Soočanje mladih z brezposelnostjo

Slovensko gospodarstvo in zaposlitev

Brezposelnost v Sloveniji

Nezaposlenost je problem, s katerim se sooča mnogo mladih. Odstotek dijakov, ki se odločijo za nadaljnje izobraževanje se veča, s tem pa posledično tudi zahteva po zaposlitvi. Slovenija povpraševanja žal ne zadosti. Kaj preostane mlademu študentu, čigar izobrazba presega znanje o strežbi v okoliških lokalih? Tudi redka obljubljena delovna mesta so na prvi pogled večinoma rezervirana za diplomante naravoslovnih ved, medtem ko se mora prevelika množica družboslovcev zadovoljiti z nižjimi urnimi postavkami, če imajo sploh to srečo, da se dokopljejo do službe. Izgleda, da je dizajn oglasov družboslovcem to, kar je računovodenje študentom finančne matematike – dolgovezna realnost, ki jo bodo najverjetneje opravljali do konca življenja. Na svojo srečo je generacija Y dobro usposobljena v ironičnem pogledu na neobetavno prihodnost (za nekatere že sedanjost).

 

Razlogi za brezposelnost

Čeprav je prelaganje krivde na mlade dober izgovor za trenutno stanje, domnevna lenoba ni pravi razlog. Slovenska podjetja se ne morejo spopasti z že prej omenjenim čedalje večjemu številu gimnazijcev in posledično študentov, vpis na srednje šole pa je vsako leto nižji. Obrtni poklici so zato zmeraj bolj cenjeni, kljub temu pa mladih ne prepričajo. Obljuba morebitnega visoko plačanega in beloovratniškega poklica ljudi premami v nemodro odločitev, saj se služba, pridobljena s končano diplomo, zdi bolj privlačna kot modroovratniško delo, čeprav diploma na veliki meri področij nikakor ne obljublja gotove zaposlitve. Ravno obratno. Večno naslavljanje preteklosti kot zlatih let in poziv k vrnitvi s strani politikov pa sta nesmiselna. Spremembe se dogajajo zaradi tehnološkega napredka, ki pa, tako kot brezposelnost, ne bo kar naenkrat izginil.

 

Državna pomoč in avtomatizacija

Politiki, kot vedno do sedaj, obljubljajo povečanje delovnih mest in zmanjšanje brezposelnosti. Tega ne morejo doseči že zaradi pomanjkanja zmožnosti razumevanja trenutnega delovnega trga, razvoja tehnologije in pogleda v prihodnost. Velikega porasta novih delovnih mest ne bo, za kar bo v veliki meri kriva avtomatizacija. Na slabšem bodo še posebej mladi – študenti in ljudje med poklici, saj bodo preprosti opravki, ki jih lahko opravljajo roboti, prvi odpravljeni.

V Združenih državah Amerike se zadnjih nekaj let odvija boj za zvišanje minimalne plače na uro. Seveda bi uspeh pomenil zmago za zaposlene, ki pa bi bila kratkotrajna. Podjetjem se bo proizvodnjo kmalu bolj splačalo dokončno avtomatizirati. Višje plačane službe bodo ljudje obdržali, dokler ne bo njihova naloga treniranja robotske konkurence opravljena. Vidik mladih se ne spreminja. Upanje na izboljšanje spremlja obup. Delo na področju, za katerega niso kvalificirani, se zdi kot začasna rešitev čakanja na zaželen poklic, a prevečkrat se začasna rešitev spremeni v dolgotrajni problem. Tudi redna zaposlitev ne pomeni, da so težave z zaposlitvijo končane.

 

Naloga mladih

Avtomatizacija bo morda usodna za študentsko delo, a mladi kljub razmeroma visoki osveščenosti o problemu zaposlitve za svoje pravice ne storijo dovolj. Jasna Kogej, študentka sociologije in politična aktivistka, meni, “da so mladi danes premalo politično integrirani in ne jemljejo resno problema brezposelnosti. Če bi si povečali politično moč, bi si verjetno ustvarili boljše pogoje na delovnem trgu.” Med mladimi sta pogosta občutek nemoči in mnenje, da ena oseba ne more spremeniti ničesar. To privede do neizkoriščanja potenciala, ki ga mladi držijo kot prihodnji člani politične sfere in ustvarjalci javnega mnenja. Jasna nadaljuje, “da je kriva tudi država, saj premalo spodbuja in financira aktivno politiko zaposlovanja mladih, govora o tem je v predvolilnih kampanjah.”

Slovenski glasbenik Dario Nožić Serini v eni od svojih pesmi, obarvani s tematiko družbene kritike, pove: “Nepotizem za vedno, krive so žrtve.” V jedrnati izjavi nam predstavi (delna) krivca. Nepotizem, ki poskrbi, da dobre službe pridejo v rokam le sorodnikom tistih, ki so na položaju moči. Nepotizma pa se poslužujejo ravno zaradi težavnosti pri iskanju prepotrebne službe. Tako je začaran krog sklenjen. Žrtve zahtevnega delovnega trga skozi moralno in etično sive prakse pridejo do želenega poklica, a so zato krive za še večje poslabšanje situacije.

 

Izboljšanje možnosti za zaposlitev

Zaradi težkih pogojev in turobne prihodnosti so mladi pripravljeni iti daleč – tudi dobesedno. Potovanje v tujino je le eden od načinov, s katerimi si pomagajo. Večji izbor delovnih mest, ki se ponuja v bolj razvitih državah, je za mlade mamljiv, kot so tudi izkušnje, pridobljene s potovanjem in prebivanjem v evropskih ali celo Združenih državah. Dobrodošli so programi izmenjave študentov, med katerimi je najbolj znan evropski Erasmus, ki omogočajo potovanje, bivanje in začasno izobraževanje v tuji državi, študent pa zraven dobi še mesečno štipendijo, s katero se lahko tisti čas preživlja.

Življenjepis, čigar sestavni deli ne presegajo zaključene osnovne šole, gimnazije in fakultete, ni več dovolj za uspešno opravljen razgovor za službo. Pri mladih so pričakovane večletne izkušnje, čeprav zanje dobesedno niso imeli časa. Študentsko delo zato poleg omogočanja gmotne neodvisnosti ob študiju poskrbi tudi za pridobivanje izkušenj. A čeprav so izkušnje za posameznika lahko zelo koristne, še ne pomeni, da bo nanje tako gledal delodajalec. Delo v strežbi lahko plača račune, a bo ponudnika strokovne službe redko navdušilo.

Še ena možnost, ki je na voljo, je dodatno ali dopolnilno izobraževanje. Če izvzamemo fakultetne programe, ki običajno ne zahtevajo dodatnega plačila, lahko takšno izobraževanje stane dokaj veliko. Za mlado osebo, ki poleg študija ne opravlja študentskega dela, so dodatni stroški hitro lahko prevelik zalogaj. Če pa zaradi zaposlitve denar ni tako velika ovira, problem predstavlja čas, saj je usklajevanje študija, dela in dodatnih ur izobraževanja, brez zelo razumljivih in prilagodljivih profesorjev in delodajalcev dokaj zahtevno. Rešitev je lahko le finančna pomoč staršev ob žrtvovani neodvisnosti. To pa je pot, ki je seveda ne more ubrati vsak.

 

Kaj preostane?

Kam naj se torej mlada nadobudnica ali nadobudnež obrneta? Če odpišemo študentsko izmenjavo, študentsko delo in dodatno izobraževanje, ostane bore malo možnosti. Študent lahko v študij vloži čim več truda in upa, da bodo visoke ocene vplivale na službolov. Ob tem se hitro zavemo, zakaj se toliko ljudi zateka k koristenju vez, ki so jih pridobili na takšen ali drugačen način. Najlažja (in najbolj učinkovita) pot tako le nadaljuje problem. Problem, ki se bo najverjetneje le še poslabšal. V zakup moramo vzeti tudi to, da se večina mladih mogoče sploh ne zaveda celotnega spektra težav, prisotnih ob iskanju primernega poklica. Apatija in prej omenjeni občutek nemoči sta dobra popotnica nekomu, ki je nalašč, ali pa tudi ne, ignoranten glede svojih problemov. Navsezadnje si je lažje zatiskati oči, kot pa živeti v brezupju. Posledica tega je, med drugim, politično neudejstvovanje mladih. Združevanje v skupine z jasnimi cilji bi privedlo do spoštovanja in upoštevanja želj mladih, zato je zanimanje za politiko vredno spodbujanja ne glede na politično usmeritev.

 

Pogled naprej

Čas neskončnih službenih priložnosti in doživljenjskega poklica je minil. Napočil je čas avtomatizacije, nezadovoljivih plač, izkoriščanja študentske delovne sile in neprestanega skakanja med to in tisto službo, dokler se nam ne uspe ustaliti, pri čemer upamo, da bomo vsaj približno opravljali delo, za katerega smo se šolali, in ki nas veseli. Prihodnost pa le ni tako mrka, kot se zdi na prvi pogled. Mladi si lahko možnosti izboljšajo na več načinov, med katerimi je tudi podpora države. Sicer bi lahko bila mnogo bolj znatna, a v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi državami, smo lahko veseli vsakega fizičnega ali metaforičnega groša, ki ga država nameni mladim. Bolj kot kadarkoli breme leži na plečih mladih, ki bodo čez nekaj let nadzirali svet, tako kot zdaj drugi nadzirajo mlade. Lahko le upamo, da se učijo iz zdajšnjih napak, zaradi katerih trpimo vsi.

“Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni,” je Slovence nekoč označil Cankar. Izgleda, da sedaj tudi te usode nismo zmožni izpolniti. Hlapčevstvo je zamenjalo delo v tovarni, nato pa so stroji zamenjali nas. Zmeraj višja povprečna izobrazba pa pomeni, da smo hlapčevanje na kmetiji zamenjali za hlapčevanje za podjetja, ki jim za svoje zaposlene ni zares mar. Čas bo pokazal svoje in na mladih bo ležala odgovornost. Se bo situacija spremenila ali bo stanje ostalo tako, kot je? Osebe na pozicijah moči se bodo kmalu zamenjale in takrat bomo videli, česa smo sposobni. Andrej Debevec