Po 30 letih še vedno »zid« med vzhodnim in zahodnim Berlinom?

Berlin obeležuje 30. obletnico padca Berlinskega zidu – najbolj pomembnega dela železne zavese, ki je po drugi svetovni vojni delila Evropo. Javnost je 9. novembra 1989 nepričakovano presenetila novica o prostem prehodu med državama in meja se je začela podirati. Dneva rušitve zidu se spominja tudi Berlinčan Aleksander Berg: »Spomnim se, kako smo med službo odhiteli do zidu, ko so ga začeli podirati. Ljudje so plezali nanj eden za drugim in naznanjali ‘zmago ljudi’ z dvignjenimi rokami. Bila je nora evforija, ljudje so kričali in jokali od sreče. Vsi smo bili prijatelji in skupaj smo nazdravljali. Bil je velik praznik.« Manjše kose Berlinskega zidu še vedno hrani doma. Čeprav zidu med zahodnimi in vzhodnimi Berlinčani ni več, med njimi še vedno ostajajo razlike, ki jih je zid povzročil.

Berlinski zid je s svojimi približno 160 km kar 28 let delil mesto na takratno Zvezno republiko Nemčijo in Nemško demokratično republiko. Nemška vlada ga je začela graditi v noči med 12. in 13. avgustom leta 1961. Zahodni Berlin je postal otok sredi teritorija vzhodne Nemčije. Prebivalci so zid poimenovali meja smrti, saj je na silo ločeval ljudi, družino in prijatelje. Z zaostritvijo odnosov v hladni vojni, so se močno zaostrili tudi varnostni ukrepi na mejah. Med neuspelimi poskusi bega na zahod v Demokratično Nemčijo, ki je ponujala svobodo in boljše življenje, je bilo ubitih okrog 250 ljudi. Ljudje so poskušali na najrazličnejše načine – z vrvmi, s plazenjem skozi razpoke, s kopanjem tunelov, s skrivanjem v podvozje avtomobilov, z mini letali in s toplotnimi baloni; vendar večina poskusov ni bila uspešna. Zid med državama je tako dejansko zajezil emigracijo vse do konference o novih pravilih potovanja leta 1989. Predstavnik Enotne socialistične partije Nemčije Günter Schabowski je naznanil konec zidu in odprtje mej, ko je mimogrede in tudi nekoliko prekmalu sporočil, da bo Nemška demokratična republika svojim državljanom odslej dovolila prehode na zahod. Prebivalci so se zbrali pred zidom in začeli proslavljati njegov padec. Po vsem Berlinu je zavladalo veselje. Ločitve med vzhodnimi in zahodnimi Nemci je bilo konec.

Danes se lahko sprehodimo po poti Berlinskega zidu, imenovani Mauerweg. Poteka po krajih, kjer so še vedno vidni ostanki zidu in žice, stražnih stolpov in mejnih prehodov. Po mestnih ulicah je mejna črta zidu označena z dvojno vrsto tlakovcev. Najbolj znana turistična točka je galerija East Side Gallery, kjer še vedno stoji približno en kilometer dolg ostanek nekdanjega zidu, poslikanega z ilustracijami umetnikov z vsega sveta.

Čeprav danes zid ne stoji več in se je vrzel med vzhodom in zahodom zmanjšala, razlike še vedno obstajajo. Posledice 28 letne ločitve se najbolj opazijo pri starejših ljudeh, ki so bili del gradnje in rušenja zidu. Čeprav tudi v tistem času niso živeli popolnoma drugačnih življenj, so se Berlinčani na zahodu vseeno počutili bolj svobodni in srečni. V raziskavi YouGov je 27 odstotkov vprašanih menilo, da med vzhodom in zahodom obstaja več razlik kot skupnega. Drugačen je bil razvoj prebivalstva, blaginja in odnos do tujcev, zato naj bi še danes veljalo, da so vzhodni Berlinčani bolj revni, kar so pokazale tudi statistične raziskave. Po tridesetih letih je skoraj nerazumljivo, da še vedno obstaja jasna razlika med dohodki med nekdanjim vzhodom in zahodom. Razlike pa določajo tudi generacije. Mladi imajo v obeh delih Berlina podobne vedenjske vzorce, kot njihovi predniki. Drugače gledajo tudi na migrante – Italijan ali pa Turk bo verjetno bolj problematično sprejet s strani nekoga, ki je živel na vzhodu, kot pa od tistih, ki so živeli na zahodu.

Slovenska nogometašica Lara Prašnikar v Nemčiji živi že četrto leto. V tem času se je dodobra spoznala s prebivalci in mestnim utripom Berlina. Lara pravi, da se posledice Berlinskega zidu poznajo na starejših osebah, ki so živele v tistem času. Včasih bi lahko prav z lahkoto komu pripisala, da je živel na vzhodu.

»Rekla bi, da so vzhodni Berlinčani bolj zatrti – niso tako družabni, manj govorijo in tudi nasmeh redko pokažejo. Medtem, ko spet drugi mislijo, da se zahodni Berlinčani še vedno obnašajo, kot da so nekaj več. Vzhodni Berlinčani se počutijo, kot, da so na njih pozabili, saj so tam bolj podeželska področja, nimajo toliko trgovin, šol in ostale infrastrukture. Tudi javni prevoz je tam nekoliko bolj oskubljen. Kljub temu pa se mi zdi, da se razlike med njimi manjšajo in verjetno nihče od njih zgodbe z zidom ne bi ponovil.«

Za Berlinčane je padec Berlinskega zidu velik dogodek. Ob 30. obletnici so praznovali s številnimi slovesnostmi, razstavami in koncerti pod geslom »30 let mirne revolucije in padca zidu«. Na spominski slovesnosti je imela govor tudi nemška kanclerka Angela Merkel: »Noben zid, ki izključuje ljudi in omejuje svobodo, ni tako visok ali tako širok, da ga ne bi bilo mogoče predreti. Svoboda, demokracija in človekove pravice so vrednote, na katerih temelji Evropa in vedno znova jih je treba braniti, saj niso samoumevne.« Predsednik Frank-Walter Steinmeier pa je pozval ljudstvo: »Berlinski zid je zgradil Walter Ulbricht. Utemeljil je režim krivičnosti. A nove zidove v naši državi smo zgradili mi sami, in le mi jih lahko porušimo.«

Se lahko zgodba z zidom, pa tudi če ne s pravim ponovi? Zgodovina se ponavlja, a na napakah se učimo. Profesorica geografije in zgodovine Zlatka Avžner pravi:

»Očitno je bilo, da lahko migracijo iz vzhodnega Berlina prepreči le fizična pregrada. Zato je bil padec zidu vsekakor velika prelomnica, saj je Nemčija ponovno postala enotna država. Nemci so takrat verjetno postali najsrečnejši na svetu. Posledice različnih ureditev obeh delov se kažejo tudi v gospodarski razvitosti in arhitekturi mest, ki so jih v tistem obdobju gradili. Vsekakor bo ta dogodek zapisan kot zgodovinski spomin, sama pa menim, da se ta zgodba ne bo ponovila, ker je zdaj povezovanje v Evropi drugačno. Drugačno pa je tudi razmišljanje vodilnih. Pravzaprav ne poznam pravega odgovora. Kaj takšnega se ne da napovedati oz. predvidevati, kar verjetno tudi med 2. svetovno vojno ni bilo mogoče.«

Posledice Berlinskega zidu in z njim povezane razlike obstajajo in ostajajo. Prebivalec nemške prestolnice Aleksander Berg meni, da bodo razlike med vzhodom in zahodom manjše, ko bo »izumrla« generacija, ki je živela med Berlinskim zidom. Hkrati pa opozarja na besede predsednika Steinmeierja: »Raje se osredotočimo na zidove, ki si jih postavljamo sami in se zanimajmo za prihodnost, ne pa za preteklost.«

Tako veliki mejniki v zgodovini za sabo pustijo velike dosežke in spremembe, sploh pa, ker doba 30 let ni tako dolga. Zid je na prebivalce vplival tako fizično, kot tudi psihično, saj je šlo za dve med seboj politično, gospodarsko in kulturno različni oblasti. Zid naj bo v opomin, da je postavljanje pregrad med ljudmi kruto in nečloveško. Na to pa so se osredotočili na prireditvah ob obletnici – takšen zid ne bi smel več obstajati, saj v Belinu ločuje še po tem, ko že dolgo ne stoji več.