(Ne)smisel subvencioniranja ozelenitve in habitatov za metulje

foto: Rok Horvat

Slovensko kmetijstvo je v zadnjem stoletju iz najbolj pomembne gospodarske panoge spremenilo v silhueto tega, kar je včasih bilo. Le 2% današnjega slovenskega gospodarstva oziroma BDP-ja predstavlja kmetijstvo  in z njim povezane dejavnosti. Kako je nekoč paradni konj domačega gospodarstva potonil tako hitro in tako nizko?

Razlogov je več: nizke odkupne cene zrnja, mleka, mesa in podobnih izdelkov so botrovale k temu, da se mladim zaradi težke narave dela na kmetiji to preprosto več ne splača. Najbolj na udaru so majhne in srednje kmetije, ki se samo s kmetovanjem več ne morejo preživljati. Kmetovanje kot sekundarna dejavnost pa je le jalov dodatni zaslužek.  Pojavlja se problematika odseljevanja mladih iz ruralnih območij v mesta, v želji po boljšem in lažjem zaslužku. Poleg drastičnega upada kmetijske dejavnosti, je tistim kmetom, ki ostanejo na podeželju zaradi skromnih tal pridelovanje veliko težje kot v drugih deželah srednje Evrope. Več kot polovica vseh obdelovalnih površin v Sloveniji je travnikov,  od tega skoraj 10% neobdelanih, zaraščenih površin. Intenzivne pridelave poljščin je pri nas malo, večina pridelave pa je v rokah velikih kmetov in podjetij kot je na primer  Panvita.  Državna pomoč je tako ključna za ohranitev panoge, brez nje se kmetovati ne bi splačalo nikomur. Za oris vzemimo ceno mleka. Za kepico sladoleda v centru Ljubljane je potrebno prodati 5 do 6 litrov mleka odvisno od kakovosti. Podobno je pri cenah pšenice in koruze, najbolj pridelovanih poljščinah pri nas.

Zaradi dedovanja in zemljiškega maksimuma v prejšnjem, socialističnem sistemu, so kmetijska zemljišča še vedno zelo razdrobljena in majhna, zato je ohranjevanje majhnega in srednjega kmeta ključno za normalno delovanje slovenskega kmetijstva. Kontradiktorno je tako mišljenje predvsem s težnjo po čim večji pridelavi in smotrnosti kmetovanja. Kmetom bi se stroški zmanjšali, če bi svojo celotno posest imeli v enem kosu v bližini kmetije, manjši stroški pa bi se zagotovo preslikali v kakovostnejše posevke, boljše pesticide in hitrejše obdelovanje. Zaenkrat iz enačbe odstranimo ekološki problem, govorimo le maksimalni učinkovitosti pridelka na dano zemljo.

PROBLEMATIKA DRŽAVNEGA POSEGANJA V KMETIJSTVO

Povprečen slovenski kmet je mnenja, da država ne stori dovolj na tem področju, da se financirajo nepotrebni projekti, ki ne vzpodbujajo kmetijstva kot panoge ampak bolj kot ne vzpodbujajo željo po lažjem zaslužku iz prejemanja državnih subvencij. Najbolj na udaru sta subvencioniranje ozelenitve in habitata za metulje. Pri prvem načinu subvencioniranja država kmetu plača vsoto, da zemlje ne obdela ampak na njej pusti travo ali deteljico, pod pogojem, da jo redno kosi. Pri drugem pa je stanje podobno, le da zaradi živeža metuljev travo kmet kosi le enkrat do dvakrat na leto. Zakaj sta ravno ta dva načina subvencioniranja kmetijske panoge tako sporna med kmetovalci?  Problematika subvencioniranja takih dejavnosti je po mnenju mnogih v tem, da se pri teh dejavnostih ne proizvaja dobrin, da od njih ni koristi. S tem ne mislijo pašnikov ampak tiste površine, iz katerih bi se lahko proizvajalo nekaj drugega, vendar kmet tega ne stori zaradi lenobe, pomanjkanja časa ali kakšnega drugega razloga. Veliko trenj med kmetovalci je tudi o tem, da tisti, ki intenzivno pridelujejo določeno kulturno rastlino prejemajo enako ali celo manjšo finančno pomoč od tistih, ki obdelujejo travnike, imajo habitate za metulje, travnike namenjene čebelam, itd.

Šef pomurskih agronomov, Karel Hari, ki na Goričkem kot kmetijski svetovalec dela že več kot 20 let razlaga, da je popolnoma logično, da je v Sloveniji toliko travnatih površin.” Razlog, da so na slovenskih tleh travniki prevladujoči je predvsem ta, da imamo polno visokogorskih kmetij, kjer druge poljščine preprosto ne morejo uspevati. Tudi če bi teoretično šlo pridelovati kakšne druge rastline kmetom to preprečuje neverjetno veliko število krajinskih parkov po Sloveniji. Intenzivno kmetijstvo sploh ni dovoljeno zaradi ekoloških in krajinsko arhitekturnih razlogov.”

” Nepoznavalci mislijo da je kmetom življenje olajšano s takimi subvencijami, da jim preprosto nič ni treba narediti za denar, ki ga dobijo od države. Tudi sami smo prejeli že več pritožb da se denar meče stran. Večina denarja, ki ga Slovenija nameni subvencioniranju kmetijstva prihaja iz sklada Evropske Unije, ki strogo predpiše komu in v kakšni količini se subvencije odobrijo. V subvencioniranje določenih poljščin nas Evropska Unija dobesedno sili s svojimi uredbami. Na to država bolj ali manj ne more vplivati. Vendar se stroka strinja, da sistem zaenkrat funkcionira. Slovenski pridelki so med najkakovostnejšimi v Evropi, kljub težkim pogojem pridelave, ” še dodaja Hari.

Pri Subvencioniranju v prvi vrsti ne vidi pospeševanja pridelave ampak varstvo potrošnika. Odkupne cene za pridelke so lahko toliko nižje kolikor se pokrijejo s subvencijami, končni izdelek pa je za kupca v trgovini toliko cenejši. Sekundarni namen subvencioniranja je ohranjanje obdelane krajine na območjih s siromašnimi tlemi, kot sta na primer Goričko in Kras. Poslednji, vendar prav tako pomemben vidik subvencioniranja pa je v varovanju okolja in ohranjanju Biotske raznovrstnosti.

Tudi Janko Mencigar, nekdanji kmetijski svetovalec je mnenja, da primarna funkcija subvencij ni v pospeševanju intenzivne pridelave kulturnih rastlin. ”Bistvo subvencioniranja takih na videz nepomembnih kmetijskih panog izhaja iz težnje po ohranitvi pokrajine in poseljenosti ruralnih območij. Interes stroke in politike je nedvomno, da se ohrani življenje na podeželju in da se bo iz majhnih in srednjih kmetij še naprej dalo živeti, čeprav je danes na malih kmetijah bolj smotrno izvajati kmetijstvo kot dopolnilno dejavnost: kmečki turizmi, pridelava marmelad, meda, sirov, masla, itd.”

 

MOREBITNA ZLORABA DRŽAVNE POMOČI

Še ena tematika, katere se pri vprašanju subvencij ne moremo izogniti, je njihova zloraba. V grobem se državno financiranje kmetov razlikuje po kvadraturi njive in po vrsti poljščine, ki jo pridelujemo.  Koliko je določene poljščine premalo, toliko višja je subvencija. Kmet bi se torej lahko odločil, da odda vlogo za finančno pomoč za tisto poljščino, od katere dobi največ denarja, posejal pa bi nekaj čisto drugega, cenejšega za pridelavo, ali pa celo nič.

” Seveda so zlorabe možne, to je možno v čisto vsaki gospodarski panogi, vendar malo ljudi ve, da je kontrolni sistem nadzorovanja kmetijskih zemljišč zelo izpopolnjen. Izjemno težko je danes v 21. stoletju, ko za kontrolo uporabljamo tudi zračne posnetke njiv pretentati sistem z tem da nebi delali nič oziroma bi imeli posejano drugo rastlino kot tisto za katero dobimo denar. Zlorabe so malo številčne, tistih nekaj, kar pa jih imamo pa jih v veliki večini tudi odkrijemo,”  meni Andrej Ovsenjak, kmetijski inšpektor.

 

KMETIJSTVO V PRIHODNOSTI

Tako stroka kakor tudi politika se na vse pretege trudita ohraniti tradicionalno kmetijstvo malih in srednjih poljedelcev, vendar ta naloga še zdaleč ni lahek zalogaj. Prav državnim posegom v poljedelstvo se lahko zahvalimo, da so majhne kmetije preživele vse do danes. Konkurenca uvoženih produktov iz držav, kjer je delovna sila cenejša je velika, vendar se ”status quo” zaenkrat še ohranja. Koliko sredstev bo Evropska Unija še pripravljena nameniti manjšim kmetijam ni znano. Na mladih kmetovalcih pa leži breme novih, inovativnih pristopov k ohranjanju življenja na podeželju. V Pomurju se pišejo tudi zgodbe o uspehu, narašča število turističnih, ekoloških in dopolnilnih kmetij. Roko na srce, z zemljo, ki jo imajo kmetje na voljo bi se dalo narediti več, vendar le intenzivna pridelava vodi v kolaps celotne panoge. Zavedati se je treba, da pridelovalci kulturnih rastlin poleg subvencij pridobivajo tudi z prodajo pridelka, ki ga kmetje z travniki ne pridobivajo. Spremembe na bolje so vedno mogoče. Smešno nizke odkupne cene, ki prav zaradi subvencij lahko konkurirajo na trgu ne omogočajo mnogo manevrskega prostora. Prihodnost je bolj ali manj v rokah slovenske in evropske politike.

Ena izmed alternativ za večji hektarski donos so gensko spremenjene rastline, katerih poznavanje pa je še v povojih. Strokovnjaki na tem področju zatrjujejo, da je slišano v medijih včasih tudi nepravilno. Genetika rastlin se je skozi zgodovino že spreminjala, vendar velja konsenz, da je  previden pristop nujen. Zasičenost zemlje s pesticidi je dosegla nevarno visoko raven, zato je treba rešitve iskati prav v genetiki.  Vse večja populacija in urbanizacija v svetu silita v to, da bo eventualno na manjši površini potrebno pridelati vedno več, vendar slepa težnja k povečevanju hektarskega donosa vodi v ekološki problem. Navidezno začaran krog bo potrebno prekiniti. Prav nova generacija kmetov, znanstvenikov in ekologov pa bo morala prevzeti najtežjo nalogo. N. H.