Praško novo leto

Stojim sredi Karlovega mostu, ko okoli mene zaslišim glasni ropot. Ura je odbila polnoč in Praga je vstopila v novo leto. Povsod okoli mene ljudje glasno vzklikajo razna voščila, saj smo pravkar vstopili v leto 2018. Bolj ko si ogledujem ljudi, bolj se mi zdi, da je mesto preplavljeno s turisti.

Zakaj preplavljeno? Razlog za to je preprost. Karlov most je do leta 1841 bila edina možna pot, ki je povezovala levi in desni breg reke Vltave. Krasi ga 30 kipov svetnikov in zavetnikov, ki se razpršeni po celotni dolžini le tega. V normalnih okoliščinah ga je možno prehoditi v parih minutah. Danes to ni mogoče. Vsak kvadratni meter je zapolnjen z veselimi družbami, ki en drugemu želijo srečno novo leto in vse kar pride zraven. Tu so verski in nacionalistični problemi pozabljeni. Na desno vidim skupino temnopoltih ljudi, ki glasno vzklikajo »Happy New Year«. Zraven njih stoji skupina mladih ljudi, verjetno naši južni sosednje, ki se v opitem stanju objemajo in si v znanem jeziku voščijo srečno novo leto. Ostalih oseb okoli sebe nisem razumel, razen tistih v moji družbi, ki smo si voščili srečno novo leto. Na mostu smo obstali še kašnih trideset minut, nakar smo se odpravili na romanje proti središču mesta. Pot do tja se mi je zdela nenormalno naporna, kajti vsak korak je bil boj za prostor. Gruče ljudi so bile kakor zlepljene med seboj, saj nihče ni želel izgubiti svojega težko pridobljenega mesta. Situacija me je spomnila na prižig lučk v Ljubljani, kjer si komaj dobil mesto za stati, Prešernov trg so takrat zaprli celo z ograjami, saj ni premogel tolikšnega navala. Ko smo prišli mimo enega izmed kipov, sem ponovno videl domač prizor, ki me je tudi spomnil na prižig lučk. Na desni strani je stala manjša družba, v kateri se je nahajala tudi mlada družina. Sodeč po obrazu ni bilo ne materi, ne očetu kaj prijetno stati tam, saj sta morala otroka vzeti iz vozička in ga miriti. Po mojem mnenju se otrok tako ne bo spomnil vstopa v novo leto, če se pa bo, bo verjetno spomin ostal na prenatrpan most z opitimi neznanci in glasnim pokanjem v zraku. Prav tako pa situacija ni prijetna za ostale. Glasen jok otroka me je zmotil takoj, ko smo stopili blizu, a očitno skupine mladeničev na levo in mešane družbe na desno ni.  Čeprav se nismo imeli želje zadrževati na tistem mestu, se je kolona ljudi premikala počasi. Čez nekaj minut srečamo gosta, ki se ga spomnim iz hotelskega zajtrka. En drugemu se nasmehneva in voščiva vse dobro. Enako storijo tudi ostali v najinih družbah, medtem ko midva zapadeva v pogovor.

»Veš, to je že moje 8 novo leto v Pragi«, je z opitim glasom dejal Nemec srednjih let. Oblečen v črno bundo in kapo s cofom je veselo začel obujati spomine.  Razložil mi je, da je med potovanji po Češkem v študijskih letih spoznal svojo ženo. Od takrat naprej je vzljubil Prago kot svoj drugi dom. »Te ne bom več zadrževal, še enkrat srečno novo leto in mogoče se srečamo še kdaj,« je rekel in poslovili smo se.

Češka slovi po svojem pivu in pivnicah. Novoletna izkušnja ne bi bila prava, če ne bi obiskali ene izmed njih. V popoldanskih urah, okoli četrte, smo se potepali po centru češke prestolnice, na kar smo na eni izmed nevpadljivih ulic našli kar smo iskali – »U Fleku« je nemalokrat pisalo po stenah ulice. Naše veselje ob najdbi, pa je kmalu uničila vrsta pred vhodom. Približno trideset ljudi je stalo v vrsti, prvi so bili po videzu sodeč mladi domačini, za njimi pa je stala gruča azijskih upokojencev, ki so verjetno uživali v svoji zasluženi upokojitvi. Na srečo je bil topel zimski dan in čakanje ni trajalo dolgo. Ob vhodu nas je pričakal urejen vratar, ki je k sebi poklical najbližjega natakarja. Možakar nas je ne preveč navdušeno odpeljal naprej. Kasneje smo izvedeli, da Češka ne slovi po prijaznih natakarjih in da je naša izkušnja bila pričakovana. Moški oblečen v srajco nas je tako po zavitih hodnik, kot v labirintu pospremil v eno izmed dvoran. Posedel nas je za mizo v čisto desnem kotu, kjer so že sedeli ljudje, a zaradi prostorske stiske nismo imeli izbire. Pivovarna Flaku velja za najstarejšo češko pivnico in je bila ustanovljena leta 1499. Premore več kot 1200 gostov, a na silvestrovo smo dobili občutek, da je tudi to premalo. Znana je tudi po povezavi z literarnim likom, vojakom Švejkom, ki ga je na svet pričaral Jaroslav Hašek. Čeprav marsikatera pivovarna trdi, da je prav njihova tista, katera je primerna za pravega Švejka, lahko po izkušnjah trdim, da je prava U Fleku. Ko smo se udobno namestili, smo lahko padli v ambient danega prostora. V dvorani je sedelo približno 150 ljudi in vsi so bili dobre volje. Vsaka oseba je imela pred seboj pravi češki obed in kozarec piva, ki so jih neutrudno nosili natakarji. Vedno je bil v sobi prisoten vsaj eden, ki je držal pladenj piva nad svojo ramo in brez vprašanj menjal prazne kozarce za polne. Prinesenega piva si ni zapisal na kakšen moderen način, temveč je vsaka družba na mizi imela svoj listek, na katerega je s črticam označeval naročeno. Sredi dvorane je stal glasbenik, ki je igral na harmoniko. Tu ni bilo nobenih zvočnikov, ki bi predvajali lokalno radijsko postajo. Za duh prave pivnice je skrbel starejši moški, ki je neutrudno, kot mladenič v svojih najboljših letih na svoj inštrument igral stare pivske pesmi. Zraven je ob kakšni tudi zapel in njegov glas se je lahko kosal s spretnostjo igranja. Tudi sam prostor je dajal občutek potovanja skozi čas. Čisto na drugi strani dvorane, se je nahajal lesen oder, ki je bil ob tistem času prazen. Siv prostor so zapolnjevale podolgovate mize, ki so na eni strani imele lesene klopi in na drugi strani lesene stole. Da stene ne bi bile suhoparne, so imele na višini približno dveh metrov temno rjave lesene deske, na katerih bi človek pričakoval korita rož. Temu ni bilo tako, saj so bile v njih luči, ki si osvetljevale mojstrovine nad njimi. Zgoraj so se nahajale poslikave znanih čeških prostorov, ki so očarale še tako zahtevnega gosta. Kljub neverjetni izkušnji v tej svetovno znani znamenitosti, pa so cene bile za naš standard nizke.

Enako pa ne morem reči za naslednji lokal. Preizkusili smo tradicionalno češko kuhinjo, sedaj pa je sledil obisk mednarodnih vod. Odpravili smo se proti specializiranemu baru Absintherie, ki kot razvidno iz imena, toči absint. Češka je namreč nam najbližja država, ki podpira kulturo pitja absinta. Pri tem ne mislim na tisto »študentsko« verzijo, ki jo spoznamo v filmu Eurotrip, temveč stoletja dolgo tradicijo. Prvi zapisi o absintu segajo v 18. stoletje, kjer se je sprva uporabljal kot zdravilo. Njegova popularnost se je z leti širila iz Francije in preko Švice prišla tudi v Češko republiko. Lokal je bil obarvan v zeleno in po stenah so bile razporejene prazne in polne steklenica absinta. Natakar nas je v popolnem angleškem naglasu pozdravil in nas popeljal v zgornjo nadstropje. Tam nam je na kratko razložil zgodovino pijače in na meniju priporočal enega izmed 50 vrst. Nevedno smo se strinjali z njegovim predlogom in po njegovih navodilih pili majhne požirke alkohola in zraven veliko vode. Okoli nas pa so, razen v čisto levem kotu, posedali starejši gospodje in gospe. Po večini so govorili francosko, bili napravljeni v dizajnerska oblačila in v tem močnem alkoholu uživali kot ob dobrem kozarcu vina. Videti je bilo, da so vajeni domače pijače. Po končanem kozarcu smo plačali račun, ki je bil skoraj enako velik kot celotno kosilo v prej omenjeni pivnici. Zapustili smo lokal in se začeli pripravljati za vstop v novo leto…