Lucija Rosc, fotografinja: Ingver, račun in deteljica!

Z Lucijo sediva v alternativni kavarni v starem jedru Ljubljane.

Takoj, ko dobiva ingverjev čaj in račun, se nadobudni fotografinji zasvetijo oči, »Ooo ta je pa potiskan!«. Ko jo začudeno pogledam, mi pove, da so ji računi na koncu računske role fascinantni, zato jih že nekaj časa shranjuje. Zbira tudi štiriperesne deteljice ter se fotografira, ko ima herpes. Neobičajnim rutinam bo dala smisel v prihajajoči seriji fotografij. V pogovoru pogosto uporabi slengizme tru (resnično), rude (nesramno) in artist (umetnik).

Verjetno bi morala kot fotografinja ta izpuščaj na fotografiji izbrisati, saj ga modna industrija ne priznava. Tako na manekenki ne bi pustila nobenih znakov »nepopolnosti«. To bi po vsej verjetnosti zahteval naročnik. Lucija bi rekla ne.

»Če bi danes fotografirala portrete, bi iskala dekleta, ki imajo poudarjeno brado, štrleča ušesa, krive zobe in se nam na prvi pogled zdijo malce »čudne«, ampak so hkrati privlačne, ker so drugačne. Z retuširanjem (žensk) se ne morem poistovetiti. Vendar je to svet komercialne fotografije.«

Projekt z oblikovalko Sofijo Urumović, 2018, Tumblr

Pa vendar se zdi, da se industrija še vedno obrača h nerealnim lepotnim idealom. Nekaj drobtinic sicer vržejo drugačnosti, vendar se zdi, da se stvari premikajo s polžjim ritmom. S temi drobtinicami se ukvarja Lucija, predvsem v bolj osebnih projektih. »Mogoče s tem ne morem zaslužiti toliko denarja, vendar verjamem v to,« pove.

Projekt z oblikovalko Sofijo Urumović, 2018

Pa ima fotograf, ki se odloči na tako malem trgu iti v drugo smer, možnost uspeha? Kot uspeh definiram finančno stabilnost in relativno prepoznavnost pod predpostavko, da smo v Sloveniji. Previdno odgovori; “Zdi se mi, da ljudem tudi pri nas počasi postaja pomembno vizualno okolje. Izobraženi fotografi se na dnevni ravni borijo s pridobitvijo dela, saj ljudje še niso toliko ozaveščeni o dobri fotografiji in raje najemajo obrtnike z nižjim plačilom za opravljeno delo. Seveda ne vsi.” Med pogovorom se ozrem okoli in opazim, kako zelo Lucija sodi v vizualno okolje, v katerem sediva. Vrnem se k njenim besedam.

👋

A post shared by 📸 (@lucijarosc) on

»Ampak sama razumem, ker ni denarja. Moral bi se dvigniti celoten standard vizualnih komunikacij in tako bi bili pošteno plačani tako grafični oblikovalci kot fotografi in novinarji (empatičen pogled). Vsi smo na istem.«

Poleg praznih šalčk na kavarniški mizi med pogovorom vztrajno sveti zaslon njenega telefona. S kotičkom očesa opazim mavričasto ikono Instagrama. Všečki pa niso prihajali zaradi selfijev ali fotografije v bikinkah, pač pa zaradi upodobitev njenih starih staršev, kolikor nenavadno se to sliši. Lucijin Instagram ni tipičen milenijski profil 20-nekaj letnika. Na fotografijah vidimo njeno babico iz Savinjske doline med pečenjem štrudlja in dedka med branjem starega dobrega časopisa v fotelju. Brez filtrov.

Buhtli bodo 💞

A post shared by 📸 (@lucijarosc) on

»Z njima nastanejo najbolj pristne fotografije, ker se skozi fotografijo vidita toplina in navezanost. Če si si z nekom blizu, lahko narediš kvalitetnejše in bolj avtentične posnetke, ker ne vdiraš v osebni prostor nekega človeka, ga ne spreminjaš,« doda Lucija.

 

 

 

Fotografije starejših so na družabnih omrežjih pravi svež veterc.
Instragram je danes orodje fotografov, kot portfolio, ki ga naročniki pregledajo prej kot samo spletno stran. Sama nima trdega diska, saj je prav tam njen ves foto dnevnik. S pojavom pametnih telefonov so se v zadnjih letih močno zabrisale meje med poklici v vizualnih smereh in medijih. Danes je lahko »fotograf« že vsak; v kavarnah fotografiramo rogljičke, v parku tulipane. Vprašam, ali ji gremo navdušenci s kamerami na telefonih, malce na živce. Odgovori, da noče biti človek, ki »hejta« vsakega, ki fotografira, ampak, da ji ni preveč po godu. »Zdi se mi, da sta v fotografiji dve plati; eni imajo fotografijo za služenje denarja in drugi, ki jo čutijo kot neko umetnost in sprostitev.«

Vir: Anastasija Kajba

Moja sogovornica je trenutno študentka fotografije na VISTU v Ljubljani. Priredila je že kar nekaj razstav, ki so bile med občinstvom dobro sprejete, v zadnjih mesecih pa je sodelovala z domačimi fotografi in publikacijami. O prihodnosti razmišlja odprto.

»Želim si čim več sodelovanj z dobrimi revijami, da bi dali možnost umetnikom, ki ne delajo čisto tipične modne fotografije.«

🍹#hehe

A post shared by 📸 (@lucijarosc) on

Potiskan račun vestno pospravi v nahrbtnik in se nasmeji. Lucija odtava v svoj umetniški svet po stari ulici dalje. Ona je z mislimi že v svojem artističnem svetu, jaz pa sem še vedno pod njenim vtisom. Naslednji teden na travniku prvič zapazim štiriperesno deteljico.

Lucijo Rosc lahko spremljate na njenem Instagram profilu, Facebook profilu ali Tumblr strani, kjer ima svoj portfolio. A.G.