Skalar ni, Demšar ni, kdo potem je?

Ob vstopu v njegov goslarski atelje se razprostira cela stena violin različnih odtenkov in velikosti, a izjavi, da vse niso naprodaj. Med njimi je tudi osebna zbirka, za takrat, kot sam pove, ko bo nekoč star. 57-letni goslar Pavel Skaza, sicer izučeni električar, si je do 8. razreda želel postati pek. Po svetu je 15 let igral narodno-zabavno glasbo, vendar ga je ves ta čas vleklo domov. Zaposlil se je v mizarstvu v Vitanju in začel spoznavati različne sorte lesa. Dve leti kasneje je na Glasbeni šoli Slovenske Konjice postal hišnik. Do njega je že na začetku službovanja pristopil profesor violine Zmago Barin Turica, ki mu je ponudil v ogled knjigo o izdelavi violin. Vzel jo je iz vljudnosti. V  trenutku, ko jo je odprl, mu je postalo jasno, kako delujejo godala.

 

Imate pester nabor raznolikih znanj, ki ste jih pridobivali praktično in tudi teoretično. Kakšne veščine so potrebne za goslarja?

Za goslarja moraš čutiti les, tega se ne da naučiti. Ne vem, s katerim poklicem bi to primerjal. Sam sem v to obrt kar padel. Mojster Giovanni Battista Morassi je rekel, da nekdo, ki je vztrajen pri učenju in veliko vadi, lahko postane vrhunski violinist. Goslar pa si lahko le, če ti je dano, drugače ti nobena šola ne pomaga. Sam sem se začel zanimati za glasbo zaradi svojega očeta, ki je bil ljudski glasbenik. Ljubezen do lesa sem dobil po mamini strani, saj je bil njen oče mojster za vse. Delal je okna, ostrešja in tudi krste, kadar je bilo potrebno. To, da sem goslar, je prinesel splet okoliščin in še sreča, da je tako. Pri violini ali drugih godalih je potrebno znanje matematike in fizike. Tu ne moreš vnaprej določiti debeline pokrova, saj je vsako glasbilo individualno. Enkrat sem delal dve violini iz kosov lesa, ki sta rastla skupaj, oba enake debeline. Na koncu je zvok bil podoben, ampak tisti cukerček je imela pa vsaka svoj.

“Za goslarja moraš čutiti les, tega se ne da naučiti.” (foto: www.skaza-violine.com)

Od kje, poleg knjige, ki vam jo je dal profesor Zmago Barin Turica, ste črpali znanje o godalih?

Veliko o glasbilih sem se naučil iz prakse, ko smo igrali narodno-zabavno glasbo v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Nizozemskem. Po prebiranju literature o godalih sem zamenjal veliko tujih mentorjev goslarjev, pri katerih sem se izobraževal. V spominu mi je najbolj ostal nasvet prvega mentorja Vladimirja Proskurnjaka iz Varaždina, ki mi je rekel, da naj samo delam in mi bo že delo pokazalo svoje. Kljub temu, da sem odšel po znanje o godalih po svetu, ne morem delati ne mittenwaldske, ne cremonske violine. Jaz delam pohorske.

Zdi se, da goslar potrebuje veliko potrpežljivosti. Kako se pripravljate na izdelovanje godala?

Najprej je na vrsti priprava lesa, ki mora biti odležan in umirjen. Pri visokogorskem javorju, ki je tudi najbolj cenjen les za violino, to traja vsaj 10 let, pri smreki 8 let. Zgodilo se mi je, da sem za vrat in polža vzel kos 8 let starega javorja, češ da zanj bo pa že dober. Želel sem ga prilepiti na resonančni trup, a ni sedel, kakor bi moral. Na dolžini 28 centimetrov ga je za 8 mm spiralno zvilo. Naslednja stopnja je rezanje lesa na kose in obračanje, da se sokovi, ki so v lesu, enakomerno porazdelijo po celem kosu. Če tega ne narediš, violina ne zveni, saj se zamašijo lesne pore. Vedno delam dve glasbili naenkrat, za kar porabim približno dva meseca. Za izdelavo enega porabim od 230 do 250 ur, saj si zdaj les pripravljam vnaprej in ni toliko odvečnega dletenja.

Violina v družbi pohorskih darov narave. (foto: osebni arhiv)

Poleg godala vaše izdelave spada tudi lok. Katera konjska žima je zanj najbolj primerna?

Obstaja prav posebna pasma konjev, ki so gojeni izključno za to, da jim nekoč odstrižejo rep. To jih ne boli. Imenujejo se gorski mustangi, njihovo naravno okolje je kamnita podlaga. Ravno zaradi slabih življenjskih pogojev je tudi njihova žima najbolj trpežna in kompaktna. Posebne službe jih lovijo z laso, nato jim odstrižejo rep in živali vrnejo nazaj v naravo. Njihova žima je temne barve. Za loke jo večinoma razbarvajo s peroksidom in kasneje tudi skrtačijo s posebno tehniko.

Kaj loči vašo violino od katerekoli druge?

Nekih pretiranih razlik pri ročni izdelavi ni. Delam linije po starih italijanskih mojstrih, imam pa svojo izbočenost. Če jo ročno delaš po starih postopkih, ti na koncu to da nagrado, ker so pore odprte in lepo zveni. Ostal bom pri tem postopku. Moj edini stroj je vrtalni stroj, vse drugo naredijo roke. Študenti in profesorji, ki uporabljajo moje violine, jih prepoznajo že po tonu, ki je sicer vedno stvar okusa. Vsak ima drugačen stil igranja in predstavo tona.

Na vaši spletni strani lahko zasledimo, da se udeležujete mednarodnih tekmovanj goslarjev. Kaj vam pomenijo ti dosežki?

Tekmovanja so navadno sestavljena iz treh kategorij. V prvih dveh se glasbilo vizualno ocenjuje. Lahko se zgodi, da že v prvem krogu izločijo violino z vrhunskim tonom. V tretji kategoriji se nanje šele igra. Sam sem se leta 2010 prvič udeležil mednarodnega tekmovanja goslarjev v Mittenwaldu, kjer sem bil štirikrat do sedaj, tudi letos z violo. Svoja glasbila sem dal oceniti še na Poljsko in v Cremono. Kljub temu, da sem se na letošnjem ocenjevanju uvrstil veliko višje, mi največ še vedno pomeni cremonski dosežek, saj je tam še vedno začetek vsega. Tam so bili Amati in Stradivariji. Ko sem bil prvič tam, tega v življenju ne bom pozabil, mi je bilo vse poznano, kot da bi že hodil po tistih ulicah.

Kdo določi ceno vaših izdelkov?

Cene sem dal od začetka določiti svojim profesorjem, ki primerjajo mojo violino s katero drugo. Zdaj  sem zaradi tekmovanj samozavestnejši in sam določim cene, ki se gibljejo med 4.000 in 7.000 evri.

Lepo urejen atelje, kjer goslar Skaza preživi veliko svojih večerov. (foto: www.skaza-violine.com)

Katera znana glasbena imena so pri vas že opravila nakup ali servis?

Luka Šulić iz zasedbe 2cellos in kar nekaj profesorjev. Ni nujno, da imajo moje violine, lahko pridejo na servis glasbila. Najhuje je z dragimi violinami, ko jih moram mehansko odpreti. Ravno zato je vse lepljeno s klejem, naravnim lepilom, da lahko godalo navlažim in odprem. To se obrestuje pri večjih poškodbah, ko se glasbeniku zgodi, da mu glasbilo poči čez celo dolžino. Kitajske in nemške violine že vzamem v roke in odprem, ko pa vidim tiste za 30.000 in 40.000 evrov in Šulićevo 120.000 evrov vredno čelo, takrat me zaboli. Ravno slovenskemu dvojcu 2cellos sem lepil celo že ob enih ponoči. Šulić je ravno letel iz Tokia v Zagreb, ko me ob 23.30 pokliče njegov oče, da kaj je za narediti, saj se je sinu odprlo violončelo, jutri ima pa že koncert v Moskvi. Tako smo lepili zjutraj ob enih.

Premalo je informacij o goslarski obrti, možnosti za izobraževanje skoraj ni. Kakšna je po vašem mnenju prihodnost slovenskega goslarstva?

Pri meni sta violini izdelovala dva. Oba sta takšno nalogo dobila v šoli. Družinsko je nekaj ustvarjala mlajša hči, a ji je časovno težje zneslo. Mogoče čas ni dozorel. Volje ima samo, če bi bilo konec včeraj. Veliko imam tudi zabeleženega, saj je problem, da sem čisto drugačen človek, ko se vrnem z dopusta nazaj v delavnico. Nekega pretiranega zanimanja za to obrt do zdaj torej še ni bilo. Če pogledam po Sloveniji, je na splošno poklic premalo poznan, cenjen pa tudi ni, ker kot poklic sploh ne obstaja. Ljudje ne razumejo, koliko časa je potrebnega. Že sama miselnost je na primer v Italiji popolnoma drugačna kot v Sloveniji, tam obstajata tradicija in spoštovanje. Slovenske goslarje lahko preštejem na prste. Poznana sta Skalar in Demšar, pred njima sta delovala še grajski goslar Mušič in mojster Stacin v Celju, a ju niti Google ne pozna. Takih je bilo še več. Včasih dobim  staro violino in si rečem, Skalar ni, Demšar ni, kdo potem je?