Bolezen je zaznamovala njegovo celo življenje, saj mu je poškodovala mišice, vključno z membrano, zaradi česar je bil paraliziran in ni mogel dihati. Da bi rešil svoje življenje,
je Paul bil postavljen v železna pljuča, kjer se je bil primoran ponovno naučiti dihati. Potreboval je kar nekaj časa in energije, da mu je uspelo in da je bil zmožen dihati do tri minute v eno. A po toliko letih treninga mu to ne predstavlja več takšne težave in lahko preživi cel dan zunaj, preden se čisto skrije v napravo.
[aesop_image img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/05/cgggbe3okmcbg8kmcoxk.jpg” panorama=”off” align=”center” lightbox=”on” caption=”Naprava, ki ga ohranja vsa leta pri življenju. (Vir: Gizmodo)” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Ko se je Paul Alexander leta 1952 zbudil v železnih pljučih pri šestih letih, je mislil, da je mrtev.
Vedno sem se spraševal: Ali je to tisto, kar je smrt? Je to krsta, ali sem odšel na neko nezaželeno mesto?” je teksaški odvetnik zaupal novinarki As it happens Carol Off.
[aesop_image img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/05/ctntpyvaoeslniiesed3.jpg” panorama=”off” align=”center” lightbox=”on” caption=”Paul je že od mladih let odvisen od naprave (Vir: CBC)” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
Čez čas se je dodobra privadil in sprejel življenje, ki na prvi pogled predstavlja veliko omejitev. A ne za njega, saj je prepotoval lep del sveta in izkusil študentsko življenje v domu, kjer mu je seveda naprava delala družbo, saj brez nje, se ne bi mogel premakniti nikamor. Seveda ni ostal neopažen, saj je naprava dolga približno 7 metrov. Premer znaša približno tri metre in pol in po obliki je podobna valju.
Dandanes živi sam, ima negovalko, ki poskrbi za stvari, za katere sam res ne more, a obenem si trenutno krajša čas s pisanjem knjige spominov.
[aesop_image img=”https://www.novinarji.si/wp-content/uploads/2018/05/vbcq5oxwcfkywptjduuh.jpg” panorama=”off” align=”center” lightbox=”on” caption=”S pomočjo palice lahko vsak dan v omejenem času piše knjigo in odgovarja na klice. (Vir: Gizmodo)” captionposition=”left” revealfx=”off” overlay_revealfx=”off”]
V Združenih državah Amerike so za preživele z otroško paralizo iz petdesetih let 20. stoletja, železna pljuča daleč od zastarelega. Pol stoletja stari medicinski pripomočki ohranjajo te ljudi, ki jih je manj kot 10, še vedno žive. Veliki starinski stroji uporabljajo ventilator z negativnim tlakom, da ljudem pomagajo dihati samostojno, kolikor se le da in ker od leta 1960 niso več v proizvodnji, je oteženo delo poiskati nekoga za popravilo.
Tako, da je Paul moral biti pri tem iznajdljiv. Posrečilo se mu je, saj je nekaj iskanih delov našel v hlevih, garažah in še kje drugje, kjer so jih zapustili tisti, ki so včasih potrebovali enako napravo kot on.
Čeprav je njegova naprava večino časa delovala brez težav, so se s časom pojavile določene nepravilnosti. Tako je s pomočjo prijatelja leta 2015 objavil video na YouTubu, kjer je iskal strojnika, ki mu bi bil sposoben pomagati pri popravilu naprave. Po naključju je ta videoposnetek videl Brady Richards, ki vodi laboratorij za preizkušanje opreme in izdelkov za zagotovitev izpolnjevanja okoljskih standardov, ki je kot nalašč hranil kos železnih pljuč v svoji garaži. Tako, da mu je nemudoma lahko priskočil na pomoč.
[aesop_quote type=”block” background=”#282828″ text=”#FFFFFF” width=”content” align=”center” size=”1″ quote=” »Ko živite z železnimi pljuči praktično celo življenje, se zdi, da postane le-to del vaše mentalitete. V primeru, ko se nekdo samo dotakne naprav, lahko to občutim in se mi zdi, da se je dotaknil mene. Čutim, kako vibracije gredo skozi železo pljuča. Če pride do rahlega vibriranja, ki se pojavi kot posledica mehanike, na primer obrabljen pas ventilatorja ali če je potrebno podmazati okovje ali kaj podobnega, se rahlo spremeni dih. Tako, da lahko rečem, da so železna pljuča del mene«, besede Paula o napravi, ki je z njim že lep kos življenja. ” parallax=”off” direction=”left” revealfx=”off”]
Paul Alexander se ne rad pritožuje, čeprav bi marsikdo popolnoma razumel in mu dal priložnost, da se malce potoži. Edino, s čimer ni zadovoljen, je dejstvo, da pri vsej tehnologiji in splošnem napredku od življenja, ki je obstajalo pred pol stoletja, še vedno ne obstaja zdravilo za paralizo, le cepivo, ki vam lahko prepreči bitko z boleznijo, ki jo imate celo življenje. To je še posebej zaskrbljujoče, saj to ni bolezen, ki bi do danes izginila. Pojavljajo se novi primeri, za katere je možen razlog pomanjkanje dostopa do medicinskih pripomočkov v območjih, ki jih je prizadela vojna, in delno zaradi gibanja proti cepljenju.
