Sedmega junija bo minilo petindvajset let od tragične prometne nesreče, ki je za vselej spremenila pogled mnogih košarkarskih navdušencev na to čudovito igro. Na avtocesti v Nemčiji je življenje izgubil Dražen Petrović, človek, ki košarke ni igral, ampak jo je živel.

Čeprav ga nikdar nisem videl igrati, še več, rodil sem se skoraj natančno dve leti po njegovi smrti, a v njem vidim največjo figuro evropske košarke vseh časov. O njegovem življenju je bilo napisanih ogromno knjig, posneli so se številni dokumentarci, na spletu lahko pogledamo nešteto YouTube “filmčkov” o njegovih najbolj neverjetnih potezah in koših. “Zaradi takšnih kot si ti, bo Dražen živel večno,” mi je septembra leta 2015 med ogledom njegovega muzeja v Zagrebu dejala mama Biserka Petrović. Povsem slučajno sem jo zagledal, medtem, ko smo si z družino ogledovali zanimivosti povezane z njenim sinom, že ob prvem stisku roke sem v grlu začutil velik cmok. “Oprostite, nisem pričakoval, da vas bom spoznal. Sem velik oboževalec Dražena, vse sem prebral in pregledal, zato sem moral priti še sem. Prišli smo pogledat njegove stvari in po dres,” sem le s težavo spravil iz sebe. “O, kako lepo. Še mamo in očeta si pripeljal s sabo, po govoru slišim, da ste iz Slovenije. Brez skrbi, domov boš odnesel dres, takšni oboževalci ga morajo imeti,” mi je v smehu odvrnila mama Biserka. Dres sem po koncu ogleda končno res dobil v roke. A zanj nisem plačal niti kune, še danes ne vem, kako je to mogoče. “Vzemi to kot darilo, od nas in Dražena,” mi je ob odhodu dejala mama. Takrat so mi obraz napolnile solze.

[aesop_map sticky=”off”]

Lokacija muzeja Dražena Petrovića v Zagrebu (Vir: Google Maps)

Dolgo sem se spraševal, kaj je na športniku tako posebnega, da tudi desetletja po njegovi smrti o njem govorijo samo s presežki. Ne le tistimi, ki so povezani s košarkarskimi predstavami, bolj izpostavljene so njegove človeške vrline. Zdi se, da je Dražen še vedno prisoten povsod. Legendarni hrvaški teniški igralec Goran Ivanišević je ob osvojitvi največjega turnirja na svetu Wimbledona v rodnem Splitu nosil dres s številko tri, ki ga je pri New Jersey Netsih v zadnjih sezonah igralske kariere nosil njegov rojak. V prvi izjavi neposredno po veliki zmagi na “sveti” travi se je zahvalil družini, trenerjem in … Draženu. Tudi največji slovenski košarkarski zvezdnik Goran Dragić je po osvojitvi evropskega prvenstva za slovensko televizijo Planet TV priznal, da nosi številko tri v spomin na vzornika. Še zdaleč nista edina, ki v Petroviću vidita simbol športnega duha, vztrajanja in spoštovanja. LeBron James, za mnoge edini legitimni naslednik Michela Jordana in verjetno najboljši košarkar novega tisočletja je dejal: “Najboljši tujec v ligi NBA vseh časov? Dražen Petrović. Nikoli se ni bal. Ni ga bilo strah ničesar.”

Avtentičen posnetek LeBrona Jamesa, ki govori o Draženu Petroviću. (Vir: YouTube/Eurohoops TV)

22. oktobra 2011, na rojstni dan njihovega “malega”, so v Šibeniku odkrili spomenik v čast košarkarju, ki je članski ekipi Šibenke dvakrat zapored zagotovil pokal Radivoja Koraća, čeprav je bil še mladoleten. Ne v spomin, ampak v čast, saj Dražen v tem dalmatinskem mestu še vedno živi. Otroci na vsakem koraku nosijo njegove drese in majice, številne hiše so poslikane z njegovo podobo, košarkarska igrišča so na asfaltu ali koših polna njegovih citatov. Eden najbolj priljubljenih hrvaških raperjev Shorty je v sodelovanju s klapo Maslina, ki prihaja iz Petrovićevega rojstnega mesta, posnel skladbo, ki izpostavlja prav Draženovo vseprisotnost. Legendarna Život leti kapetane je pri naših južnih sosedih tako ali tako že dolgo ponarodela, Shorty pa je v izjavi za hrvaško nacionalno televizijo dejal, da bi rad s svojo skladbo svojega velikega idola približal novim generacijam, ki nanj nikdar ne smejo pozabiti.

(Vir: YouTube/Shorty)

Ne bi rad govoril o njegovih individualnih igralskih dosežkih, saj smo o tem slišali in videli praktično vse. V Evropi je njegov kult še vedno izjemno prisoten, konec koncev ga na Stari celini mnogi tudi po petindvajsetih letih še vedno poznajo pod vzdevkom “košarkarski Mozart”. Še bolj osupljivo pa je dejstvo, da je bil Petrović eden prvih evropskih igralcev v severnoameriški ligi NBA, kot tak velja za ključno figuro v nadaljevanju ameriško-evropske košarkarske tržnice. O njegovem slovesu v ZDA priča tudi podatek, da je njegov zadnji klub New Jersey Nets (danes Brooklyn Nets) njegovo številko tri za vselej dvignil pod strop dvorane, čeprav je v tem klubu pred tragedijo odigral samo dve sezoni. V dveh letih je Petro, kot so ga klicali onstran Atlantika, tako navdušil navijače, da mnogi še danes na tekme prihajajo v dresih z njegovim priimkom. 27. februarja letos so se pri Netsih na tekmi proti Chicagu znova spomnili svojega ostrostrelca z razdalje, pred tekmo so predvajali kratek film o njegovih igrah, navijačem pa so razdelili deset tisoč figuric z njegovo podobo. Tekme se je udeležila tudi Draženova družina, ki je dobila stoječe ovacije.

Videoposnetek, ki so ga februarja letos predvajali v dvorani v Brooklynu. (Vir: Twitter/Brooklyn Nets)

Pred dobrim letom dni je ugledna ameriška znamka, ki izdeluje kape s športnimi motivi, predstavila omejeno različico kap s priimkom Petrović in slovito številko tri. V sodelovanju s prej omenjenim zagrebškim muzejem, so izdelali le serijo 204 kap, ki so bile razprodane v enem dnevu. Petrović je postal prvi evropski košarkar, ki je dobil unikatne kape z lastnim imenom! Zakaj ravno 204? Prav toliko tekem je hrvaški košarkar odigral v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, z vsako kapo pa so se želeli spomniti na eno njegovo tekmo. Da je vendarle nekaj na tem, da se ti kot velikemu oboževalcu včasih nasmehne sreča, pa priča dejstvo, da sem med 204 lastniki kape tudi sam. Sodeč po odzivih na družbenih omrežjih, sem verjetno eden redkih Slovencev s takšno srečo. Številni prijatelji in znanci so mi za kapo ponujali trikratno ali celo petkratno vsoto, a sem jih prijazno zavrnil. Nekatere stvari pač nimajo cene, ne po enem letu, ne po četrt stoletja, vse do konca življenja. Še posebej, kadar se spomnim besed mame Petrović…

 Kapa iz omejene serije (Vir: osebni arhiv)

 

 

 

Avtor: Blaž Magdič, NOV 4
Naslovna fotografija: Facebook/Muzejsko memorijalni centar Dražen Petrović

 

 

Prejšnji članekČe kaj se Slovencem za ohranjanje te tradicije ni potrebno bati (VIDEO)
Naslednji članekMož, ki z železnimi pljuči zmore vse