Radio kot zvočna kulisa

https://soundcloud.com/search?q=radio%20kot%20zvo%C4%8Dna%20kulisa

RADIO KOT ZVOČNA KULISA

Avtorici: Klara Širovnik in Lea Klančič

Povzetek teme 

Zvočna kulisa pomeni določeno zvočno vsebino, ki posameznika spremlja pri dejavnostih vsakdanjega življenja. Prisotnosti zvočne kulise se posameznik zaveda, vendar ji ne posveča pozornosti. To pomeni, da oseba zvok, ki ga ustvarja objekt zunaj obravnavanega posameznika, sicer sliši, vendar se ne trudi razumeti, kaj pomeni, saj ga sliši nezavedno. Zvočna kulisa so lahko posamezni zveni, šumi ali toni, ki prihajajo iz okolja, ki nas obdaja, pri obravnavi zvočnih kulis pa je vredno izpostaviti tudi radio, ki ni očiten primer zvočne kulise, temveč to s prakso posameznikov, ki ga poslušajo, in s prakso ustvarjalcev radijskega programa pogosto postane. V mislih imamo predvsem poslušanje radia pri opravljanju vsakdanjih opravil, ko radio prižgemo z namenom poslušanja in slišanja, kmalu pa se njegov zvok pomakne v ozadje misli posameznika, dela ali pogovora z drugimi in preide na raven zvočne kulise, ki jo sicer slišimo, a se je ne zavedamo.

Kot je pisal že Crisell (1994), radio kot semiotične znake uporablja izključno zvoke, besede in glasbo ter seveda tišino kot njihovo pomenljivo in pomenonosno nasprotje. Vendar Škarić (2005) poudarja tudi, da lahko radijsko govorjenje odstotnim in prostorsko razpršenim poslušalcem predstavlja novo sporazumevalno situacijo. Okoliščine, v katerih posameznik posluša določen radijski program, so namreč izven dosega medijskih ustvarjalcev, določena odgovornost pa je torej prenesena tudi na poslušalce, ki s pasivnostjo ali aktivnostjo poslušanja določijo, kdaj jim bo radijski program začel predstavljati zvočno kuliso.

Razpon stvari, ki jih posameznik lahko počne, medtem ko posluša radio, se je s tehnološkim razvojem radia zelo razširil. Poslušalec ni več omejen na določen prostor. Danes lahko radio poslušamo praktično na vsakem koraku. Ker pa radio s poslušalci komunicira samo preko enega od petih čutov, je zato v neprestani bitki za pozornost poslušalcev z ostalim čuti, ki so pri poslušalcu lahko aktivni, medtem ko posluša radio. V tem kontekstu bi lahko razložili, zakaj je na radijskih postajah tako veliko glasbe. Ta namreč od nas ne zahteva tako veliko pozornosti kot govor in je zato idealna zvočna kulisa (Crisell, 1994).

Ljudje si v svojem okolju lahko izbiramo na kaj bomo pozorni. Pri radiu pa mora to za nas storiti radijski ustvarjalec. Slednji mora v ospredje postaviti zvoke, ki so za poslušalce pomembni (Crisell, 1994). Da tej zvoki oziroma informacije pridejo do nas, pa mora radijski ustvarjalec najprej pridobiti našo pozornost. Jingli imajo na tem mestu zelo pomembno vlogo. Pojavijo se na začetku in koncu oddaje in delujejo kot okvir, ki vzbudi pozornost pri poslušalcih (Crisell, 1994). Seveda pa je pri pridobivanju pozornosti iz strani poslušalcev pomembna predvsem kvalitetna in zanimiva vsebina, s katero radijski ustvarjalci poskrbijo, da pasivni poslušalci postanejo aktivni.

LITERATURA

Crisell, A. (1994). Understanding Radio. London, New York: Routledge.

Lengar Verovnik, T. (2013). Povej mi, kako zvenijo dnevnoinformativne oddaje, in povem ti, za kateri radijski program gre. V A. Žale (ur.), Simpozij obdobja 32 (str. 241–246).

Lengar Verovnik, T. (2016). Govor radijskega voditelja med zvrstnostjo in stilnostjo. E. Kržišnik, M. Hladnik (ur.), Simpozij obdobja 35 (str. 317–323).