“Ljudje so prestrašeni… / …A to lahko spremenimo. To bomo storili tako, da bo Amerika prva.”
(Donald Trump kot kandidat za predsednika ZDA, junij 2016)

“Rdeči alarm: Preprečimo potop Slovenije!”
(Nova24TV, februar 2018)

“Politika sovraži vakuum. Če ni napolnjen z upanjem, ga bo nekdo zapolnil s strahom.”
(Naomi Klein, 2017)

Že povsem amerikaniziran praznik so se ZDA letos odločile narediti še za odtenek bolj ameriški: Valentinovo so oborožile z AR-15 in šolo v Parklandu (Florida) okrasile s krvjo sedemnajstih žrtev. Nad problematiko njihovih mlahavih (in neobstoječih) zakonov o ravnanju z orožjem se že dolgo zgraža celoten Zahod, a tokrat je reklo bobu bob tudi domače ljudstvo. V organiziranih protestih na Washington pod vodstvom preživelih dijakov nedavnega množičnega streljanja zdaj obljubljajo, da gre za zadnji takšen primer in napovedujejo reformo drugega amandmaja.

A dijaki niso šli v bitko le proti javnemu mnenju in skoraj 80 milijonom državljanom, ki imajo res radi svojo (povprečno več kot eno) puško. Pomemben faktor v enačbi je Nacionalno združenje za uporabo pušk (NRA) – ali bolje – njihove mastne investicije. Neodvisni center za odzivno politiko ocenjuje, da je med volitvami 2016 NRA porabila rekordnih 54 milijonov dolarjev, da bi zagotovila republikanski nadzor nad ameriškim kongresom in Belo hišo. NRA sicer ni edina in niti največja vlagateljica v politično areno ZDA, a po izidu z nespremenjenimi (ali celo vrnjenimi) regulacijami ravnanja z orožjem je lahko zaznati, v katero smer piha veter.

Med 54 milijoni dolarjev je vštetih tudi vsaj 30.3, ki so bili neposredno porabljeni za pomoč pri izvolitvi Donalda Trumpa (tako zanj kot proti Hillary Clinton). VIR: National Rifle Association

Kako torej nastopiti kot enakovredni nasprotnik tolikšnim vloženim vsotam denarja? Zelo težko, kot kaže. Politika NRA v primeru množičnih streljanj ni priznanje, da so puške nevarne, temveč le potrditev, kako nevarno je puške ne imeti in ta politika je dobila tudi korektno utelešenje, ko se je predsednik Trump na proteste odzval s predlogom, da najraje oborožimo še učitelje.

Tovrstna prepozicija bržkone izzveni precej logično, če deluješ po prehranjevalni verigi, ki ima nekako oba konca speljana nazaj k tebi. V konkretnem primeru je NRA preko lobiranja vpeljana v velik del kongresa, ta pa predstavi ljudem grožnjo (po vsej verjetnosti neposredno oboroženo s puškami z made-in-USA nalepkami). Ljudje so prestrašeni in se po zakonu oborožijo s taistimi puškami z enakimi made-in-USA nalepkami. Hiter sklep je, da je tako vodilnemu političnemu organu v Združenih državah povsem vseeno, koliko otrok pomre, dokler se le mastno služi.

Med kampanjo Donalda Trumpa pogosto ponovljen slogan “Amerika najprej” je našel novo preobleko na slovenskih tleh: v eni od svojih reklam ga je reciklirala stranka SDS.

Lahko bi se na tem mestu na dolgo in široko spoprijeli z argumentom, da je Amerika le Amerika in se nas nič kaj ekstra ne tiče ter na koncu prišli do teze, da pa je Amerika hkrati tudi izkrivljeno ogledalo Evrope in s tem ekstremistični motivator toksičnih praks. Teh pa nič več ne le odrivamo čez Atlantik, da zgnijejo pod umetno sliko ameriških sanj, ampak jih vse preradi slikamo tudi po kulturi naših dežel. Pod strogim taktom pastirskih palic, seveda.

Ne, ob tej situaciji se pojavlja druge sorte intriga. Zmagovalni kombo, tabu olike in as v rokavu vsake politične kampanje: nasilje in strah. Slednji, že zgoraj omenjen kot ključni element v promociji brez reklame, nakazuje, da se je – kot v odnosu NRA in katere koli “teroristične” organizacije, pred katero pač ta moment straši – tudi pri nas ob pojavu nove “grožnje” potrebno najprej vprašati: Le kdo jo financira?

Ker ima Slovenija teroristični indeks nič in s tem bržkone agenda ne premore proračuna za obraz grožnje, ki ga lahko dejansko vidiš, slišiš in ob njem trepetaš, je tu na mestu debata o drugih opcijah zastraševanja. Lažne novice, sovražni govor in dobršni delež nestrpnih komentarjev na socialnih omrežjih, pa bo nasilje prišlo kot bonus – sčasoma, a zastonj.

Ni namreč vse v denarju. Koliko je vredna moč nad prestrašenim ljudstvom? To lahko ocenimo le, če ocenimo stroške. Ti pa vsebujejo vse od koeficienta povečanih zenic ob napihnjenih tračih vse bolj tabloidiziranih medijev, potnih dlaneh ob povsem vsakdanjih novih sosedih, pa do povsem zavestnega odrekanja najboljšemu kebabu v mestu, ker mu po 20 letih naenkrat “ne zaupate več najbolj” – in so zato izredno težko izmerljivi.

Politika sovraštva sovraštvo rojeva med volivci. Na spletu je tovrsten diskurz skorajda normaliziran – predvsem, ker so sankcije poredke in neučinkovite. (Vir: Facebook, Twitter)

Mediji, torej, so četrta veja oblasti in hkrati prvo orožje v rokah oblasti. Kot neposredna vez med ljudmi in nadljudmi (kot so predstavniki demokracije večkrat idealizirani) tako ponujajo platformo, po kateri se ne le pretakajo informacije, temveč preko katere lahko investitor oblikuje ubogljivega državljana po svoji volji. Podobno kot otrok, ki gnete plastelin, gnete vlagatelj volivca s praznimi grožnjami. Investicije bi se kaj hitro končale, če produkt ne bi bil tak, kot so ga želeli.

In politika strahu deluje, preverjeno, pa naj bo direktno ali preko posrednikov. Številne študije ugotavljajo dva pomembna faktorja in sicer: da negativne novice proizvajajo negativne ljudi ter da so ljudje za negativne novice veliko bolj dovzetni. To pa ne pomeni, da smo človeška bitja po naravi veliki negativci, temveč ima opraviti z našim živalskim nagonom, da se hitro odzovemo na potencialno nevarnost. Mediji in ostali posredniki, ki so (lahko) vpleteni politiko zastraševanja, bodo pogosteje objavljali novice na negativen način, pogosteje bodo neposredno svarili in pogosteje bodo objavljali negativne novice, ki nimajo nobene veze s programi njihovih investitorjev, temveč so tam le zato, da ohranjajo tesnobo in strah.

Strahu pa se lahko upremo le na en način: z znanjem. Ko v polmraku padlo vejo zamenjamo za kačo in se za moment ustrašimo, nam predznanje o kačah, vejah in naših preteklih izkušnjah s kačami in vejami pomaga pri spoznanju, da je nevarnost lažna. Na podoben način nam lahko – ko v političnem polmraku zamenjamo kebab s prihajajočo tretjo svetovno vojno – pomagajo boljša informiranost o tematiki, znanje o tem, da je edini cilj politikov strahu ohranjanje lastnega položaja moči; in pretekle izkušnje s hrano z vzhoda.

Če torej v svojem vsakdanu opažate kronično povišan srčni utrip, je morda čas, da namesto zdravnika menjate svoj najljubši medij. Šele ko preženete oblak negativnosti, je čas za razsodni razmislek. A tu je že keč – kako vem, da sem produkt politike zastraševanja? To lahko preprosto preverimo tako, da se pred naslednjimi volitvami ne vprašamo najprej, za koga bomo volili, temveč raje: ali bomo volili z argumentom upanja – ali strahu?