Foto: osebni arhiv

Koliko ur ste danes že vadili?
Naj preštejem. Vse skupaj sem vadil kakšnih šest do sedem ur.

Kateremu glasbenemu projektu trenutno namenjate največ pozornosti?
Trenutno se posvečam večim projektom. Žanrsko jih razlikujem. Gre za jazz, klasično glasbo in funk. Prvi prihajajoči projekt bo decembra na Polzeli z Mihom Plevčakom, zato vadim klasiko. Drugi projekti pa so večinoma jazz koncerti, nekaj jih bo tudi z Urošem Peričem. Funk pa je zvrst, ki mi je zelo pri srcu, zato ga veliko vadim.

Kateri trenutki vam na koncertu pomenijo največ?
Trenutki na odru, pred in po njem. Že druženje je nekaj posebnega in seveda sam nastop, ko igraš. V meni prebudi motivacijo, občutek sreče in zadovoljstvo.

Kaj pa če gre na odru kaj narobe?
Takrat se ne počutim v redu, ker si vedno želim dati maksimalno od sebe. Če vidim, da kdo tega ne daje in da posledično naredi kaj narobe, me to zmoti – priznam. Vedno pa se o tem pogovorimo in občutki zginejo. Če pa napake niso povezane s tem, da se nekdo ne potrudi, je to čisto drugačna situacija. Tudi najboljši se zmotijo. Kadar pa se zmotim jaz, do naslednjič napake popravim, saj želim vse narediti čim bolj popolno. Čeprav ne vem, če popolnost ravno obstaja. To je kar »hud« izraz, ampak vseeno strmim k temu

Kako se je začelo vaše glasbeno potovanje z The Moonlighting Orchestra?
Pred približno tremi leti me je poklical Matevž Završnik in me vprašal, če sem pripravljen igrati. To je sin Alberta Završnika, ustanovitelja zasedbe, ki je na žalost letos preminil. Letošnji jubilejni koncert ob 15. obletnici delovanja je bil posvečen ravno njemu.

Foto: osebni arhiv

So kakšne slabe lastnosti ponovitve uspešnega koncerta?
Ne vidim ravno slabosti. Kvečjemu se zgodi to, da se izgubi vsa vzhičenost. Vedno, ko imaš nekaj novega, velikega, ti to da adrenalin. Ko se ponovi, je tega vedno manj. Takrat že veš za kaj se gre, kako bo potekalo in si bolj brezskrben.

Kam segajo vaši začetki glasbe?
Pri desetih letih sem se odločil, da bi igral bobne. Glasbeni začetki pa so se začeli s petjem v zboru, saj je moja mami učiteljica glasbe in sem bil nekako prisiljen (smeh). Nato sem vpisal klavir, ki mi je zelo pri srcu ter kasneje kitaro. Poskusil pa sem tudi saksofon, ampak to raje pustimo.

Vam je študij v tujini prinesel več znanja in izkušenj?
Vsekakor. Ko sem se odločal za akademijo, sem vedel, da Ljubljana definitivno ne bi bila dobra izbira, ker bi dobil slabega profesorja. V Zagrebu sta mi bila profesorja bolj pri srcu in sem že samo zaradi tega sprejel to odločitev. Velik plus je bil tudi študij v tujini, saj se zelo razlikuje od tistega v domačem okolju. Sam si, spoznaš sebe in narediš večji osebni napredek.

Ste s svojim prvim profesorjem bobnov v stiku še danes?
Ja. Moram povedati, da živi v isti ulici in se kdaj slučajno vidiva. Hkrati pa sva zadnje čase vseeno v stikih in skupaj sodelujeva, na primer pri Hmeljski princesi in BUMfestu.

Po komu se zgledujete? Imate svojega idola?
Ja, lahko bi jih naštel več. Veliko je »muzičarjev«, ki so mi »face«. Ampak najbolj mi je pomembno, da ljudje, po katerih se zgledujem, delajo to, kar imajo radi. To je zame najboljši zgled. Želim videti, da so srečni, ali so najboljši ali pa ne. Če je nekdo srečen, je meni vzor.

Če bi lahko izbrali, s kom bi delili oder?
Prvo kot prvo – z vsemi, s katerimi že sodelujem. Drugače pa bi to bila definitivno velika imena. Na žalost že preminil trobentač Roy Hargrove, nato bobnar Jojo Mayer, ki je res »top faca«. Definitivno pa s pianistom Bradom Mehldauom. Našteval bi lahko v nedogled.

Foto: osebni arhiv

Najljubši trije »špili«?
Kot prvega bi izpostavil koncert z Zagrebško filharmonijo, kjer je bila dvorana res polna. Igral sem marimbo. Za zdaj mi je to najljubši koncert. Nato s skupino BO!, ko smo igrali v Tivoliju pred Siddharto. To so bili super občutki, kajti bilo je res noro. Nato bi lahko izpostavil marsikateri koncert s Peričem. Seveda pa bi lahko z vsako zasedbo izbral kakšnega res dobrega, kjer je bilo veliko ljudi in veliko dobrega »feedbacka«.

Foto: osebni arhiv

Koliko časa vam vzamejo vaje s skupinami, s katerimi sodelujete?
Aktivno sodelujem z The Moonlighting Orchestra, z Urošom Peričem, skupino BO! in z The Woodlandersi. Tudi projekti z Boštjanom Korošcem so zelo aktivni. Redne enkrat tedenske vaje imam samo z BO! in trajajo približno dve do tri ure, vse ostalo pa je odvisno od nastopov. Na primer, s Peričem sploh ne vadimo. Pri drugih projektih se v času nastopov dogovorimo za vaje, nato vadimo in »odšpilamo«. Včasih se zgodi, da nastopov tudi po dva meseca ni, takrat pač vadiš zase.

Ali imate slabe izkušnje s sodelovanjem s poznanimi glasbeniki?
Slabe izkušnje so zgolj z nadutimi ljudmi, kadar je njihov ego previsok. Takrat ne moreš lepo sodelovati. Zahtevajo neke stvari, nimajo vedno prav, nato se ne strinjaš in lahko pride do nesporazumov. Ni pa veliko slabih izkušenj. Vsaka je seveda dobra – tudi če je slaba, je dobra, saj se iz tega nekaj naučiš.

Kako preživite svoj prosti čas?
Sedem za klavir ali vzamem kitaro. Zgolj druženje s punco ali prijatelji. Včasih je to kakšna »fešta«, ampak bolj cenim dober pogovor s prijateljem, kot pa kakšno pijančevanje. Rad si pogledam kakšen dober film v kinu ali pa igram nogomet.

Foto: osebni arhiv

Kaj vam pomeni delo in učenje mlajših?
V glasbeni šoli so pozitivne in negativne izkušnje. Učiš mladino in lepo je videti, kako rastejo s tabo, ko te poslušajo. Negativne so situacije, kadar so tvoji učenci manj zagnani in neposlušni. Takrat vseeno učiš in si jim trda roka. V Vocal BK Studiu pa je zanimivo gledati mlade talente. Ene bolj, ene manj sposobne. Lepo jih je podpirati, saj vidiš, da jim veliko pomeni petje ob živi spremljavi. Takrat sem tudi jaz vesel, čeprav tja pridem dobesedno le odigrati, kar moram.

Kaj vam predstavlja glasba?
Mir. Zagon. Nekakšno črno luknjo. Bolj kot delaš, več želiš vedeti in temu kar ni konca. Predstavlja mi neko srečo, saj to rad počnem in sem zadovoljen. To me bo pokopalo – v pozitivnem smislu.

Ali bi se lahko s trenutnim tempom, obveznostmi in zaslužkom soočali in preživljali v nadaljnje?
Ja. Vedno pa se bo kaj spreminjalo. To, kar trenutno počnem, mi je zelo všeč. Kvečjemu si želim, da bi še več nastopal, saj v tem uživam. Kadar sem na odru, mi to veliko pomeni. Več kot bo teh priložnosti, srečnejši bom.

Živa Avžner