišča z umetno travo vpeljala v svoj sistem že dolgo pred nami.« Veliko so stavili tudi na izobraženje svojih ljudi, ki delajo v nogometu. Država tako zdaj premore več kot 600 trenerjev z UEFA licenco ali enega na 550 prebivalcev.

Islandci vseh starosti se danes lahko nogometno udejstvujejo na več kot 150 igriščih z umetno podlago, ki premorejo talno gretje, kar pomeni, da so uporabna tudi med zimo. Največja pridobitev pa so tako imenovani »Football houses« ali preprosto Nogometne hiše. Gre za tehnično dovršene dvorane, ki premorejo več nogometnih igrišč. Za zdaj je na Islandiji 10 takšnih kompleksov, ki so praktično dostopne v vseh manjših mestih. Najmanjše mesto s takšnim objektom je Akranes, mesto na vzhodu države, ki premore nekaj več kot šest tisoč prebivalcev.

“Football house”. Foto: Daily Record

»Zima je res hudo obdobje tukaj. Spomnim se, da smo trenirali na igriščih ki so bila na pol zaledenela, na mestih, kjer ledu ni bilo, pa so bili kamni in pesek,« se spominja Alexander Einarsson, športni novinar, ki je podrobno spremljal razvoj domovine v zadnjih petnajstih letih.

Veselje Rúnarja Márja Sigurjónssona (15) in Kolbeinna Sigthorssona (9) ob zadetku proti Angliji v osmini finala lanskega EP. Foto: CNN

Kot je nogomet že mnogokrat pokazal, pa se uspeha ne da kupiti z denarjem. Najpomembnejša je mentaliteta. S pravim odnosom in pristopom lahko še tako številčno omejena država kroji zgodovino športa, ki je bil do nedavnega rezerviran za »elito«. No, tako se je vsaj zdelo. »To je zapuščina vikinške mentalitete, še iz starih časov. Verjamemo, da s mo najboljši, da lahko nekaj naredimo in prej ali slej bomo to tudi naredili. A uspemo lahko samo kot eno. Premalo nas je, da bi lahko vlekli vsak na svojo stran.« Prav iz te zadnje misli bi se lahko »lubi Slovenci« marsikaj naučili. Medtem, ko se Slovenija vedno znova deli na zelene in vijolične, je tako »majhnim« Islandcem jasno, kakšna je pot do uspeha. Ni skrivnost, da ima javnost slabo mnenje o NZS-ju. Če ne drugo, lahko rečemo, da je vodenje NZS vprašljivo, odnos nekaterih vodilnih igralcev, ki odklanjajo nastope zaradi klubskih obveznosti, trenja v slačilnici, relaciji mediji-selektor pa bi se dalo posvetiti povsem samostojen članek.

Islandci takšnih problemov ne poznajo. Nogometna zveza ceni svoje navijače do te mere, ki si je v Sloveniji ne moremo zamisliti. Selektor Heimir Hallgrímsson namreč pred vsako domačo tekmo v baru IME, ki je tudi glavna točka za spremljanje domačih tekem (če si tekme ne ogledaš v živo) naznani začetno enajsterico še preden se do te informacije lahko dokopljejo mediji. Kaj takega se pri nas zdi znanstvena fantastika. Čeprav morda klišejsko, je tukaj opazka, da ekipa diha kot eno na mestu. Nosilci igre kot so Gylfi Sigurdsson,  Johann Berg Guðmundsson,  Alfreð Finnbogason in Aron Gunnarsson se poznajo že več kot deset let, saj skupaj nastopajo že vse od selekcije do 16 let in so praktično bratje, kot je v enem izmed intervjujev povedal Gunnarsson, sicer kapetan in vodja te »zlate generacije«. Brez sramu bi lahko dejali, da smo imeli to isto generacijo mladeničev (rojenih leta 1989,1990 oziroma 1991) Slovenci še veliko bolj talentirano od Islandcev. Le bežen pogled na seznam igralcev, ki so takrat veljali za prihodnost Slovenije (Jović, Struna, Krhin, Kampl, Rep, N.Mevlja, Berič), poraja vprašanje, kako smo iz te generacije iztržili zgolj dve zaporedni razočaranji v kvalifikacijskih skupinah.

Islandci so nam lahko v zgled v mnogih vidikih nogometa, tudi navijaškem. Stožice kljub brezplačni karti za organizirane navijače (čeravno ni nasprotnik Anglija) ne napolnejo navijaške tribune za tekme reprezentance, a za to lahko iščemo razloge že med zgoraj naštetimi težavami. Zanimiv fenomen se je zgodil lani na EP med četrtfinalno tekmo proti Franciji. V nekem trenutku je bilo na stadionu prisotnih 25.000 islandskih navijačev ali skoraj 8% celotne populacije države. Navijači, ki si »v najbolj norih sanjah ne bi mogli predstavljati, da bodo lahko gledali svojo državo nastopati na Evropskem prvenstvu,« živijo svojo pravljico, svoje sanje.

Odnos med igralci in navijači je res nekaj občudovanja vrednega. Foto: London Evening Standard

In če si velik, kolikor imaš veliko srce, si tudi majhen, kolikor te omejuje lastno razmišljanje. Nažalost se zdi, da smo v zadnjem obdobju Slovenci iz prvega prešli na drugo. Žal.