”KONJA SEM KUPILA, DA BI SIN LAHKO JAHAL”

Že kot majhna deklica je vzljubila konje in od takrat so postali del njenega življenja. 36-letna Nejka Gerbec se je po rojstvu sina odločila, da bo zgradila posestvo s konji. ”Vložila sem veliko dela in časa. Mnogi mislijo, da samo jaham. A konjem je treba urediti tudi pašnike, očistiti hlev in pripraviti krmo,” je delo na Ranču Pelance v bližini Mosta na Soči opisala Gerbecova. Kljub službi in mladi družini nadgrajuje svoje konjeniško znanje in ponudbo na posestvu.

Koliko konj imate trenutno na posestvu?

Trenutno imam 3 konje, včasih tudi 4. Poleti bi sicer lahko imela še kakšnega konja več. Vseeno črede ne bom večala, že zaradi količine krme pozimi.

Ali so konji zdaj v jesenskih mesecih še zunaj? 

Ja, čez dan so še na paši, ponoči pa jih odpeljem v hlev. Da lahko mirno spim.

Poleg posestva imate tudi redno službo. Kako uskladite delo v pisarni z delom na posestvu?

Naporno je (smeh). Sploh ko je slabo vreme in sneg, a žival te rabi, ne morem si izmisliti, da se mi danes ne da. Vendar to rada počnem. Na posestvu sem dvakrat na dan, vsaj. Pozimi pridem zjutraj pred službo, da konje nahranim in po službi, da hlev počistim. Poleti so konji sicer na pašniku, vendar je več jahanja, zato sem tukaj po potrebi, tudi večkrat na dan.

V mladosti ste s konji tudi tekmovali.

Ja, že v 4. razredu sem začela aktivno jahat v jahalnem klubu v Tolminu. Tam sem opravila tudi začetni tečaj, vendar je klub kmalu za tem propadel. Odločila sem se, da poiščem še druge možnosti, zato sem jahala in pomagala na posestvu v bližnjem kraju. Vendar je bilo vse bolj ‘po domače’. Konje smo uvajali kar sami in zdaj, ko pogledam nazaj, vidim, kako nevarno je bilo tako početje. Po končani osnovni šoli sem še vedno imela veliko željo in ljubezen do konjev, zato sta mi starša kupila konja. To je bil prvi konj, ki je bil samo moj. Po petih letih sem ga prodala, saj sem odšla študirat. Aktivno spet treniram zadnjih 5 let.

So imeli konje že vaši starši, stari starši?

Ne, nihče jih ni imel. Konjev se celo malo bojijo. Babica je imela le majhno kmetijo s kravami in ovcami.

Od kje torej vaša ljubezen do konj?

Ne vem. To je čisto moja velika želja. Vzljubila sem jih.

Jahanje velja za zelo drag šport. Kako ljudi prepričati, da bi se odločili za ta šport, hobi?

Ja, je drag šport. Vendar je ceneje, če nimaš svojega konja. Če jahaš enkrat tedensko, ni prevelik strošek. Nenazadnje so danes vse obšolske dejavnosti plačljive. Pri jahanju si vedno v stiku s konjem, ki je velikokrat tudi tvoj terapevt. To je velika prednost.

Kako visoki pa so stroški lastnega konja?

Odvisno. Če nimaš svojega hleva in je konj ‘na penzionu’ je strošek vsaj 250 € mesečno. Prišteti je potrebno še denar za opremo, krmo in tečaje.

Tečaje lahko jahači opravijo tudi na vašem posestvu?

Ja, tukaj lahko opravijo izpit za jahača 1 in jahača 2.

Kakšna je razlika?

Jahač 1 je začetni tečaj, spoznaš delo s konjem in osnovne veščine jahanja. Če želiš s konjem na teren sam, pa potrebuješ izpit jahača 2.

Kakšni so bili vaši prvotni načrti s tem posestvom?

Vse se je začelo pred sedmimi leti, ko sem dobila prvega otroka. Želela sem, da bi tudi on znal jahat, vendar v naši okolici tega nihče ni ponujal. Najbližji konj zanj je bil poni v Lipici, ki je vedno ves zveličan in siten. Takrat sem se odločila, da bom konja kupila sama (smeh). Želela sem, da konje spozna več ljudi in od takrat sem navdušila veliko otrok in odraslih. To me res osrečuje.

Kako je potekala gradnja posestva glede na to, da ste se vsega lotili na novo?

Najprej sem pred šestimi leti kupila konja in tudi sama sem ponovno začela aktivno jahat. Najela sem zemljišče in zgradili smo majhen hlev in manežo, uredili smo tudi pašnike. Počasi sem začela s ponudbo turističnega jahanja za obiskovalce in programom za šolo jahanja. Osnova šola pride na športni dan, otroci pa na delavnice. Vmes enkrat tedensko treniram tudi sama. Dresuro me uči Iztok Humar, ki je svetovno znan trener in strokovnjak na tem področju.

Zakaj ste se odločili, da še nadgradite svoje znanje jahanja?

Ker želim znanje kvalitetno predati naprej. Želim se izobraževati in napredovati. To mi je poglavitni cilj. Trenutno se izobražujem tudi za inštruktorico jahanja v dresuri in preskakovanju ovir. Z licenco bom lahko varovancem, ki bodo tečaje opravljali na mojem posestvu, sama izdala potrdilo o opravljenem izpitu.

Zadnja leta ste razvijali tudi vašo ponudbo. Bi se lahko od te dejavnosti preživljali?

Sama konjev nisem kupila, da bi z njimi zaslužila. Ves denar, ki ga dobim od mojih tečajev in terenskega jahanja, vložim naprej v moje izobraževanje in treniranje.

Ali je vsak konj primeren za treniranje?

Pri konjih ni pomembna pasma, ampak karakter.

Kako vi prepoznate karakter konja?

Konje moraš znati opazovat, to pridobiš z leti. Tudi ko ga zajahaš, ga lahko takoj oceniš. Z izkušnjami lažje ugotoviš, kakšna je žival.

Kaj je najpomembnejše pri uvajanju konja na jahanje?

Da ga uvaja strokovno usposobljena oseba. Nekdo, ki se na jahanje ne spozna, tega ne bi smel početi. Ljudje konje uvajajo sami doma in niti ne vedo, kaj delajo. To je največja napaka, ki jo lahko narediš, saj je konj potem zmeden in nestrpen.

Nestrpen konj je verjetno tudi nevarnejši. Ste imeli s konjem kdaj že kakšno nesrečo?

O seveda (smeh). Nisi pravi jahač, če ne padeš vsaj enkrat s konja, pravijo. Predvsem v mladosti, ko si prepogumen. Enkrat sem padla s konja in si zlomila roko, drugič se je konj nenadoma ustavil pred oviro, jaz pa sem poletela čez njega. Vendar so padci sestavni del jahanja. To moraš sprejeti. Sem pa sedaj veliko bolj previdna, sploh če so v bližini otroci. Takrat moraš predvideti vsak korak, da zagotoviš varnost.

V Posočje prihaja vsako leto več turistov. Vi obiskovalcem ponujate terensko jahanje, ali vidite v turizmu priložnost za razvoj vaše dejavnosti?

Seveda. Lanska in letošnja sezona sta bili res polno zasedeni. Rabila bi še kakšnega konja več, saj je povpraševanje veliko. Naslednje leto se bom osredotočila prav na turistično ponudbo, ker v njej vidim prihodnost. Se pa zavedam, da je turizem garaška dejavnost. Vzame ti veliko časa, poleg tega imam še 3 majhne otroke, ki me, tako kot konji, potrebujejo.

Od kje prihaja največ obiskovalcev?

Prevladujejo tujci z vsega sveta. In prav vsi so navdušeni nad naravo.

So konje vzljubili tudi vaši otroci?

Ja, tudi oni jih imajo radi. Konji so postali družinska zadeva.

 

Nikita Leban