Radijsko športno novinarstvo

O radijskem športnem novinarstvu sva se v okviru predmeta Radio Klemen Verlič in Timotej Rupar pogovarjala z Igorjem Tomincem in Daretom Ruparjem (oba Val 202). Več pa na spodnji povezavi.

 

POVZETEK TEME

V današnjem času si ne moremo predstavljati športa brez medijev in obratno. Šport namreč velja za eno izmed najbolj priljubljenih in spremljanih vsebin tako v tiskanih medijih kot tudi na radiu in televiziji. Zakaj je tako? Pirčeva (2005, str. 215–216) piše: »Množični mediji so se razvili v velikanske organizacije, ki proizvajajo novice, kulturo, zabavo … S pojavom takih medijev je nastala tudi velika potreba po medijskih vsebinah. Treba je bilo zapolniti časopisne strani, radijski in televizijski programski prostor. Šport je dejavnost, ki medijem kar naprej daje in ponuja neizmerno količino novih in novih vsebin, rezultatov, reportaž, zgodb, informacij iz ozadja, športnih škandalov.« Posledično so se v novinarskem svetu pojavili specializirani športni novinarji; športna uredništva, za katera velja, da »so majhni imperiji, ki se ukvarjajo izključno s športom, športni novinarji živijo v svojem svetu« (Pirc, 2005, str. 217), pa so ločena od ostalih redakcij.

Šport je (bil) tudi za radio zelo pomemben. Je namreč najboljša in najcenejša vsebina, s katero se da zapolniti ure radijskega programa. Ker je med ljudmi za športno dogajanje vladalo veliko zanimanje, so radijski delavci začeli objavljati športne rezultate in prenašati tekme. Za začetek radijskega športnega novinarstva štejemo leto 1921, ko so v Veliki Britaniji uporabili Marconijev brezžični telefon, preko katerega so sporočali rezultate nogometnega svetovnega prvenstva (Pirc, 2005, str. 218–219).

Za radio so največje spremembe nastopile s pojavom televizije, ki poleg zvoka ponuja še sliko. Zato radiu mnogi očitajo slepoto: »Radio je slepi medij. Ne moremo videti njegovih sporočil, ki so sestavljena zgolj iz zvokov in tišine« (Crisell, 1994, str. 3). Ker je televizija prevzela vlogo vodilnega medija na športnem področju, se je moral radio (kot tudi tiskani mediji) prilagoditi. »V ospredje je /…/ stopilo pojasnjevanje ozadja, obenem pa tudi temeljite analize tekmovanj. Zgolj rezultat in opis tekme že zdavnaj nista več dovolj. Tekmo je treba tudi komentirati, se dokopati do izjav glavnih akterjev, priti do zakulisnih podrobnosti /…/ in preiskovati afere« (Doupona Topič, 2010, str. 40). Zato naloga športnih novinarjev ni lahka; radijski športni novinarji morajo brez slike športno dogajanje opisati nekomu, ki ga ni zraven. Zato je pomembno, da »obvladajo opisovanje podrobnosti, barv, oblik, gibanja. Radijski komentator mora dobro vedeti, kdaj sme govoriti, kdaj mora utihniti, da poslušalec sliši bučnost množice, zvok žoge, ki se odbija od tal … Radijski poslušalci zahtevajo veliko več kot le puste opise športnih rezultatov in naštevanje rezultatov« (Pirc, 2005, str. 220–221). Sliši se enostavno, a radijski športni novinar vseeno ne more biti vsak.