Reportaža s šole za otroke s posebnimi potrebami: Prostor, kjer ni prostora za pretvarjanje

Celje – zgodnje jutro na Osnovni šoli Glazija Celje. Šola je namenjena otrokom s posebnimi potrebami. S pestrim strokovnim kolektivom, ki vključuje specialne in rehabilitacijske ter mobilne pedagoge, predmetne učitelje, svetovalne delavce in psihologe, deluje že od leta 1972. Pokriva 44 občin in ne sprejema le otrok iz Celja ter okolice, temveč iz celotne savinjske regije. Ravnateljica Nevenka Kus za uvod predstavi posebni in prilagojeni program, ki sta danes v načrtu. ”Da se lahko učenec vpiše sem, je potrebna odločba, ki jo izda Zavod RS za šolstvo. Na posebnem programu so posamezniki z zmerno, težjo in težko motnjo v razvoju. Tu pouk ni klasičen. Ob prilagojeni šolski snovi je poudarek predvsem na tem, kako se spopadati z vsakdanjim življenjem. Učijo se osnovnih veščin, ki jih nujno potrebujejo, da se bodo lahko kasneje znašli in pa krepljenja tega, kar že znajo. Nadaljnje izobraževanje jim sicer ni na voljo, je pa veliko priložnostnih del, ki jih lahko opravljajo in so za to tudi skromno stimulirani pod okriljem varstveno-delovnih centrov.
Prilagojeni program obiskujejo otroci z lažjimi in pridruženimi motnjami v duševnem razvoju. Razredov je devet, tako kot v navadni osnovni šoli, z izjemo tega, da se tu počasneje jemlje manj snovi. Po končani osnovni šoli lahko gredo naprej na dvoletno nižjo poklicno šolo in če se tam izkažejo, kasneje še na triletni srednješolski poklicni program. Po vseh razredih je učencev največ deset, delo pa poteka precej individualizirano in brez pritiska, da moraš nujno uspeti ter biti najboljši, kot smo vajeni drugje,” pove ravnateljica.

Učilnica posebnega oddelka izgleda kot povprečni osnovnošolski prostor. Barvita in polna plakatov ter fotografij. Pa vendar ni. Mize so razporejene v polkrog, saj tukaj vse temelji na sodelovanju in ni tekmovalnosti ter hierarhije. Razred šteje osem učencev, od tega jih ima sedem Downov sindrom. Da so izrazito dobrovoljni in odprti, se kaže v tem, kako veselo in navdušeno ter brez pomislekov pozdravijo. Njihova razredničarka Sara Zupanc prizna, da je zelo navezana nanje. Čez nekaj minut čez vrata pride učenka, ki si je pred kratkim zlomila nogo in je bila zato nekaj časa odsotna. Učiteljici plane v objem in obe začneta jokati. Vesela pa ni le Sara, temveč je navdušenje kolektivno. Sošolka, ki sedi poleg nje, je kar ne more nehati objemati in ji govoriti, da jo je pogrešala. Čas namreč dojemajo drugače. En dan lahko predstavlja celo večnost in noben ni samoumeven. ”Potrebno jih je že vnaprej opozoriti, da bo v kratkem času nastopila nepredvidena sprememba, pa naj bo še tako minimalna. Njihovo celotno življenje namreč temelji na rutini,” pojasni razredničarka.

Danes se učijo o spomladanskih cvetlicah, kasneje pa jih bodo tudi posadili v lončnice. Dobijo delovni list s slikami in za vsako morajo napisati, katero rožo predstavlja. Nekateri pišejo samostojno, obvladajo tudi pisane črke in končajo v dobrih desetih minutah, nekateri se znajdejo in besede preslikajo iz zvezka, spet drugim pa to predstavlja malo večji izziv, zato potrebujejo mir. Ko pride čas za sajenje, se hitro razpustijo po razredu. Nekdo gre pripravljati lončnice, nekaj jih odide po zemljo, tu pa je še par takih, ki se še trudijo s pisanjem. Na koncu so v delo vključeni vsi in v roku ene šolske ure so rože posajene. Sara ne asistira pri vsem in jih vzpodbuja, da delajo čimbolj samostojno, kar razbije začetno prepričanje, da je do njih potrebno biti pretirano zaščitniški in pokroviteljski.

Vsak učenec ima tudi svoj unikaten interes, oz. konjiček v katerem je dober. Najbolj nenavadnega ima 26-letni Aleš, ki obvlada likanje. V učilnici ima svojo desko, na kateri lika sveža oblačila za kuharice v šolski jedilnici. Na delo je zelo fokusiran. Skrbno pregleda vsak rob in ga večkrat preveri. 

Vir: osebni arhiv

 

Vir: osebni arhiv

Eden izmed njih pa je tudi Miha, 21-letni športnik. Kot tekmovalec je bil na specialni olimpijadi v arabskem Abu Dhabiju, ki je potekala v sredini marca to leto. Osvojil je srebro v balinanju, a je glede svojega dosežka zelo skromen in mu ni do hvaljenja s svojim velikim uspehom. On bi raje govoril o tem, kako je bil na letališču in kaj vse je tam videl. Da je za slovensko ekipo priboril srebro, namreč razkrije Sara. Poleg Mihe je od 27 slovenskih tekmovalcev kolajne prineslo še 23 športnikov. Vseeno pa se čuti grenek priokus. Dogodek je bil medijsko skorajda prezrt. Poleg RTV  Slovenija, ki je olimpijadi edina namenila tudi video prispevek, Slovenskih novic in Koroških novic je dogodek bežno pokrilo le še nekaj manjših lokalnih medijev. ”Kontaktirali smo ogromno lokalnih in vse večje medije. Želeli smo le, da bi napisali vsaj kakšen stavek o njihovih dosežkih. Odzvalo se jih je izredno malo. Ker to ni nek Moto GP in ker se tu ne obračajo ogromni denarji, pač ni zanimivo. 27 tekmovalcev in kar 24 medalj. Si lahko mislite, da si to ni zaslužilo pozornosti? Za to večina Slovenije sploh ni vedela. Totalna sramota.” razočarano pove Sara.

Duh kolektivnega sožitja je tudi ob kratkem sprehodu čez šolske hodnike zelo prisoten. Po kuhinji namreč hiti učenka, ki kuharicam veselo pomaga pri pripravi kosila. Dobri odnosi očitno niso le na nivoju med učitelji in učenci, ampak med vsemi, ki svoje dni preživljajo tukaj.

Na oddelku s prilagojenim programom se stvari odvijajo bolj dinamično. Tukajšnji devetošolci, ki jih je v razredu prav tako osem, se od svojih vrstnikov, ki obiskujejo navadne osnovne šole, na prvi pogled čisto nič ne razlikujejo. Ko pa steče beseda o tem, kakšen odnos imajo do svojega izobraževalnega programa in navsezadnje do ustanove, kjer je raznolikost del vsakdanjika, uberejo drugačen pristop. Vsak pove nekaj malega, dve in edini dekleti v razredu sta sicer bolj tiho, saj številsko prevladujejo živahni fantje. Svetovalna delavka Gabrijela Žlof Leskovšek jih mora vsake toliko časa opomniti, da so pri pouku in ne doma. Gospa Gabi, jo kličejo. Čeprav jasno ohranja svojo avtoriteto, ki jo mladostniki spoštujejo, pa je dinamika odnosa mentor-učenec popolnoma drugačna. Najstniki se zavedajo, da se do gospe Gabi ne morejo obnašati kot do vrstnikov, kar pa ne pomeni, da je ne enačijo s prijateljico. Ko govorijo z njo, se ne pretvarjajo in spreminjajo svojega načina govora, ali pa se držijo nazaj. So direktni, a še vedno prijazni, ona pa jim vrača enako. Pozna se, da ima z vsakim od njih razvit oseben in topel odnos, brez obojestranske distance, ki je prisotna v drugih šolah. Vmes pade tudi kakšna ”nedovoljena” beseda, ki ji sledi smeh, a se hitro zavejo svoje napake in opravičijo.

Prvi, ki transparentno opiše svoje takratne občutke, je 14-letni Jaka. Prizna, da se mu je, ko je izvedel, da bo kot šestošolec premeščen na prilagojeni program in tudi na drugo šolo, podrl svet in doda: ”Sram me je bilo, da sem moral kar naenkrat sem. Počutil sem se butastega, ker sem moral na Glazijo. To je bil moj največji problem.” Iskrenim besedam se hitro pridruži še njegov sošolec, ki prav nič ne ovinkari. ”Ko sem izvedel, da moram na drugo šolo, se je tudi meni vse sesulo,” pove. ”Videl sem tiste otroke s posebnega programa in sem se res zelo ustrašil. Nisem vedel, kaj bo to pomenilo za naprej. Sramoval sem se tega, da sem tu in  prepričan sem bil, da bodo zdaj vsi mislili, da je z mano nekaj hudo narobe.” Sošolci zadržano, a s prikimavanjem in pritrjevanjem pokažejo svoje složno razmišljanje. Žlofova pove, da je to nekaj popolnoma normalnega in da je notranji konflikt, ki so ga opisali učenci, pravzaprav običajna reakcija na novo okolje, ki otroka na začetku zmede in ga pusti v negotovosti.

Ker je tu snov devetega razreda paralelna snovi sedmega razreda v navadnih osnovnih šolah, pa to pomeni, da so možnosti za naprej vseeno malo omejene. Kljub temu so se letos za nadaljnje šolanje odločili vsi devetošolci. Odrasli bodo v šolane in zaposljive posameznike, a večina jih je že nestrpnih in negotovih glede prihodnosti, ki jih čaka. Deveti razred je pač zadnji, radovednost glede tega, kaj bo prineslo novo poglavje v njihovem življenju, pa je prav tako vseskozi prisotna. Navajeni so kolegialnih odnosov s profesorji, kar v srednji šoli ni redna praksa. Žlofova je vseeno zelo optimistična. ”Res se jih trudimo vzpodbujati k temu, da ne ostanejo zadovoljni le z osnovnošolsko izobrazbo, temveč da gredo še naprej in da hočejo še več. Vesela sem, da so to leto to pot izbrali vsi in prepričana sem, da bo vse v redu,” nasmejano pove. Vpisali so se na živilske in gradbene programe, vmes pa se najde tudi tekstilski. Ker se njihove možnosti ne zaključijo tukaj, jih večina želi še na triletni program. Gospa doda, da pa se otroci morajo zavedati, da je delovni tempo drugačen že na dvoletni poklicni šoli in da se bo za katerikoli zadan cilj potrebno potruditi. To je jasno vsem v razredu. Prav tako se bliža tudi valeta. Plesali bodo vsi, sodelovali pa bodo tudi pri pripravi programa. Skozi celotno šolsko uro njihov način komunikacije in sproščenost, ki vlada v razredu, postajata vedno bolj opazna.

 

Vir: osebni arhiv

 

Stigma nad otroci in mladostniki, ki na kakršenkoli način izstopajo, pa naj bo to en kromosom več ali pa le slabše ocene v šoli, je še vedno močno prisotna v vseh porah družbe. Ob ustaljenih družbenih konvencijah kaj pomeni biti ”normalen” in z izključevanjem teh ljudi iz vsesplošnega diskurza, enostavno zato, ker se jih ne razume, je premik naprej zelo otežen. Če pa človek postavi na stran lastno ignoranco in strah pred neznanim ter le poskusi razširiti svoja obzorja, hitro ugotovi, da je prav vsak od njih unikat, ki zares ne ve, kaj pomeni biti hudoben. Njihovo obnašanje in odnos odražata edinstveno ter redko človeško kvaliteto, ki jo odrasli le stežka premorejo – ne znajo se pretvarjati, da so nekaj, kar niso. In to je vredno več kot ocena iz matematike ali slovenščine.

Larisa Jeknić