Neprimernost literarnih esejev na splošni maturi

MATURA

NEPRIMERNOST LITERARNIH ESEJEV NA SPLOŠNI MATURI

Vsak dijak mora po opravljeni gimnaziji oziroma srednji šoli opravljati tudi splošen preskus znanja – maturo. Maturi pravijo tudi zrelostni izpit in indikator, ki pokaže, ali je dijak dovolj zrel za vpis na fakulteto, ali ne. Eden izmed predmetov, ki je na maturi obvezen, je slovenščina. Preskus znanja slovenščine je sestavljen iz treh delov, in sicer iz skladnje, ustnega izpita ter literarnega eseja. Literarni esej sestavlja 50 odstotkov končne ocene pri slovenščini na splošni maturi. Vendar pa se v javnem diskurzu vedno bolj pojavlja razprava o neustreznosti navodil za pisanje literarnega eseja, saj naj bi ta omejevala svobodno interpretacijo in ustvarjalno pisanje, podpirala pa zgolj naučenost dijakov. Mnoga literarna dela, ki jih Republiški izpitni center oziroma RIC izbere za pisanje literarnega eseja, se zdijo prezahtevna in preobširna za nivo srednješolskih otrok. V obdobju pred uvedbo RIC-a leta 1994 je bila struktura opravljanja oziroma pisanja esejev pri slovenščini na maturi precej drugačna in je dijakom ponujala več kreativnosti in izražanja lastnega mišljenja. Tu se pojavijo vprašanja, ali je problem v učnem procesu in zahtevah, ki jih določa RIC, ali v trudu in angažiranosti kandidatov, ki opravljajo splošno maturo, ali je bil format mature pred uvedbo RIC-a boljši ali slabši, ter kaj lahko RIC spremeni, do bodo dijaki imeli znova več svobode pri pisanju?

STARI FORMAT IN UVEDBA NOVE MATURE

Leta 1992 je Ministrstvo za šolstvo in šport objavilo Pravilnik o maturi in imenovalo Republiško maturitetno komisijo in republiške predmetne komisije. Komisije so bili novi organi, ki so opravljali administrativno-tehnična dela in nadzorovali ocenjevalni proces. Leta 1993 pa je status samostojne ustanove dobil še Republiški izpitni center, ki je poleg nalog, povezanih s tehnično pripravo in izvedbo mature, prevzel tudi strokovno, razvojno in raziskovalno vlogo. Leta 1994 je bila tako na poskusnem vzorcu srednjih šol prvič opravljena “nova matura”. V šolskem letu 1994/1995 pa so novi format mature uveljavili na vseh srednjih šolah oziroma gimnazijah v Sloveniji.

RIC je tako dobil funkcijo oziroma nalogo sestavljanja navodil za pisanje in ocenjevanje literarnih esejev na splošni maturi. Uveljavila se je praksa, da sta v letnem katalogu, ki je praviloma objavljen eno leto pred izvedbo mature, objavljeni dve literarni deli, eno tuje in eno domače, ki bosta sestavljali glavno tematiko pisanja esejev na maturi naslednje leto. Pravilnik o maturi pa je zahteval tudi, da eseje ocenjujeta dva zunanja ocenjevalca, po potrebi trije. Esej se ocenjuje s točkami, ki sestavijo tudi končno oceno pri slovenščini na maturi.

Pred uvedbo “nove mature” pa je bil format pisanja in ocenjevanja esejev precej drugačen. Tematike pisanja ni določil RIC, temveč srednje šole oziroma gimnazije same. Dijaki so poleg literarnega eseja imeli možnost pisati še naravoslovni ali družboslovni esej. »Teme so predlagali slavisti, zgodovinarji, sociologi, filozofi, kemiki, fiziki in biologi,« je povedala Vanda Dolžan, bivša profesorica slovenščine na Gimnaziji Vič. Dolžanova je povedala, da so dijakom dali le splošna navodila, kaj pričakujejo od njihove naloge. To je dalo dijakom možnost, da so si samostojno izbrali temo, na katero so se najbolj spoznali.

»Namen te naloge je bil, da so dijaki znali tisto, kar so razmišljali tudi napisati na papir,« je še dodala Dolžanova, ki meni da je starejši format ponujal dijakom več možnosti za pisanje, kakor jim jih ponuja novejši. Meni, da struktura eseja nove mature predstavlja zgolj odgovore na vprašanja, ki jih postavi komisija. Dijak tako izgubi možnost svobodne interpretacije, in kar je najbolj pomembno, izgubi možnost samostojnega ustvarjanja in razmišljanja.

»Koncept naloge si je, v okviru tistega kar jim je bilo posredovano, dijak izbral sam in ga nato podkrepil z literarnim delom po lastni izbiri,« je v nadaljevanju povedala Dolžanova in podkrepila svoje mnenje, da so zato dijaki takrat imeli boljše splošno znanje o literaturi, kot ga imajo dijaki danes. Menila je tudi, da sistem nove mature podrobneje obravnava le dve literarni deli, starejši format pa teh zajema in obravnava bistveno več. »Prepričana sem, da je veliko nalog, ki jih dijaki danes pišejo na maturi, že prej napisanih doma in, da veliko dijakov literarnih del sploh ne prebere,« je poudarila Dolžanova.

Tudi ocenjevanje esejev je pred letom 1994 potekalo drugače. Dela dijakov so ocenjevali njihovi profesorji in ne zunanji ocenjevalci. Novi format je z navodili za ocenjevanje morda tega naredil bolj objektivnega in ga standardiziral, vendar pa hkrati vzel velik del avtonomije profesorjev. Dolžanova pravi, da je bila uvedba novega formata posledica globalizacije Slovenije, saj se je ta hotela približati standardom Evrope. »Namen je bil na začetku dober, vendar se je vse skupaj izživelo,« pravi Dolžanova, ki meni, da bi bilo potrebno uvesti nov tip oziroma sistem ocenjevanja.

(NE)USTREZNOST IN (PRE)ZAHTEVNOST NAVODIL

V oči bode podatek, da je v zadnjih štirih izvedbah mature od skupno 24.483 kandidatov, vse točke pri literarnem eseju skupno doseglo zgolj 16 kandidatov. Od vseh možnih 50 točk, jih kandidati povprečno dosežejo, le okoli 30. Ali rezultati odražajo, da so navodila za pisanje iz ocenjevanje morda prezahtevna, ali, da morda dijaki predpisana literarna dela preberejo preveč površno, če sploh?

»Navodila so preveč ozko usmerjena, kar pomeni, da sistem pretirano poudarja pridnost in ne ustvarjalnosti,« je poudarila Marjetka Krapež, profesorica slovenščine na Gimnaziji Vič. Krapeževa meni, da je to tudi razlog, da najbolj ustvarjalni bralci in pisci ne uspejo dobiti dobre ocene, ter, da se lahko tisti, ki se zgolj naučijo vsebine oziroma povzetek vsebin, izkažejo kot zelo dobri.

Krapeževa meni, da bi se moral spremeniti celoten sistem. »Morali bi sprostiti učne načrte, saj so prenatrpani. Učitelj bi moral imeti možnost izbirati, kaj bo učil in kako bo učil,« je pritrdila Krapeževa, ki pravi, da bi v šolo morali vpeljati kreativno pisanje in povezovati literaturo z drugimi umetnostnimi in družboslovnimi področji.

Veliko je bilo govora tudi o primernosti nekaterih literarnih besedil, ki so bila razpisana v tematskem sklopu za pisanje šolskega eseja, saj naj bi bila ta prezahtevna in preobširna. Tukaj je predvsem mišljena Tolstojeva Ana Karenina, ki so jo na splošni maturi pisali v šolskem letu 2015/2016, skupaj pa šteje kar 1096 strani. »Ana Karenina ni pretežko, je pa zares obsežno delo,« je povedala Krapeževa. Dijaki so zato zelo obremenjeni, kar pa naredi že tako naporen čas mature, še bolj stresen.

Vendar pa niso za to, da je pri maturitetnem eseju težko doseči dober rezultat, krive zgolj zahteve, ki jih postavi RIC. Nekateri dijaki namreč literarnih del, ki so predpisana iz strani RIC-a, sploh ne preberejo. Problem pa je tudi v jezikovni pismenosti in primernem literarnem izražanju. Krapeževa meni, da ni problem zgolj to, da mladi premalo berejo, temveč se problem začne že v osnovni šoli, ko premalo pišejo, in dodaja, da je treba mlade k branju in pisanju spodbujati že mnogo prej, saj jih je, ko enkrat pridejo na gimnazijo, težko prevzgojiti.

K branju pa bi mlade, poleg v šoli, morali spodbujati tudi doma. Tudi starši so namreč odgovorni za to, kako pogosto njihovi otroci berejo. Krapeževa pravi, da je potrebno poudariti sistem vrednot posameznika. Katero stvar posameznik vidi koristno in katero ne. Starši pa bi morali pri vzgoji otrok stremeti k temu, da je tudi branje za njihovega otroka pomembna vrednota.

ENOTEN KRITERIJ ZA VSE KANDIDATE

Čeprav morda navodila za pisanje šolskega eseja na splošni maturi omejujejo ustvarjalnost dijakov, pa je treba poudariti, da so za vse kandidate enaka. To onemogoča kakršnakoli odstopanja in zagotavlja najvišjo raven objektivnosti. »Navodila zahtevajo kar je treba narediti, in to velja za vse enako,« je povedal Jan Leon Pfeifer, bivši dijak Gimnazije Bežigrad. Pfeifer meni, da so navodila za pisanje esejev primerna, saj nimajo nikakršnega skritega pomena, ki bi ga moral kandidat prepoznati, ampak so jasna in korektna.

Treba pa je povedati, da so poleg navodil za pisanje, tudi navodila za ocenjevanje za vse enaka. Vendar niso vsi eseji ocenjevani na enak način, saj jih ocenjujejo različni zunanji ocenjevalci, kar pomeni, da esej ocenjuje nekdo, ki s kandidatom nima nikakršnega osebnega stika. »Rezultat je odvisen tudi od tega, kdo esej pregleduje, in kakšen stil je ocenjevalcu všeč,« je poudaril Pfeifer in dodal, da je to tudi eden izmed razlogov, zakaj malo število kandidatov na eseju doseže maksimalno število točk.

Pfeiferju se sicer format mature zdi primeren, vendar ne popoln. Meni, da bi lahko RIC razširil nabor literarnih del, ki so predpisana za maturo in bi si kandidat nato izbral tistega, ki mu najbolj ustreza. Poleg predpisanih del, pa bi lahko spremenili tudi navodila za pisanje. »Poleg dveh naslovov, ki sta na voljo za pisanje, bi lahko dodali še kakšnega, ali pa vsaj kakšen podnaslov,« meni Pfeifer.

SPREMENITI ALI NE SPREMENITI?

Navodila za pisanje literarnega eseja na maturi se po prepričanju mnogih zdijo potrebna sprememb. Šolski sistem bi poleg pridnosti moral poudarjati tudi kreativnost dijakov. Čeprav RIC z navodili stremi k objektivnosti in enakosti za vse, pozablja, da niso vsi dijaki enaki, in temu primerno bi lahko tudi prilagodili kriterij. Bi bilo torej potrebno spremeniti način ocenjevanja in izvedbe eseja na splošni maturi, ali je dovolj to, da navodila ohranjajo neko raven ekvivalentnosti med kandidati. Nekateri menijo, da je aktualni format edini primeren, drugi pa, da bi bil skrajen čas za novo formulacijo maturitetnega eseja, ki bi pokazal zmožnosti, ne pa zgolj naučenosti, dijakov.

Aljaž Janez Pirnat