VENEZUELA – NEKDAJ BLIŠČ, DANES BEDA

SLOVENCE, KI SO TJA MIGRIRALI, JE DOLETELA ŠE HUJŠA USODA

Janja Zdovc

Venezuela. Nekdaj obljubljena latinskoameriška dežela, v katero se je preseljevalo tudi ogromno slovenskih družin. Tja so iz Slovenije po drugi svetovni vojni migrirali večinoma zaradi nevzdržnega gospodarskega položaja v Jugoslaviji. Venezuela je bila takrat najbogatejša država Latinske Amerike. Danes jo je doletela še hujša usoda – postala je svet bede. Hiperinflacija, pomanjkanje hrane in zdravil, povečanje kriminala in umrljivosti, razcvet črnega trga … Vse to je danes njena realnost.

vir: crisisgroup.org

In realnost slovencev, ki so se tja preselili. Danes je 300 ljudi del skupnosti slovencev, ki živijo v Venezueli in prosijo za pomoč med drugim tudi slovensko vlado: »Upam, da Slovenija ni pozabila na nas« je v intervjuju povedala Maria Voglar, katere družina je tja migrirala po drugi svetovni vojni. Kot pravi, so včasih oni »pomagali Slovencem v Jugoslaviji in tja pošiljali pakete«. A razmere v katerih živijo danes so še precej hujše. »Razmere so resne, žalostne,« pravi. Kar 80 odstotkov ljudi živi pod pragom revščine. Kot pravi Voglarjeva, njihova minimalna plača znaša »če sploh imajo službo, po tečaju na črnem trgu, okoli 11 evrov«.

Hrano kupujejo na črnem trgu

Cene osnovnih življenjskih potrebščin niso kaj dosti nižje od naših. Tudi Maria si, kljub temu da je njena plača višja od minimalne, ne more privoščiti toaletnega papirja ali pralnega praška. Pravi, da je »zelo težko dobiti vse, kar potrebuješ za vsakodnevno življenje. Ko pa ti to uspe najti, pa imajo izdelki vrtoglave cene, ker naše plače z njimi niso usklajene«.

Ob tem, da za hrano in življenjske potrebščine nimajo denarja, pa je na drugi strani problem še, da teh zalog sploh ni. »Nimamo mleka. Mleka v Venezueli sploh ne moremo kupiti. Če že, mleko v prahu, pa še to zelo težko.« Tam se prebivalci soočajo s situacijami, da na policah enostavno »ni dezodorantov, ni mila, ni zobne paste …«, izdelki za osebno higieno, kot je na primer zobna pasta in ki so pri nas že skoraj samoumevni, so v Venezueli postali luksuz.

To, da so police v trgovinah prazne, je povzročilo, da se hrana prodaja na črnem trgu. In, kot poroča Al Jezeera, je »trgovina z živili postala najbolj razširjen posel v Venezueli«. Maria Voglar temu pritrjuje »hrano kupujemo tudi na črnem trgu. A tam so cene zelo visoke«. Supermarketi so prazni, subvencionirane hrane pa je izjemno malo. Na subvencionirano hrano morajo čakati v vrstah, po navadi je to šest do osem ur, »da lahko kupiš morda kilogram koruzne moke in liter olja.« Kdor seveda lahko, večina prebivalstva pa je, kot pravi Voglarjeva: »lačnih«.

Pomanjkanje hrane, vode in zdravil

Pa ne samo lačnih, ker čakajo na vse redkejše pošiljke hrane, ker so police v trgovinah enostavno prazne in ker si hrane, ko se do nje končno dokopljejo, sploh ne morejo privoščiti. Lačni so tudi zato, ker si resnično težko kuhajo. V državi je motena oskrba z  vodo. Maria živi v predelu Valencie – tam vode nimajo ob torkih in petkih. Hkrati pa se v celi državi soočajo s pomanjkanjem zdravil in medicinskih pripomočkov. Po poročanju Al Jezeere »v državi primanjkuje 80 odstotkov osnovnih medicinskih pripomočkov«.

Maria Voglar je sladkorna bolnica. Zdravila potrebuje, a »zdravil ni,« pravi. Dobi jih od nečakinje iz Čila. Stanje v bolnišnicah pa opisuje kot »grozljivko«. Ko prideš tja, moraš vse prinesti s seboj. Kaj to pomeni? »V bolnišnici so samo zdravniki in nič drugega kot zdravniki.« S seboj v bolnišnico tako bolniki prinesejo zdravila, medicinske pripomočke: gaze, povoje, opornice. Kar pa je težko. Sploh danes, ko zdravil in medicinskih pripomočkov na trgu sploh ni, ali pa si jih ne morejo privoščiti.

To je privedlo do ponovnega pojava bolezni, ki so bile že izkoreninjene: malarija, davica in tuberkoloza. Bolezen, s katero se še soočajo, je akutna podhranjenost pri otrocih, mlajših od 5 let. Ta se je v manj kot dveh letih potrojila in krepko presegla raven, ki jo dovoljuje Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). »Podhranjenost se vidi na ulici. Ni treba biti specialist, da bi to opazil,« nam stanje opisuje Voglarjeva.

Ob tem je iz poročil WHO alarmantno tudi, da je medosebno nasilje drugi najpogostejši vzrok smrti v Venezueli. Kriminala je v Venezueli ogromno: »Včasih koga ubijejo, zgolj zaradi nekaj kovancev, ki jih je imel v denarnici«.                                         vir: Svetovna zdravstvena organizacija

Rekordne inflacije: do 800%

Ob vsem tem pa Venezuela doživlja še gospodarsko grozljivko. Venezuela ima največje zaloge nafte na svetu, ljudje nekdaj petega največjega gospodarstva v Južni Ameriki pa so danes na kolenih. Državo so zapustila številna svetovno znana mednarodna podjetja (na primer Ford in PepsiCo).

Hiperinflacija – to kar se je Slovencem dogajalo ob osamosvojitvi. Stopnja inflacije je v decembru lansko leto dosegla neverjetnih 800 odstotkov. Njihova valuta bolivar je izgubil kar 99,8 odstotka svoje vrednosti v zadnjih petih letih. Kaj to pomeni? 100 evrov v njihovi valuti leta 2012 je danes, leta 2017, vrednih samo še pičlih 20 centov. Mednarodni denarni sklad predvideva, da naj bi bila letna stopnja inflacije v letu 2018 kar trikrat višja: 2300 %. To je najvišja ocena za katerokoli državo, katerih podatke zbira Mednarodni denarni sklad.

Tla glavnega letališča v Venezueli so polna solz

Ko združimo vse: stradanje prebivalcev, pomanjkanje vode, slabo higieno in nedostopnost zdravil ter medicinskih pripomočkov, nastane zastrašujoča statistika. V letu 2016 se je za 30 odstotkov povečala umrljivost otrok in za 65 odstotkov umrljivost mater pri porodu. Tri četrtine vseh Venezuelcev so samo v zadnjem letu povprečno izgubile 8,7 kilograma. »Poznam ljudi, ki so izgubili več kot 10 kilogramov, in gospoda, ki je v letu in pol izgubil 30 kilogramov,« pa nam pove Dania Frank, predsednica društva slovensko-latinskoameriškega prijateljstva Lipa, sicer Slovenka, rojena v Venezueli.

»Razmere tam so katastrofalne. Ljudje so izgubili praktično vse. Mlajši od štirideset let enostavno bežijo. Tisti, ki ne morejo v beg, pa upajo, da jim bodo pomagali tisti, ki so odšli v tujino.« Dania nam scene na glavnem letališču opisuje kot pogreb: »Prijatelji mi pravijo, da so tla letališča Maiquetia polna solz. Tam izgleda tako, kot bi prišel na pogreb: Ljudje cele dneve jočejo, se poslavljajo in sprašujejo, ali se bodo še kdaj videli?«

Veliko tistih, ki odhajajo, si želi tudi v Slovenijo. »Tudi Slovenija je nekakšna zasilna država«, nam pove Dania. A pot sem je težavna: »Tukaj je velika ovira jezik.« Prav tako je težavna pridobitev slovenskega državljanstva, saj »slovenska vlada za ljudi iz Venezuele, nima posebnega posluha«. Dania Frank je iz Venezuele prejela veliko prošenj za pomoč pri pridobitvi slovenskega državljanstva slovenskih potomcev. V društvu Lipa se kljub težavnim postopkom trudijo in poskušajo do državljanstva pomagati čim večjemu številu ljudi. Kar pa je, kot pojasnuje, zelo težko.

Vlada vse oblike humanitarne pomoči zavrača

Dania Frank zato poskuša tudi z drugačnimi oblikami pomoči. Tja je že večkrat poskušala poslati hrano, medicinske pripomočke in zdravila. A kot pojasnjuje: »Ni poti. Enostavno ni odprte poti, da bi lahko v Venezuelo uradno poslal karkoli.« Kot pravi, se vedno »zatakne  pri Venezuelski vladi, ki vse oblike humanitarne pomoči zavrača«. Vlada glavo obrača stran od problemov in ne vidi (ali pa ne želi videti), da so zlata leta Venezuele že davno minila.

Hrane, zdravil, medicinskih pripomočkov in vsega, česar v Venezueli primanjkuje na vsakem koraku, tako tja nikakor ne morejo poslati. Zatakne pa se tudi pri pošiljanju denarja: »Ker ko ga pošlješ tja, ga banka zamenja za uradni tečaj. A uradni tečaj ni realni tečaj. Realni tečaj je na črnem trgu. In tam denar izgubi svojo vrednost.«

To ni ovira za Slovensko Karitas

»To ni ovira za Slovensko Karitas«, pravi Jana Lampe, vodja področja mednarodne razvojne in humanitarne pomoči, ki koordinira projekt zbiranja humanitarnih sredstev za pomoč ljudem v Venezueli. »Na nas se je obrnila skupnost Slovencev, ki živi v Venezueli in Caritas Venezuela,« katerim zdaj želijo pomagati. Je pa dejstvo, da do sedaj še nihče ni našel poti za tovrstno pomoč. Lampe temu odgovarja, da »je to ena izmed redkih možnosti in da je to urejeno preko Caritas Internationalis.« Odgovora na vprašanje: »Kako?«, žal nismo prejeli.

Ne glede na to, Maria Voglar zaključuje z zahvalo in v upanju, da bo pomoč do njih prispela.