Dežurni izzivalec stereotipov

V Areni Stožice bo imel 25. decembra zdaj že tradicionalen božični koncert glasbenik svetovnega kova Robert Pešut, javnosti bolj znan kot Magnifico. Imidž tega strastnega kadilca krojijo značilni brki nad zgornjo ustnico, barvni modni stil odpetih srajc, nizek glas in tipičen trd balkanski naglas ko prepeva v angleščini. V svoji provokativnosti je že dodobra šokiral in pokazal, da ga ni sram iti iz območja lagodnosti. Posledica tega pa so edinstveni hiti, ki so se zaradi emocionalne moči in pridiha humorja vtisnili v srca mnogih ljudi. Je pomembna osebnost v našem družbenem prostoru in eden prvih izvajalcev, ki je zaslovel tudi na področju nekdanje Jugoslavije. »Bil je edina slovenska Madonna, vsaj kar se vizualnih (in glasbenih) metamorfoz tiče. Bil je dežurni izzivalec stereotipov, rušilec predsodkov, ki je z vsako skladbo izzval slovensko javnost, da je začela tako ali drugače razmišljati o določenem družbenem fenomenu,« je povedala novinarka Vesna Milek, ki ga je pred kratkim gostila v oddaji Od blizu.

Njegovo osebno ime se mu ni zdelo dovolj spektakularno za glasbenika, psevdonim Magnifico pa je bil prava kombinacija norčavosti in originalnosti. To je bilo zanj na nek način perverzno ime, ki ga je zabavalo, predvsem pa se mu je zdelo, da mu pristoji. Magnifico pa ne bi bil Magnifico, če se ga tekom kariere ne bi oprijela tudi druga poimenovanja. Bil je vse živo. Od Zelenega Jurija, čefurja, pedra do Sexy boyja v leopardjih spodnjicah na naslovnici istoimenskega albuma. »Podpiram njegov kič imidž. Že od začetka. Ker mi je všeč tak, da je malo sluzast, neokusen, živopisan. Meni se to zdi zelo dobro in tudi paše mu,« je povedala njegova žena Barbara Pešut v dokumentarnem filmu Charlatan Magnifique iz leta 2016, ki ga je režirala Maja Pavlin. Sam je istega leta dodal še eno poimenovanje, ko je izdal zadnji studijski album z naslovom Charlatan De Balkan. On namreč pravi, da je prav to – šarlatan.

Sam nima glasbene izobrazbe, ne pozna not in tudi nobenega instrumenta zares ne obvlada, pa vseeno piše glasbo za orkester in film. Po definicij je šarlatan nekdo, ki počne nekaj, za kar pravzaprav nima pravega znanja. Pravi, da je njegov poklic šarlatanski ravno iz tega razloga. »A da ne bo pomote,« opozori v oddaji, »šarlatan ni prevarant, šarlatanom velikokrat uspejo tudi medicinski čudeži, ki jim raje rečejo placebo učinek.« Podobno velja tudi v glasbi.

Njegova mati je Belokranjka, oče pa izhaja iz Srbije. Glasba ga je pritegnila že v otroštvu. Njegova šola je bil radio, še posebej rad je imel Beatle, ki jih najraje posluša tudi dandanes, ko je sam s svojimi mislimi. Pozneje se je začel navduševati nad jugoslovansko glasbeno sceno, veliko spoštovanje ima tudi do narodno zabavne glasbe, predvsem do Avsenikov. V oddaji Od blizu se je spominjal, kako je bilo v domači Beli krajini, ko so ljudje začeli prepevati ljudske napeve: »Belokranjci so nadarjeni s posluhom,« je rekel. Pelo se je vsaj v dvoglasju in tisti, ki ni znal, ni mogel sedeti za istim omizjem. Tudi njemu je bila pri glasbenem ustvarjanju v navdih zakladnica ljudskih pesmi.

Ko se v intervjujih pogovarja o glasbi ima v očeh poseben žar. Izhaja iz 80-ih in še preden je začel kariero z zasedbo U’redu, znano po rožnatih srajcah in hlačah na zvonec, so ga poklicali na služenje vojaškega roka. Po devetih mesecih se je stepel s poročnikom in kot so zapisali v Mladini, so mu diagnosticirali nevrotično motnjo, zaradi katere je pristal v norišnici. Prepovedali so mu tudi upravljanje z minsko-eksplozivnimi sredstvi. V očeh sorodnikov ni želel izpasti kot reva, tega se je zelo bal. Raje se je soočil s strogo vojaško disciplino in namesto rokovanja s puškami začel pometati. V vojski so ga želeli odsloviti, a Magnifico se ni dal in je vztrajal do konca.

Priljubljeni balkan-disko-šlager, ki je drzen perfekcionist, ustvarja glasbene hite nekje med hecom in resnostjo do umetnosti. Nikoli ni imel pretirane samozavesti, dokler ni ugotovil, da šele tam, ko se začneta nelagodje in sram, nastaja prava umetnost. Miša Molk je v prej omenjenem dokumentarcu komentirala: »Magnifico je fenomen časa. Ampak ne fenomen na način, da bi ga povzročal čas, ampak je on povzročal neko drugačno dojemanje realnosti.« V solo karieri je ustvaril znane hite, kot so 24.000 bacci, Kdo je čefur, Halo gospodična, Silvija in številne druge, Je tudi edini slovenski glasbenik, ki je (še za hit Hir Aj Kam) podpisal pogodbo z multinacionalko Sony, kar mu je pomagalo prodreti na mednarodni trg. Ga je bila pa groza, ko so mu pri omenjenem podjetju ponudili pogodbo za deset let. Do takšnih velikih institucij ima namreč odpor, boji se njihovih zahtev in nikogar ne želi razočarati. Svoje umetnosti pač ne vidi producirane na takšen način, zelo sta mu pomembni neodvisnost in svoboda. Za videospot Kuku Lele na njegovi zadnji plošči se jim je zelo mudilo in zdelo se mu je originalno, če bi za potrebe videospota uporabili ovco kot simbol nedolžnosti. Njegov prijatelj je zadevo uredil in mu priskrbel rasno čisto marindolsko pramenko. Magnifico ji je dal ime Silvija in ker mu je prirasla k srcu, je odkupil njeno življenje.

V glasbeni karieri ga je privlačila tudi Evrovizija, zato se je leta 1998 z enim izmed njegovih najbolj znanih hitov Silvija prijavil na Emo, vendar mu zmage ni uspelo osvojiti. Tisto leto je slavil Vili Resnik, sam pa je končal na petem mestu. Kljub razočaranju se je čez štiri leta ponovno vrnil, a tokrat so pod njegovo taktirko pod žarometi stali trije fantje, preoblečeni v ženske, ki so prepevali »Lahko ti podarim, samo ljubezen« in dodobra razdelili slovensko javnost. »V Sloveniji mu ni para na tem področju, ker ni preračunljiv,« je v dokumentarnem filmu zatrdil Tomaž Mihelič, ki v Sestrah nastopa pod odrskim imenom Marlena. Magnifico jih je spoznal v klubu K4 na Roza večeru in zdele so se mu fenomenalne. Tekst njihove pesmi, s katero so tisto leto odšli na Evrovizijsko tekmovanje v Estonijo, je pomagala napisati žena Barbara, ki je sicer pisateljica, nekoč pa je bila tudi del zasedbe U’redu. S to drzno in provokativno potezo je Magnifico takrat prispeval k drugačnemu dojemanju istospolno usmerjenih in transvestitov, posledica so bila tudi družbena gibanja, ki so se ustanovila. Sicer pa sebe ne dojema kot aktivista, kot je razložil v intervjuju: »Prav nasprotno, niti malo me ne zanimajo seksualni običaji kogarkoli. To se mi zdi, kot da bi hotel vedeti, kakšne gate ima kdo. Česar seveda nočem.« V resnici išče to, kar bi vznemirjalo njega in glasbe ne mara izkoriščati za družbene aktivnosti, saj ni revolucionar s kitaro nič več vreden, če poje o tem, kar se ne sme.

Je velik ljubitelj filmske umetnosti in kvalitetne igre. So se mu pa zamerili veliki glasbeniki, ki so se spustili v film, pa čeprav bi najraje videl, da se ne bi. Na primer filme Elvisa Presleyja sploh noče gledati, ker ne želi biti razočaran nad sicer izjemnim pevcem, ki ga obožuje. Vendar pa je napuh premamil tudi njega, da se je še sam ambiciozno podal v filmske vode. Preizkusil se je v filmih Poker, Porno film in Stereotip. Slednji, ki ga je režiral Damjan Kozole, predstavlja njegov igralski prvenec, za katerega je Magnifico napisal tudi glasbo. Ob njem je nastopila igralka Tina Gorenjak, ki se je v dokumentarcu spominjala, da je bil velik kavalir. »V filmu me je moral res primazati okoli ušes in njemu je to predstavljalo en ogromen problem. Rekel je, da on ne more udariti ženske.« Preteklo naj bi kar precej časa, preden so sceno posneli. On tudi ne prenaša seksizmov in šovinizmov. Na podlagi filmske izkušnje se mu je na neki točki zdelo, da mora preprosto biti samo muzikant in tako se je od igranja poslovil. Še vedno pa je ostal v stiku s filmsko umetnostjo, ravno zaradi filmske glasbe je namreč postal priljubljen na področju nekdanje Jugoslavije.

Pravijo, da je njegov avtorski komad Pukni zoro presegel avtorja samega. Napisal ga je za film srbskega režiserja Dragana Bjelogrlića z naslovom Montevideo, Bog te je videl. Na Balkanu je postal tako velik hit, da je v Srbiji ponarodel in dobil celo status himne. Pojejo ga tako na pogrebih kot porokah, najbolj pa je osvojil srca navijačev Crvene zvezde na Marakani, na stadionu jo je namreč pelo okoli 50.000 navijačev. Zanj je to velika čast, saj je tudi sam navijač Crvene zvezde. Pesem je napisal, ko je v mislih premleval, ali ima vse skupaj sploh še kakšen smisel. Zelo malo ljudi na Balkanu pa ve, da je to pravzaprav avtorsko delo slovenskega glasbenika. »To me res zabava, ja. Še moja mati me je na koncu vprašala: Sine, pa si to res ti napisal?« je povedal v sobotni prilogi za Ekipo24. Pesem je posvetil svojemu dedku, ki je bil borec na solunski fronti. Spomin na te vojake je v Srbiji še danes zelo spoštovan. Je pa ta pesem zanj največji dokaz šarlatanstva. Sploh ni razmišljal o tem, kako bi ta komad postal velik: »Stvari se zgodijo kot ena magija. To je za šarlatane značilno, da nimajo pojma. Nisi čisto prepričan, kaj počneš, ampak včasih morda uspe,« je razložil Vesni Milek. Njegov glasbeni prispevek je v filmu Maje Pavlin komentiral tudi Bjelogrlić: To je zelo zanimivo, Montevideo je bil uspešnica v Srbiji in na širšem območju. Skladba Samo malo je bila taka uspešnica, da so jo predvajali na vseh beograjskih splavih in v klubih po trikrat, štirikrat kot vrhunec večera.« Magnifico je zanj napisal tudi glasbo za serijo Sence nad Balkanom.

Z njim sodeluje njegov brat Aleksander Pešut, znan tudi kot Schatz!, ki je bobnar in producent benda. »Nikakor ga ne moreš postaviti na tračnico in mu reči: V to smer gremo. On bi rekel: ‘Ja dobro, kaj pa če bi še tukaj zavili levo?’ Ja lahko, brat, ampak kaj pa če gremo naravnost? In on: ‘Ne, levo gremo, pa zdaj desno.’ Takšen je on,« ga je opisal v Charlatanu Magnifique. Starostna razlika med njima je tako velika, da se je Magnifico včasih obnašal skoraj kot oče. Vedel je, da če bosta šla vsak svojo pot, bosta najbrž izgubila stike. Srečen je, ker ima brata, zato si je z njim želel kaj početi. To mu zelo veliko pomeni. Ko je bil Aleksander star pet let, je imel lončke, po katerih je zelo zbrano bobnal in gledal, kako bo starejši brat odreagiral. Na Magnificovo iniciativo je bil vpisan v glasbeno šolo, kjer je začel igrati klarinet. Pri 17-ih ga je Magnifico vključil tudi v bend. Takrat je še delal z glasbenikom Iztokom Turkom, od katerega se je Aleksander veliko naučil o produkciji. Magnificu zelo veliko pomeni tudi igralec Marko Miladinović, ki je povedal: »Je moj prijatelj, moja ljubezen, inspiracija, punca, sorodnik, brat, oče in sin. Ali še ostane kaj? (smeh) To je to.« V dokumentarcu je še dodal: »Imava podoben tok misli, podobne ideale glede humanizma, spoštovanja do različnih, do drugače mislečih. Vem, da se to sliši klišejevsko in patetično, ampak me prav briga.«

Z ženo Barbaro se dopolnjujeta, zelo ji zaupa in ceni njeno mnenje. Z njo se pogovarja o vsem. Velikokrat se sporečeta in velikokrat se pobotata. Za Barbaro je ravno to ravnovesje lepota življenja. Kot je opisal v Charlatan Magnifique, vidi Miladinović njun odnos kot zelo trden in povezan: »Barbara je nek njegov steber in on njen. Maksimalno se dopolnjujeta in ona iz njega zagotovo vleče ta njegov humor in to njegovo duhovitost, ki je ves čas prisotna v njegovem obstoju.« Če Magnifico ne bi našel glasbe, ne ve s čim bi se v življenju ukvarjal, ničesar drugega namreč nikoli ni zares obvladal. Uspeh sam mu ne pomeni toliko, najbolj pa ga osrečuje to, da lahko družino preživlja s tem, kar ga veseli.« Jaz sem počaščena, da lahko spremljam vse njegove vzpone, ki so zmeraj višji in zmeraj boljši, hkrati pa tudi vse njegove padce.« je še Maji Pavlin zaupala Barbara Pešut.