Aleksander neko noč pride v hotel. V recepciji ni nikogar, zato vzame ključ in se odpravi po stopnicah v sobo. V sobi na postelji najde neko dekle. Ko se ji približa, ugotovi, da je mrtva. V tistem zazvoni telefon in ga prebudi. Oglasi se in kljub nasprotovanju žene Julije sredi noči odide od doma. Nenadoma se znajde pred istim hotelom.

Napovednik kratkega filma Žige Cibra z naslovom “Kdo je ubil Anastazijo Elster?”

 

In naslovno vprašanje ostaja:Kdo je ubil Anastazijo Elster? Režiser in scenarist tega kratkega filma gledalcu ne ponudi jasnega odgovora, pusti ga z mističnim koncem in detektivskim vprašanjem. Črno-bel triler je režiserski prvenec 23-letnega Ljubljančana Žige Cibra. Film je bil sprejet na deset filmskih festivalov med drugim tudi na Festival slovenskega filma v Portorožu in Grossmannov festival. Cibrov ”film noir” talent so prepoznali tudi preko luže, saj je bil sprejet na Humphrey Bogart Film Festival na Floridi. ”Vesel sem bil za vse festivale. Mogoče sem bil najbolj vesel za sprejem na festival v Miamiju, saj gostuje specifičen žanr v katerem sem delal tudi sam.”

Ciber se zaveda pomembnosti obiskovanja filmskih festivalov, saj pravi, da je to eden redkih načinov, da film sploh doseže gledalce. ”Pri kratkih filmih je problem, da se ne predvajajo v kinih, ne dobijo takšne distribucije kot celovečerci. Če ne greš na noben festival, filma ne vidi nihče.” Filmski festivali pa so po Cibrovih besedah še kako pomembni za spoznavanje ljudi, ki se ukvarjajo s filmom, in ki lahko mlademu filmskemu ustvarjalcu pomagajo pri zagonu njegove kariere.

Med pripravami na tridnevno snemanje filma se je režiser soočal z nemalo ovirami. Omejena finančna sredstva so botrovala časovni stiski in težavam z opremo ter lokacijo. ”Poleg budžeta je ovira ta, da ne poznaš veliko ljudi, ne veš, na koga se obrniti.” Žiga Ciber je namreč študent strojništva in je mnenja, da študij režije na Akademiji ni nujen: ”Če želiš posnet film, ga boš posnel v vsakem primeru.” Vseeno pa se zaveda, da bi mu ta študij omogočil poznanstva s pravimi ljudmi: ”Tam imaš skupino igralcev, skupino montažerjev, spoznaš več ljudi. Mogoče bi bilo zaradi tega vse lažje.”

Fotografije s snemanja filma Žige Cibra, foto: lastni arhiv

Študij na AGRFT – nuja za uspeh?

O podobnih prednostih študija na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se strinjata tudi Rok Biček, režiser filmov Družina in Razredni sovražnik ter Miha Hočevar, avtor uspešnice Gremo mi po svoje. Biček se je po študiju arheologije odločil vpisati filmsko režijo leta 2005. ”Glavna prednost študija na AGRFT je, da v relativno kratkem času spoznaš skoraj vse filmske ustvarjalce v Sloveniji ter celotno igralsko generacijo sošolcev, s katerimi kasneje tudi veliko sodeluješ.” Biček sicer doda, da študij na Akademiji ni pogoj za to, da se danes v Sloveniji ukvarjaš s filmom. Hočevar v podobnem tonu nadaljuje, da je človek lahko samouk: ”Danes je tehnika dostopna, internet ponuja odgovore na vsa tehnična, obrtna in podobna vprašanja.” Kljub temu pa meni, da na filmski šoli predavajo ljudje z izkušnjami, in da je mlad filmski ustvarjalec tam obdan z istomislečimi pripadniki iste generacije, kar je povezovalni element.

Prazna ”malha”

V slovenski kulturi se zadnja leta čedalje manj razdaja, tako denarja kot prostora v medijih. Žiga Ciber pravi, da je za uspeh mladega filmskega ustvarjalca v Sloveniji poleg poznanstev potrebno veliko sreče. Predvsem pri razpisih za financiranje s strani države. Ti vsakoletno s komisijo omejenemu številu izbranih ustvarjalcev omogočijo sofinanciranje njihovih projektov. Za prijavo moraš izpolnjevati predpisane kriterije in znati izpolniti vso potrebno dokumentacijo ter se prijaviti v določenem roku, kar pa je po besedah Žige Cibra težka naloga, za nekoga na začetku svoje ustvarjalne poti. Žiga se ni prijavil na državne razpise, ker ni vedel, kako te stvari potekajo, ko pa se je odločil preveriti, pa je ugotovil, da je že zamudil prijavne roke. Povedal je tudi, da ne on ne njegovi kolegi nimajo izkušenj z razpisi.  Okvirno je za svoj film potreboval 3500 evrov, ki jih je na koncu moral zbrati sam.

Izkušenejša Biček in Hočevar nista drugačnega mnenja. Prvi opisuje ”neurejenost filmske infrastrukture in podhranjeno financiranje” kot ”zaviranje kontinuiranega dela na nivoju, ki bi ga ustvarjalci sicer lahko dosegali”. Biček opisuje nezadovoljivo višino sredstev s strani Ministrstva za kulturo kot kratenje svobode izražanja vsem, ki delajo (mednarodno uspešne) filme. Njegov z vesno za najboljši celovečerec nagrajeni film Družina je bil podprt s strani Slovenskega filmskega centra, RTV Slovenija in Avstrijskega filmskega inštituta, za katere pravi, da so bili pri sodelovanju korektni,  vendar si je kot režiser želel izdatnejše podpore in se, kot pravi, zaveda, da je malha bolj prazna. Hočevar odgovarja na kratko: ”Slovenska kinematografija je omejena predvsem z absolutno prenizkim proračunom, primerjajte z ostalimi umetnostmi ali kulturno dediščino.” Čeprav je mnenja, da je proračun prenizek, pa trdi, da si brez financiranja s strani države ne bi mogel privoščiti svoje produkcije.

Za financiranje produkcije slovenskega filma skrbita Slovenski filmski center in Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. V Dnevnikovem prispevku iz aprila 2017 so pisali, da je bilo leta 2016 za filmsko in avdiovizualno ustvarjanje namenjenih nekaj manj kot 4 milijone evrov. Velika večina tega denarja je bila usmerjena v produkcijo, nekaj odstotkov pa so namenili filmski vzgoji, podpori festivalov in razvoju stroke. Slovenija je po količini sredstev namenjenih filmski produkciji tudi v primerjavi z državami nekdanje Jugoslavije na dnu, saj manj denarja filmu namenja le Kosovo. Sosednja Hrvaška za snemanje filmov namenja skoraj 10 milijonov evrov na leto. Tudi v evropskem merilu višina slovenskega proračuna zaseda najnižje vrednosti, tako da ni presenetljivo, da se naši filmarji usmerjajo predvsem v intimne zgodbe. Finančnih možnosti za akcijske ali zgodovinske spektakle pri nas ni. Za natančnejše podatke in pojasnila pa se Slovenski filmski center in Javni sklad RS za kulturne dejavnosti našim vprašanjem nista odzvala.

Želja večine mladih filmarjev je snemanje lastnih avtorskih vsebin, a je včasih potrebno skočiti tudi v komercialne vode.

Snemanje videospota za Aniko Horvat

Lenart Merlin je mlad vizualni ustvarjalec, ki se poleg grafičnega oblikovanja, ki ga študira na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, ukvarja tudi s snemanjem videospotov in krajših filmov. 21-letni Novomeščan ima v svojem opusu zaenkrat štiri nizkoproračunske videospote za različne slovenske glasbenike. Med njimi tudi za MRFY, Aniko Horvat in Kormorano. Svojo režisersko pot je začel z ustvarjanjem videospotov, ker kot pravi, za njih ne potrebuješ osebnega finančnega vložka in lahko še kaj zaslužiš, medtem ko spoznavaš ljudi v slovenski sceni in izpopolnjuješ znanje praktičnega dela.

Država vseeno v veliko pomoč

Kljub temu da vsi sogovorniki menijo, da država namenja premalo sredstev za filmsko ustvarjanje, jih je bila večina v svoji karieri tako ali drugače deležna njene denarne pomoči. Ciber se je o osnovah kamere, scenaristike, igre in režije podučil na seminarju, ki ga organizira Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. ”Seminar je sofinanciran s strani države. Traja približno pol leta, kjer z mentorji narediš prve korake pri spoznavanju ustvarjanja filma, da ne začneš iz nič.” Na finančnih injekcijah Slovenskega filmskega centra stoji tudi neprofitni Zavod Vizo, ki izvaja vzgojno-izobraževalne dejavnosti na področju filma in drugih vizualnih medijev. ”S projektom Mad about film (MAF) smo želeli zapolniti vrzel filmskega izobraževanja za mladostnike. Želimo zvišati raven filmske pismenosti med mladimi,” pove direktor Zavoda Vizo in vodja programa MAF Rok Govednik. Projekt ponuja priložnost, da se prek mentorstva, zanimivih vsebin, strokovnih predavanj in praktičnih delavnic mlade angažira pri (so)ustvarjanju filmskih vsebin, ki jih zanimajo. Filmsko vzgojo izvajajo tudi v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah po vsej Sloveniji. ”Brez njihove (Slovenski filmski center) podpore si ne bi mogli privoščiti tega, da skoraj ves program udeležencem ponujamo brezplačno. Interesa za izvedbe naše ponudbe proti plačilu je vse premalo.”

Tudi Rok Biček sodeluje na filmskih taborih in delavnicah za mlade. Dve leti je učil tudi na srednji medijski šoli v Novem mestu. Prepričan je, da lahko talentiranemu mlademu filmskemu ustvarjalcu uspe tudi brez izdatnejše finančne pomoči: ”Danes je tehnika tako dostopna, da ni izgovora, da se nekdo ne loti snemanja kratkega filma. Dobra ideja in kreativnost bosta pritegnili pozornost producentov.” Hočevar se strinja, da bi se filmska vzgoja morala začeti v osnovni šoli, in da ovira ni denar temveč ”lastna glava, predsodki, previsoka pričakovanja, okolje, družba, sistem, država, kultura, jezik, razvitost …”.

Avtorji: Zala Grudnik, Sara Leben in Gregor Strasbergar