Več kot osem let po smrti britanske jazz pevke Amy Winehouse bo produkcijska skupina BASE Hologram na svetovne odre naslednje leto popeljala pevkin hologram. Digitalno obdelane posnetke njenih pesmi bo v živo spremljala zasedba glasbenikov in pevcev. Predstava v produkciji agencije Base Hologram naj bi trajala od 75 do 110 minut. Na plan prihajajo vprašanja o neetičnosti samega projekta. Odločitev, da umetnik postane virtualna izkušnja, je razdvojila oboževalce. Gre za »lepo gesto« posvečeno ustvarjalcu ali za finančno izrabljanje imena pokojnega, ki s projektom ne soglaša?

Lahko bi torej rekli kar »Back from the black«? Pri trinajstih je v rojstnem Londonu v roke dobila prvo kitaro, pri triindvajsetih letih prvga Grammyja. Za glasbo sta jo navdušila starša, oče Mitchell, za prijatelje »Mitch«, v prostem času montažer okenskih panelov in taksist, ter mama Janis. Odraščanje v judovski družini Winehouse s štirimi otroci je bilo vsekakor drugačno. Priljubljen in pogosto poslušan izvajalec v družini je bil Frank Sinatra, zagotovo velik vzornik Winehousovi – vsakič, ko je bila v šoli kaznovana, si je pred odhodom do ravnatelja v mislih zapela Sinatrovo mojstrovino »Fly me to the moon«. Babica Cynthia, prav tako pevka in jazz navdušenka, je Amy, po ločitvi njenih staršev pri devetih letih, svetovala naj se udeleži Gledališke šole Susi Earnshaw, kjer je ob sobotah vokalno in plesno izobraževala. Z mamo ob vikendih, z očetom in njegovo novo partnerko med tednom – glasba je Amy zagotovo predstavljala izhod, ki ga je potrebovala. Znana predvsem po svojem globokem kontrastu in po mešanici različnih zvrsti glasbe, kot so soul, jazz, rock & roll ter R&B, je glasbenica mednarodno prepoznavnost dosegla v letu 2006, ko so pesmi dosegle viden odziv tudi v Ameriki. Prepoznavnost je bila posledica sicer redkega glasbenega kontrasta več zvrsti, ki zvokovno spominjajo na obodobje petdesetih in šestdesetih let. V enakem letu je bila tudi nominiranka in dobitnica več mednarodnih nagrad. A saj veste kako pravijo: »Tudi sladek bonbon je grenak«. Pevkinemu zadnjemu nastopu na Festivalu Tuborg v Beogradu 18. junija 2011, v katerem je zaradi zlorabe alkohola in drog nerazločno izgovarjala besedila ter pozabila imena članov spremljajoče zasedbe, je sledila odpoved evropske turneje. Le pet dni kasneje so pevko našli mrtvo – 16h po lokalnem času, na dovoz hiše v londonskem okrožju Camden se pripeljeta dva poklicana reševalna vozila, kmalu za tem sledi tamkajšna potrditev smrti. Vzrok? Zastrupitev z alkoholom – usodnih 4,16 promila.

Digitalizacija kot fiks heroina, odvisniki smo že skoraj vsi

Za Winehousovo, redno uporabnico škodljivih substanc, je bila usodna torej odvisnosnost od alkohola. Kakšna je prognoza za nas – človeštvo? Redni uporabniki digitalnih pripomočkov, bolj natančno odvisniki. Simptomi? Neprestana utrujenost (verjetno posledica sevanja, ki nam »že udarja v glavo«), asocialnost na javnih območjih in materializem, ki je posledica pretirane uporabe družbenih omrežij. Še bolj smo razvili miselnost »on ima, jaz nimam, torej imeti moram tudi jaz« ipd. Šteje se že deseti mesec leta 2018 in čas sunkovitega razvoja moderne digitalizacije, računalniške tehnologije, pametnih telefonov, »gadgetov« in nenazadnje hologramov se niti za stotinko ne ustavi. Manjkajo očitno le še leteči avtomobili in ljubljanjska trola s številko 6, ki z Bavarskega dvora po Dunajski do Črnuč leti kar po zraku, tam okoli 160 km/h. Vsakdanja tema pogovora, če seveda ne »bulimo« v pametni telefon ali v ušesih nimamo slušalk,  zajema »visokointeličenčne« pogovore: »Ej ti, si predstavnik iPhona ali Samsunga«?, »Mi z iPhonom smo boljši.«ipd. Če danes celotne mesečne plače ne zapraviš za nov iPhone X telefon, v očeh družbe izpadeš čuden. Čuden je tudi tisti, ki ima staro »ciglo od telefona«, Sony Ericsson, letnik 2003 in ki prosti čas raje preživi v naravi. Tu želim izpostaviti, da so med nami še vedno, hvala bogu, izjeme. Zatopljenost v pametne telefone lahko primerjamo kar s fiksom heroina. Le da je učinek »tehnološke droge« bolj kratkotrajen. »Tehnološki« fiks rabimo namreč na vsakih nekaj minut.

»Pridi, gremo na koncert digitalne Amy«

Kdo bi si mislil, da bo digitalizacija nadomestila tudi pokojne. »Dajmo pokojne ustvarjalce spremeniti v virtualne holograme oziroma lutke! Upravljali jih bomo z računalnikom, od turneje ne bodo utrujeni, PR službe praktično ne potrebujemo, zaslužek in gledanost pa bosta odlična!«, bi bile besede kakšnega managerja. Če se postavimo v vlogo ekonomista, so slavne osebnosti odlična tarča. Občinstvo že imajo, talent in zapuščino so že zapustili in ni jih več med nami, da bi nam kontrirali. »Pridi, gremo na koncert digitalne Amy,« bo nova fraza pogovora v prihodnjem letu. Še hujše, »gremo na koncert holograma Amy,« kar nam v ustih pusti še bolj kovinski in robotski priokus.

Hologrami so kot fotografije, ki se zdijo tridimenzionalne

Turneja holograma Amy Winehouse bo sicer že tretji tovrsten projekt agencije Base Hologram; še vedno sta aktualni tudi produkciji s hologramoma ameriškega pevca in kitarista Royja Orbisona ter operne pevke Marie Callas.  Kot hologram smo videli tudi kralja popa Michaela Jacksona in hip hop glasbenika Tupac Shakurja na festivalu Coachella v Kaliforniji. Theater USA v Los Angelesu ima vsak dan na sporedu že 40-minutno predstavo s hologramom Billija Hollidayja, načrtujejo pa tudi turneji hologramov ameriškega rock pevca in glasbenika Ronnieja Jamesa Dia ter ameriškega kitarista Franka Zappe. Kljub naštetim, je bila tematika o hologramih še do nedavnega večini nepoznana. Odločitev, da bo naslednji hologram prav Winehousova, je o tovrstni tehnologiji sprožila veliko zanimanja, razprav, diskurzov in polemik. Zdaj, ko večina ljudi razmišlja o hologramih, jim na misel pade le princesa Leia iz Star Warsa ali Holodeck iz Star Trecka. Če bi vprašali fizika oziroma računalničarja, bi nam ta odgovoril, da je holografija metoda, s katero se posname 2D ali 3D interferenčni vzorec, ki za razliko od fotografije omogoča prikaz posnetih slik v treh dimenzijah. Če ne bi vprašali fizika, z drugimi besedami »če obnovim rečeno na bolj preprost način«,  hologrami so kot fotografije, ki se zdijo tridimenzionalne. Ko pogledamo na hologram, se zdi, kot da fizični predmet gledamo skozi okno. Lahko si predstavljamo tudi druge vrste 3D posnetkov, kot so 3D-filmi, razlika je le ta, da za hologram ni potrebno nositi posebnih očal. Hologram Winehouseve bo ustvarila prej omenjena produkcijska skupina, ki pa bo pri samem načrtovanju in izvedbi uporabljala hologramsko filmsko tehnologijo. Le-ta jim omogoča, da bo hologram pevke na odru lahko izvajal »atrakcije«. Na turneji, ki se bo začela konec leta 2019, bodo lahko obiskovalci slišali nove aranžmaje uspešnic, kot so Rehab, Back to Black in Valerie. Poleg njenega holograma pa bo na odru skupina glasbenikov in spremljevalnih pevcev, ki bo glasbo preigravala v živo.

Prvi poiskus Amy kot holograma je bil s strani njenega očeta zavrnjen

Pevkin oče Mitch Winehouse, izvršitelj Winehouseove nepremičnine in predsednik fundacije, je bil v pogajanja za hologramsko turnejo tesno vključen že od samega začetka. Za projekt so ga kontaktirali že v preteklosti, bolj natančno le nekaj let po hčerkini smrti in idejo o kakršnemkoli hologramu je takrat hladno zavrnil. »Bilo je še prezgodajv tistem času nisem bil sposoben gledati niti posnetkov Amy, kaj šele njen hologram. Idejo sem popolnoma zavrnil,« je dejal za The Guardian. Vendar se je strinjal, da si bo tehnologijo ogledal, ko se bo izboljšala. Pred osemnajstimi meseci je prišlo do ponovne vzpostavitve ideje, produkcijska skupina Base Hologram je očetova pričakovanja glede tehnologije, katera se je drastično izboljšala, izpolnila. »Poleg resničnih ljudi so bili hologrami, a nisem jih razločil in opazil razlike med njimi,« je dejal Mitch Winehouse. Povabljen je bil tudi na predstavitev skupine Roya Orbisona v Hammersmith Apollo, kjer je gledal, kako se hologram dvigne od tal in z občinstvom govori celih pet minut. Prišel je do dveh zaključkov: kako hitro človek pozabi, da gre za hologram, in kako so navijači Orbisona bili »divji od sreče«.

»Lepa gesta« ali finančno izrabljanje imena pokojnega, ki s projektom ne soglaša?

Ko vstopamo v nam »nov svet«, ki ga bo zagotovo prinesel val hologramskih turnej, je pomembno upoštevati pravna in etična vprašanja, ki jih hologrami oziroma virtualne slike s seboj prinašajo. Je početje produkcijske skupine Base Hologram neetično glede na to, da je pevka že pokojna in ne soglaša s hologramom njene podobe? Kdo na račun pevkinega imena služi denar, družina ali prodkcijska skupina? Ali javna oseba v trenutku postane res tako javna, da si država lasti njene pravice? Ima družina pokojne osebe pravico soglašati s hologramom brez soglasja pokojne? Kako se v tem primeru ravna z avtorskimi pravicami?

Ko slavna osebnost umre je potrebno urediti vsa področja, ki se dotikajo zaščite avtorskih pravic, uporabe njegovega/njenega imena, slike in glasu. Tu je potrebno omeniti, da imajo države in celo območja znotraj teh držav lahko različne zakone, zato je zadeva toliko bolj občutljiva in zapletena. Za vse podrobnosti se je potrebno pogajati individualno, pri čemer ima slavna osebnost pred smrtjo možnost podpisa dokumentov, s katerimi k uporabi njegovega/njenega imena in zapuščine bodisi soglaša ali ne soglaša. Na eni strani imamo torej na primer podobo Audrey Hepburn, ki brez težav »nastopa« v oglasu za galaktično čokolado v letu 2013, na drugi strani pa Robina Williamsa, ki je pred smrtjo prepovedal uporabo svoje podobe za nadaljnih 25 let po njegovi smrti. Vse je stvar urejenosti dokumentov pred smrtjo pokojnika.

»Ne želimo, da ljudje mislijo, da gre za denar«

Projekt je že podprl oče pokojnice Mitch Winehouse, ki je tvitnil, da je zadovoljen, ker bo združil moči z BASE Hologramom, s katerimi bo lahko nadaljeval slavljenje življenja in dela svoje hčerke. Prihajajočo turnejo opisuje kot uresničitev sanj. »Da jo bom znova videl nastopati, je nekaj tako izjemnega. To je težko opisati z besedami,« je povedal. Dodal je, da se je glasba njegove hčerka dotaknila milijonov ljudi ter da je zelo pomembno, da se bo njena zapuščina nadaljevala na ta inovativen in pionirski način. S turnejo bodo zbirali sredstva za dobrodelno Fundacijo Amy Winehouse, ki je bila leta 2011 ustanovljena z namenom, da pomaga ranljivim in prikrajšanim mladim ljudem, zlasti tistim, ki se soočajo z zlorabo substanc in čustvenimi težavami. »Amy je institucija v vsakem pomenu besede,« je za The Guardian dejal ustanovitelj in direktor produkcijske skupine Brian Becker dodal: »Igro je igrala po svojih pravilih in iznašla svoj slog glasbenega izražanja. Zato vem, da je prava oseba, da postane nosilka takšnega projekta.«

»Soglasje hologramov bo še pereča tema«

Hologrami odpirajo novo luknjo v zakonu, ki jo je potrebno urediti. »Soglasje hologramov bo še pereča tema«, pravi Catherine Allen, ustanoviteljica platforme virtualne realnosti Limina Immersive in strokovnjakinja za VR in njegovo etiko. Izpostavi, da ne gre za običajno predstavljanje podobe pokojnega, tako kot smo ga vajeni skozi medije, temveč gre »za stimulacijo izkušnje za občinstvo, kot da bi le ta bila resnična.« Pri tem se podobe pokojnika ne povezuje z drugimi simboli, problematikami, reklamami, temveč se predstavi le njihovo glasbo. Navaja, da član občinstva oziroma oboževalec zagotovo raje občuti in izkusi stimulirano virtualno izkušnjo, kot pa da si jo samo ogleda iz svoje hiše. »Pomembno je, da razmišljamo o etiki na tej zgodnji stopnji razvitosti živahnega sektorja, saj je še vedno relativno nova, se še vedno oblikuje,« nadaljuje. »Norme, ki jih ustvarjajo zdaj, bodo postavile standard za prihodnost.«

Allanova prav tako opozarja na naraščajoč trend »deepfakes« – ponarejene videoposnetke in zvok, ki jih je vedno težko prepoznati. Največ naj bi jih uporabljala predvsem porno industrija, kjer obstaja velik trg za 3D modele znanih oseb. Alennova navaja, da tovrstni trend »lahko globoko travmatizira posameznika, ko ta enkrat ugotovi, da je bila njegova podoba izrabljena v negativne namene

»V resnici sem po*ukana romantičarka, težavna, a nisem dolgočasna«

Zgornji citat so bile besede, ki jih je Amy izrekla na enem izmed njenih koncertov. Težko je reči, katera podoba Amy Winehouse je oziroma bo najglasnejša in najdaljša – tista Amy z divjimi in žalostnimi očmi, ki obupano hodi po ulici v Camdenju, tista Amy, ki preklinja na odru v Glastonburyju leta 2008,  ali morda tista Amy, ki na nagradi Mercury poje Love Is a Losing Game. Njen obraz je bil nežen, njen glas poseben in unikaten. Gostitelj Jools Holland je pred množico dejal: »Delal sem z veliko ljudi in vam povem, ima enega najboljših glasov našega časa.« To je podoba, ki mora vsem nam ostati v spominu, ne glede na prihajajočo virtualno turnejo. Novembra bo po pisanju spletnega portala izšel tudi nov dokumentarec Amy Winehouse – Back to Black, ki vključuje doslej neobjavljene posnetke in na novo posneta intervjuja z njenima sodelavcema Markom Ronsonom in Salaamom Remijem.