Migrantsko-begunska kriza v Unsko-sanskem kantonu

Iskanje boljše prihodnosti in pogojev za življenje, beg pred bombnimi napadi, streli, nasiljem in celo smrtjo… To so le eni od razlogov, da se prebivalci različnih držav že vrsto let skušajo obupano prebiti v Evropo. Ogromno migrantov in beguncev je zaradi zavračanja na hrvaški meji obstalo v bivši jugoslovanski državi Bosni in Hercegovini (BiH), skozi katero naj bi potekala najvarnejša pot do evropskih držav. Ena izmed ciljnih držav ali ”odskočnih desk” oziroma začasnih prebivališč za nekatere migrante in begunce je tudi Slovenija.

V Sloveniji imamo tri azilne domove, ki pa so zaradi velikega števila prosilcev za azil, prenatrpani. Pri nas pa prihaja tudi do veliko nedovoljenih migracij – letos so od začetka januarja do konca septembra policisti obravnavali skoraj 11.800 ilegalnih prehodov državne meje, kar se je glede na enako obdobje preteklega leta povečalo za 70,5 odstotka. Zaradi neizpolnjevanja pogojev za vstop v Slovenijo je bilo na mejnih prehodih zavrnjenih približno 3.400 državljanov tretjih držav.

Zakaj je v BiH toliko migrantov in beguncev?

Za vstop v evropske države obstaja več možnosti, vendar je Evropska unija na vseh poteh, razen na poti čez Balkan, povečala policijsko kontrolo, potovanja po morskih poteh so zaradi nevarnosti drastično upadla, okoli leta 2016 pa s(m)o ilegalne prehode preprečili z bodečimi žicami. Migrantom in beguncem je tako za ”varen” prehod preostala le pot skozi BiH.

Kaj se dogaja danes?

Sedaj migranti in begunci vstopajo v BiH preko Črne Gore (okoli 40%) in Srbije (okoli 60%), največ se jih zadržuje v Sarajevu, Tuzli in Bihaću. Iz slednjega poskušajo priti na Hrvaško, a jih hrvaška policija prisilno vrača v BiH, zato jih je tam iz dneva v dan več. Predstavnik BiH v organizaciji IOM (International Organization for Migration) Peter Van der Auweraert je v intervjuju za bosansko državno televizijsko postajo Al Jazeera Balkans povedal, da je po njegovi oceni okoli 80% migrantov, ki potujejo skozi BiH, ekonomskih migrantov.

Poleg zavračanja prosilcev za azil na hrvaški meji na dan prihajajo pričanja o nasilju hrvaških policistov nad posamezniki, nedavno pa je na področju Gorskega kotarja prišlo tudi do streljanja policista na prebežnike, v katerem je bil ranjen eden od migrantov, ki je v smrtni nevarnosti. Policist naj bi streljal po nesreči, saj je s strelom želel le opozoriti, ob tem pa naj bi mu spodrsnilo. »Na hrvaški meji ne prihaja le do fizičnega nasilja, temveč tudi do psihičnega. Nekateri migranti so bili primorani predati svoje osebne stvari, te pa so pred njimi zažgali. Eden od migrantov mi je pokazal svoj telefon, ki so ga pred njim uničili hrvaški policisti. Po njegovem pričanju in pričanju mnogih drugih, je to zelo pogost pojav,« je povedala Katja Tomc, ki je nedavno v sklopu študija opravljala terensko delo v BiH.

Problematike sprejemnih centrov

Lokalne oblasti so situacijo v BiH začasno ”rešile” z odprtjem petih sprejemnih centrov za migrante in begunce, rešitev problematike na daljši rok pa še vedno ostaja neznanka. »Sprejemni centri v BiH so v skladu v mednarodni standardi. Edina izjema pri tem je sprejemni center Vučjak, ki se nahaja na nekdanji deponiji za odpadke, kjer so pogoji za življenje nesprejemljivi. Nedaleč stran se namreč nahajajo minska polja, prav tako pa potencialno lahko pride do prisotnosti metana v tleh, ki je vnetljiv,« je izjavil Van der Auweraert.

Evropski poslanci so se nedavno sestali na plenarnem zasedanju v Bruslju, kjer so se zavzeli za zaprtje Vučjaka in premestitev migrantov v primernejše sprejemne centre. Problem Vučjaka je (poleg že prej navedenega) tudi v prenatrpanosti ter šotorih, ki se jih ne da ogrevati. V razpravi so poudarjali, da v centru ni tekoče vode, stranišč in elektrike, evropski komisar za migracije in notranje zadeve Dimitris Avramopulos pa je povedal, da je Evropska komisija BiH namenila deset milijonov evrov, zato se od regionalnih in lokalnih oblasti pričakujejo nujni ukrepi za izboljšanje razmer. Po podatkih revije Reporter mestne oblasti v Bihaću migrante iz Vučjaka nameravajo premestiti v nov sprejemni center, ki naj bi ga vzpostavili v kraju Lipa 22 kilometrov od mesta. Zakaj pa se kljub spornosti Vučjaka ukrepa tako počasi? Van der Auweraert kot razlog navaja ”napačne politične postopke”.

»Alžirci in Maročani v določenih centrih niso dobrodošli, saj naj ne bi bili upravičeni begunci – Maroko in Alžirija naj bi bili stabilni državi, zato spadajo pod ekonomske migrante in niso upravičeni do azila, zato so prepuščeni samemu sebi,« pravi Tomčeva in dodaja: »Vsi, ki niso upravičeni do azila, živijo v t.i. ”squatih” –  tako živijo tudi štiri Alžirci, s katerimi sem spregovorila. Živijo na obrobju mesta v majhni, zapuščeni hišici brez oken, kjer ni vode in elektrike, zato se umivajo kar v potočku, ki teče v bližini hiše.« Zaradi slabih razmer v centrih in izven njih begunci in migranti vedno znova poskušajo prečkati hrvaško mejo.

Razmere za migrante in begunce poskušajo izboljšati prostovoljci, ki jim pomagajo z deljenjem hrane, oblek, urejanjem začasnih prebivališč in nudenjem zdravstvene ter psihične pomoči. Nedavno pa so oblasti nekaterim prostovoljcem prepovedale prostovoljno delo, saj naj bi po poročanju RTV-ja motili javni red in mir, s svojim delom pa so kršili zakon, saj so v državo vstopili kot turisti.

»Nihče ni umrl od lakote med vojno – in nihče ne bo umrl od lakote sedaj.« To je najbolj znan citat Asim Latić Latana, vodje organizacije No name kitchen, ki jo sestavljajo prostovoljci različne narodnosti. Organizacija je beguncem v Srbiji, Grčiji in BiH pomagala z deljenjem brezplačnih obrokov in nekaterih pripomočkov, na spletni strani organizacije pa so enkrat mesečno delili zgodbe ljudi, ki so bili deležni nasilja na meji s Hrvaško. V No name kitchen so dnevno postregli okoli dvesto obrokov. Ko je Latan enega od migrantov vprašal, kakšna se mu zdi hrana, je ta odgovoril:

»Hrana je odlična, vendar – hrana je hrana. Ko sem lačen, bom pojedel karkoli, razlika pa je v tem, da se tukaj ob jedi počutim kot človek.«

Restavracijo No name kitchen v Veliki Kladuši so morali zaprti, saj je država želela obdavčiti vse obroke, kar pa je predstavljalo prevelik finančni zalogaj.

Nekaj časa so migrantom in beguncem na pomoč priskočili tudi v Džamiji v Veliki Kladuši. Nekaterim migrantom prvega begunskega vala so nudili prenočišča, hrano in obleke, a so z dobrim delom kmalu prenehali, saj naj bi bil po Koranu prostor, v katerem se moli, čist. Ob tem Tomčeva dodaja: »Imam je omenil, da opaža notranjo razklanost med ljudmi, in sicer po eni strani strah pred vero, ker beguncem ne nudijo gostoljubja (po Koranu si namreč dolžan za gosta skrbeti tri dni in tri noči), po drugi strani pa strah pred oblastjo, saj so ljudje lahko kaznovani za to, da beguncem pomagajo.«

Migrantsko-begunska kriza v Unsko-sanskem kantonu je pripeljala do različnih protestov domačinov, ki so nezadovoljni nad situacijo in ukrepanjem državnih institucij, nekateri pa se zaradi porasta migrantov počutijo ogrožene. Nestrpnost domačinov je opazila tudi Tomčeva, saj je govorila z domačinko, ki je s sigurnostjo izjavila, da migranti prinašajo različne bolezni. O nestrinjanjih nekaterih domačinov priča tudi zavračanje migrantov v nekaterih gostiščih. »V Veliki Kladuši obstaja veliko lokalov in restavracij, ki migrantov ne sprejemajo. Kolegici sta s skupino migrantov, med katerimi so bili tudi Alžirci, prišli v albanski lokal v Veliki Kladuši. Natakar jih je (preden jih je postregel) vprašal, od kje prihajajo. Ko je izvedel, da so med njimi Alžirci, so le-te morali lokal zapustiti,« je izjavila Tomčeva. Do spornih dejanj naj bi prihajalo tudi na nekaterih javnih prevoznih sredstvih. Prostovoljka v Veliki Kladuši je namreč pričala o ločevanju beguncev in migrantov ter ostalih na avtobusih. Avtobusna karta migrantov in beguncev naj bi bila drugačna od ostalih, sedijo pa lahko le na zadnjem delu avtobusa.

»Če bi se ljudje bolje pozanimali o tem, kaj se dejansko dogaja, med nami ne bi bilo toliko ksenofobije. Migranti so velikokrat predstavljeni kot slabi, v resnici pa se z njimi dogajajo nečloveške stvari, do katerih v 21. stoletju ne bi smelo prihajati,« zaključi Tomčeva.

Deljena mnenja glede begunske krize obstajajo in bodo vedno obstajala. Dejstvo pa je, da ne glede na to, zakaj se te ljudje odločajo zapuščati svojo domovino, so tu. So prisotni in bodo prisotni, ne smemo pa pozabiti, da so ljudje. Ljudje, ki hrepenijo po boljšem življenju – tako kot mi vsi.