Indija, dežela nasprotij

Diplomantka socialne pedagogike se je odločila, da poletje izkoristi za opravljanje prostovoljstva v Indiji in Mjanmaru. To področje ji je znano že od prej, saj ga je opravljala že večkrat v življenju. Prvič se je soočila s potovanjem izven Evrope, zato pravi, da je tam doživela velik kulturni šok. Presenetil jo je tudi tamkajšnji dostop do izobrazbe, saj je spoznala, da jo v Sloveniji jemljemo preveč samoumevno. Pogovarjali smo se z Leo Dolinar, ki je 2 poletna meseca preživela v Indiji in Mjanmaru.

 

 

 

Odločili ste se, da obiščete Indijo in Mjanmar v sklopu programa POTA. Kaj vas je pripeljalo do te odločitve?

Zaradi dolžine poletnih počitnic sem se odločila, da čim bolje izkoristim čas, ki mi je na voljo. Že od nekdaj zelo rada potujem, zato sem se odločila, da ob tem naredim še nekaj koristnega. To mi je omogočil program POTA. Menim, da je poletje tudi čas, ki ga je potrebno nameniti tudi drugim, in ne samo sebi.

Ima vaša odločitev za obisk Indije in Mjanmara kaj opraviti z vašo smerjo študija?

Vsekakor je pridobivanje izkušenj nekaj ključnega, saj se mi zdi, da v današnjih časih diploma ni dovolj. Če želiš biti konkurenčen na trgu dela, moraš imeti nekakšne posebne izkušnje, saj ti omogočajo izstopanje med ostalimi kandidati. Moja smer študija me je privedla do odločitve, da sem izbrala to vrsto prostovoljstva, ni pa predstavljala poglavitnega razloga za mojo odločitev o opravljanju prostovoljstva.

Ali mislite, da vam bo pri iskanju zaposlitve opravljeno prostovoljstvo služilo kot kompetenca?

Menim da bo to zagotovo pozitivno vplivalo, saj tako lahko bodočemu delodajalcu pokažem, da sem samostojna, da me ni strah neznanih situacij in da se ne bojim izzivov. Kot vemo, se Indija in Mjanmar od Slovenije kar precej razlikujeta. To seveda dokazuje, da nimam strahu s srečanjem novih, meni prej nepoznanih kultur. Menim tudi, da sem poletje izkoristila tudi za profesionalen razvoj in upam da bo moj bodoči delodajalec na to gledal s pozitivne strani.

Kakšno vlogo ste imeli pri pripravi na potovanje, ter nato na samem potovanju?

Program POTA ponuja podporo v vseh fazah projekta. Letno ponuja številne projekte, pri katerem se sodelujoči odpravijo v tuje dežele po celem svetu. Vodstvo programa sestavljajo bivši člani odprav, ki so pri programu sodelovali kot prostovoljci. Oni nato organizirajo številne delavnice, pri katerih ponujajo podporo, ter nenazadnje oblikujejo tudi skupine, ki se odpravijo na prostovoljstvo. Zavedajo se pa dejstva, da vsaka skupina potrebuje nekoga, ki v primeru kriznih situacij prevzame odgovornost. To so koordinatorji oz. koordinatorice. Jaz sem se odločila, da se želim preizkusiti tudi v tej vlogi. Moja glavna naloga je bila povezovati prostovoljce s člani ki program vodijo, koordinirala sem tudi izvedbo pripravljalne faze ter skrbela, da so vsi prostovoljci obveščeni s potrebnimi informacijami. Poleg mene je koordinatorsvo opravljala še kolegica, vendar smo nato na sami odpravi delovale enakopravno. Nobena od naju si namreč ni želela drugačne obravnave s strani ostalih prostovoljk. Menim, da je koordinatorska vloga bolj izstopala v sami pripravljalni fazi.

S koordinatorstvom pri projektu ste prevzeli tudi določeno mero odgovornosti. Zato nas zanima, ali ste se pred potovanjem bali kakšnih zapletov, ki bi se vam lahko pripetili?

Vsekakor so se porajala kakšna vprašanja glede problemov in težav do katerih bi lahko prišlo. Predvsem zaradi tega, ker smo se na potovanje odpravile samo ženske. Vsem so poznani stereotipi, ki se dotikajo Indije. Naj tej točki moram pohvaliti vodstveno ekipo, saj so že na delavnicah izpostavljali vprašanja, ki se te tematike dotikajo. Predvsem teme posilstev, ugrabitev in kraje. To je tudi eden izmed poglavitnih razlogov, zakaj sem izbrala prav program POTA. Nudijo ti podporo, odpirajo polemike in se lahko na njih vedno obrneš z vprašanji ki te težijo. Za koordinatorje so pripravljali prav posebna srečanja, kjer so nas soočili z možnimi zapleti v kraju, ki smo ga obiskali. Mi smo te informacije nato prenesli naprej na prostovoljce, ter se o teh temah pogovarjali.

Ali ste se pred potovanjem srečali s kakšnimi ovirami?

Pri pripravljalni fazi nam je največjo oviro predstavljalo usklajevanja med prostovoljkami, saj nas je bilo šest, prihajamo pa iz različnih krajev in fakultet. To je vključevalo veliko mero razumevanja. Pri tem sem se veliko naučila kako skrbeti za dobrobit celotne skupine in le strmeti k zadanemu cilju. V izvedbeni fazi so nam kot oviro predstavljale finance, saj že letalske karte niso cenovno ugodne. Vendar nam je vsem bilo to znano že v naprej. Pri tem program POTA omogoča zbiranje sredstev, ki so sicer namenjena gostiteljem, vendar le 80%. Preostanek smo si razdelile ter z njim delno pokrile stroške.

Kateri kraj v Indiji in nato v Mjanmaru ste obiskali, ter zakaj ste izbrali prav ta dva kraja?

V Indiji smo obiskale Kalkuto, v Mjanmaru pa Myitkyino. Navada je, da kraj prostovoljstva izbere program POTA, to je pa odvisno od tega, kje dobijo kakšne gostitelje. Naša gostiteljica je bila Slovenka, ki se je s programom združila, saj je potrebovala ogromno prostovoljcev. S programom sodeluje že več let.

Kako dolgo ste tam ostali?

V Kalkuti smo ostale 2 tedna, nato smo se pa odpravile v Mjanmar, kjer smo prostovoljstvo opravljale še 2 tedna. Po zaključku so se nekatere vrnile domov, nekatere smo pa nadaljevale s potovanjem po Indiji in se nato po enem mesecu vrnile domov.

Kakšno obliko prostovoljstva ste v Indiji in Mjanmaru opravljali?

Imele smo kar precej specifično obliko prostovoljstva, saj nismo delale v skupinah, temveč v paru. Jaz in moja kolegica sva delo opravljali v centrih Matere Terezije, ki je sestavljen iz več domov. Ob prihodu so nam dali možnost izbire doma v katerem želimo opravljati prostovoljstvo. Odločili sva se za dom otrok, znotraj katerega je več skupin. Delali sva v skupini, ki je neke vrste sirotišnica. Večina otrok sicer ima starše, vendar prihajajo iz socialno ogroženih družin. Tam sva izvajali različne likovne in ustvarjalne delavnice ter se ukvarjali z nego in oskrbo otrok. Z otroci sva komunicirali predvsem preko neverbalne komunikacije, kar se mi zdi odlična popotnica za naprej. Naučila sem se kako komunicirati s ljudmi, ki ne govorijo istega jezika kot jaz. V Mjanmaru pa sem delala v šoli za slepe in slabovidne, kjer sem za otroke izvajala delavnice za ročne spretnosti, za razvijanje njihove fine motorike.

Ker ste v Indiji preživeli dalj časa, nas zanima kako primerjate življenje v Indiji in v Sloveniji?

Življenje se kar precej razlikuje. Že kulturi sta si med sabo zelo različni, kaj šele hrana. Tam je hrana precej bolj pekoča od naše. Najlažje opišem Indijo kot deželo nasprotij, saj je razlika med reveži in bogataši kar velika. To se odraža tudi v urejenosti okolja. Najbolj me je presenetilo to, da se je tam potrebno pogajati o vsaki stvari. Takšen primer je cena vožnje s taksijem. Evropejce namreč obravnavajo kot bogataše, imela sem občutek kot da me slavijo. Povsod so se želeli fotografirati z nami. Pri obisku Tadž Mahala sem imela občutek da smo večja atrakcija kot pa eno izmed sedmih čudes sveta za nami. Kar se pa tiče primerjave z našo kulturo, je pa to nemogoče, saj se od naše kulture tako zelo razlikuje, da se tega ne da ubesediti. Lahko pa rečem da čisto vsi stereotipi o Indiji ne držijo, saj le ni spet tako nevarno kot pravijo, sploh pa za ženske. Največje spoznanje, ki sem ga v Indiji doživela se dotika izobrazbe. Mi si sploh ne znamo predstavljati kako srečni smo lahko, da imamo vsi enake možnosti do izobraževanja, saj tega v Indiji ni. Predvsem pa ne za ženske. Hkrati pa tudi družine nimajo možnosti poslati vseh svojih otrok na izobraževalne ustanove.

Imate v načrtu pripraviti kakšna potopisna predavanja in zakaj mislite, da bi poslušalcem koristila?

Ja, trenutno se dogovarjam z zavodom BOB, ki delajo z mladimi. Ponudili so mi priložnost, da lahko v novembru priredim čajanko, na kateri bom postregla tipičen indijski čaj. Ob sproščenem pogovoru bom predstavila svojo izkušnjo, nato pa sem pripravljena odgovoriti na zastavljena vprašanja. S tem želim poslušalce vzpodbuditi, da se naj ne bojijo neznanega, ter če si potovanja v obliki prostovoljstva zares želijo, da se zanj odločijo.

Ali imate namen še kdaj v prihodnosti obiskati Indijo in ali se želite v prihodnosti še ukvarjati s prostovoljstvom?

Za Indijo pravijo, da je dežela v katero se vedno znova vračaš, ali se pa po enem obisku nikoli več ne vrneš. Vesela sem, da sem kulturo spoznala, vendar se ne želim več vrniti. Imam pa željo obiskati še druge dežele. Seveda se s prostovoljstvom še želim ukvarjati v prihodnosti, saj verjamem v medčloveško solidarnost, ter pomoč drugim. Namreč s tem ko drugim daješ, veliko prejmeš v zameno.

 

Izidora Dešnik