MODNI NASVET: TEMNA JE SPET »IN«

 

Nogomet je najbolj popularen šport na planetu Zemlja. Kot tak, dosega najširšo javnost. Ob užitkih, ki jih prinaša brcanje okroglega usnja, se najrazličnejši ljudje zabavajo, družijo in veselijo. Ne glede na kulturo, nacionalnost, spol, starost, raso ali druge osnovne lastnosti človeka – nogomet obstaja, da bi osrečeval vse.

Rasizem pa je oblika diskriminacije in zaničevanja pripadnikov drugih ras. Izvaja se ga ponavadi z namenom postavljanja lastnega socialnega položaja nad druge, pri čemer je vzrok dominantnosti prav barva človekovega naravnega pokrivala. Kot ena najhujših oblik diskriminacije je v današnjem svetu resen problem.

Na veliko žalost pa se po tem našem prikupnem malem svetu potepa mnogo ljudi s takšnimi in drugačnimi interesi. Tako se najdejo tudi taki, ki v prvo-omenjeni, nič-hudega-sluteči nogomet namerno vpletajo elemente škodoželjnega, krutega in nagnusnega rasizma. Največkrat se gledalci na tekmah ob zaostajanju njihove ekipe spravijo na osebno raven nasprotnikov in z žaljenjem poskušajo vplivati na razplet tekme. In, ne glede na rezultatski izid, s takim ravnanjem tarčam svojega početja prizadenejo bolečino, hujšo od vsakega poraza.

Na tej točki je vse skupaj že zelo neokusno. Ogabno. Kot kaže, nas naporno delo in sredstva, ki jih posamezniki in organizacije usmerjajo v popolno eliminacijo rasizma z nogometnega sveta, ni popeljalo korak naprej, temveč dva koraka nazaj. Kvantiteta rasističnih incidentov je večja kot kadarkoli prej. Tako se, ob prisotnosti gibanj proti rasizmu in antipropagiranju rasizma, lahko vprašamo po smislu vsega tega truda in ustreznosti pristopa na prvem mestu.

»To so bile solze ogorčenja in nemoči,« so bile besede psihično potolčenega brazilskega nogometaša Taisona, ki jih je po tekmi zadnjega kroga ukrajinske prve lige zapisal na Instagramu. Član Shakhtar Donetska je med tekmo proti Dinamu iz Kijeva v 74. minuti s tribun zaslišal rasistične vzklike. Reagiral je burno, delu tribune od koder so prihajali vzkliki je uperil sredinca, ter tja tudi brcnil žogo. Kmalu zatem ga je sodnik izključil, Taison pa je igrišče zapustil v solzah. »Že zgodaj smo vzgajani, da naj bomo močni in, da se borimo za pravice in enakost!« je še zapisal.

Ironija pa je v tem, da se prav Dinamo Kijev še dodatno zavzema za boj proti rasizmu na nogometnih igriščih – tudi na dresih imajo na prednji strani napisano geslo »SAY NO TO RACISM«.

Vprašanje za milijon dolarjev se torej glasi: Kako končati in preprečiti rasizmu vstop v nogomet? Očitno postaja, da bolj kot se trudimo za njegovo preprečitev, bolj pogosto se pojavlja, zato so potrebne revolucionarne ideje.

Naj poizkusimo prikazati gostoto rasističnih incidentov v nogometu zgolj v zadnjem letu dni. 2. 12. 2018 se je na severno-londonskem derbiju med Arsenalom in Tottenhamom med proslavljanjem zadetka Pierra-Emericka Aubameyanga pred njegovimi nogami na zelenici znašel olupek banane, ki je priletel s tribune gostujočih navijačev Tottenhama. Istega meseca se je šest navijačev kluba Chelsea rasistično spravilo na napadalca Manchester Cityja Raheema Sterlinga. Aprila letos so navijači Cagliarija na tekmi proti Juventusu z oponašanjem opičjih vzklikov napadali tri Juventosove nogometaše. Poleg Francoza Matuidija in Brazilca Alexa Sandra tudi mladega, šele 19-letnega temnopoltega napadalca Moisa Keana, ki se je na vzklike odzval s kasnejšim proslavljanjem zadetka pred gledalci.

V drugi polovici leta 2019 so navijači Cagliarija vzklike ponovili – opičje vzklike so jeseni uperili v Belgijca Romeluja Lukaka. Rasističnih napadov so bili dvakrat deležni tudi nogometaši angleške izbrane vrste. Najprej spomladi, na kvalifikacijski tekmi v Podgorici, nato pa še jeseni, na gostovanju v prestolnici Bolgarije – Sofiji. Te »navijače« je celo ujela kamera, kako brezbrižno s široko-odprtimi usti oponašajo opice.  Pristaši italijanske Hellas Verone so tudi letos že dvakrat napadli nasprotnikove temnopolte igralce. Sprva vezista Milana Francka Kessie-ja v septembru, nato pa novembra še Bresciinega Maria Balotellija. »Navijači lahko zamotijo igralca na tisoč načinov, a ne z rasizmom,« je za televizijsko postajo Italia 1 dejal Balotelli, in dodal: »Vse skupaj boli še trikrat bolj, saj je vse skupaj po televiziji videla tudi moja hči. Lahko prenesem vse vrste žaljivk, vendar pa rasistične nikoli niso bile in nikoli ne bodo sprejemljive.« Poleg njega so se v italijanski Serie A v letošnji sezoni zvrstili še rasistični napadi na temnopolte Dalberta Henriqua, Ronaldo Vieiro, Kalidoua Koulibalyja ter celo belopoltega Miralema Pjanića.

Poleg napadov na igrišču se konstantno pojavljajo tudi internetni napadi na socialnih omrežjih. Med njimi so največ odmeva povzeli napadi na napadalca Chelsea Tammyja Abrahama, Evertonovega Kurta Zoumaja ter Unitedova Paula Pogbaja in Marcusa Rashforda.

Zanimivo je, da nekateri ljudje rasistične incidente opravičujejo. Kot primer so navijači Interja, ki so prej-omenjene opičje vzklike navijačev Cagliarija proti Romelu Lukakuju opravičevali s tem, da je v Italiji drugačna kultura. Opičji vzkliki naj ne bi pomenili rasističnega napada, temveč zgolj izkazovanje spoštovanja. Lahko se navežemo tudi na primer Moisa Keana, kateremu je soigralec javno očital, da je polovično kriv za rasistične napade, saj je gledalce provociral s proslavljanjem zadetka. Seveda je ta izjava naletela na burne odzive široke nogometne javnosti.

Našteli smo torej zgolj 16 medijsko najbolj izpostavljenih primerov  rasizma v nogometu. Dejstvo je, da se rasizem na nižjih nivojih nogometa pojavlja še bolj pogosto – program Kick it Out je v minuli sezoni prejel kar 159 poročil o diskriminaciji, od katerih je bilo kar 62% rasističnih. Twitter pa je objavil podatek, da je zgolj v dveh tednih v septembru zabeležil več kot 700 primerov napadov v povezavi z britanskim nogometom. Absolutno kritične številke.

O internetnih napadih je angleški napadalec Tammy Abraham za CNN povedal, da je za zlohotne ljudi internet idealen medij, saj si ljudje ustvarjajo lažne profile in s skrivno identiteto žalijo nogometaše. »Ljudje mislijo, da tega ne opazimo, vendar opazimo. Želijo si le naše reakcije,« je še dodal.

Seveda se avtorje napadov kmalu identificira in kaznuje. Sankcije so po navadi prepoved ogleda tekem v povezavi s finančnim udarcem, ki ga poravna klub. To na nek način ni prav, saj za rasistični incident posameznega gledalca finančno poskrbi klub.

Krovna evropska organizacija UEFA je izdala protokol, po katerem sodnik reagira v primeru rasističnih akcij na tekmah. Gre za tri stopnje – prvič sodnik prekine tekmo in uradnemu napovedovalcu sporoči, naj opozori občinstvo. Če se incident ponovi, sodnik igralce za krajši čas pošlje v garderobe, napovedovalca pa ponovno obvesti, naj še zadnjič opozori gledalce. Če se po nadaljevanju igre incident ponovi, se tekma lahko prekine. Mnogi so mnenja, da je protokol premalo strog.

Navedeni primeri nam zbujajo sum o ironiji. Ironiji o tem, da se v nogometu zmeraj bolj zavzemamo za enakopravnost in preprečevanje rasizma, a se hkrati s tem eksponentno povečuje tudi prisotnost rasizma v nogometu. Izgleda, kot da bi imele organizacije in oglasi ravno obraten efekt od željenega.

Zdi se, kot da gibanja »Say No To Racism«, »No Room For Racism«, »Let’s Fight Racism!« in še mnoga druga gibanja, le spodbujajo zlohotne ljudi in jim dajejo ideje. Ljudje s tem vidijo, kaj igralce najbolj boli.

Ukinitev gibanj in prenehanje opozarjanja nevarnosti rasizma pa bi izgledala kot ignoriranje resnosti problema diskriminacije. Kot kaže, smo ujeti v nek začaran krog, iz katerega ne moremo.

Vprašanje je tudi, komu dejansko želijo škoditi ti ljudje. Z napadi namreč očrnijo svoj klub, svojo državo, navijaško skupino in pa tudi sebe. Pod nekimi pogoji bi bilo ravnanje celo razumljivo, če bi se denimo gostujoči navijač infiltriral med navijače nasprotne ekipe in s tem nekako pod krinko škodoval drugemu klubu. Vendar pa v vsakem primeru najbolj trpi prizadeti igralec, zato rasizem v nobenem primeru in pod nobenim pogojem ni sprejemljiv.

Vendar pa bo popolna preprečitev res zelo težka. Ljudje imajo danes toliko svobode pri izražanju mnenj, kot še nikoli v zgodovini. Če bi se nekako še dalo zregulirati vsebine na socialnih omrežjih, pa je preprosto nemogoče predvideti, kaj bo nekdo z občinstva zavpil med tekmo.

Zaničevanje je podobno kot osnovnošolsko zbadanje med sošolci. Najlepša oblika rešitve je ignoranca, saj »napadalec« vidi, da ni učinkovit in zato izgubi veselje. Seveda pa je teorija nekaj povsem drugega kot praksa. Težko je nogometašem ignorirati tako podle in nizkotne vzklike, kot jih slišijo s tribun ali preberejo na internetu. A zdi se, da druge učinkovite rešitve za zdaj še ni.

Za konec lahko omenimo slikovit primer Brazilca Dani Alvesa. Na prvenstveni tekmi med Barcelono in Villarealom leta 2014 je pri izvajanju kota k njemu s tribune priletela banana. Alves je banano pobral, olupil, naredil ugriz in nadaljeval z igro. Reakcija je šolski primer, kako hudobnim rasistom pokazati, da s svojimi dejanji igralcem ne pridejo do živega: »Ne vem, kdo je vrgel banano, vendar bi se mu rad zahvalil. Banana mi je dala energijo za dva predložka, ki sta končala v golu,« je za Daily Mail situacijo komentiral Alves.