Strah pred belimi haljami

»Otroci hočejo pomagati svoji plišasti igrački in tako lahko pridobijo občutek, da jim v času bolezni tudi zdravniki želijo le pomagati.« (Karin Šteblaj)

Večina bolnih mladoletnih otrok preživlja svoje okrevanje med stenami Pediatrične klinike v Ljubljani. Ta je razdeljena na več nadstropij oziroma področij. Nekateri otroci se lahko sprehajajo po nadstropju in v dnevni sobi rišejo, se igrajo ter se družijo med seboj. Obstajajo pa tudi tisti, pri katerih je bolezen tako huda, da je bivanje omejeno na preživljanje dni v postelji ali pa celo v karanteni. Bolnišnice za marsikoga niso del prijetnih spominov, otroci se namreč po navadi bojijo zdravnikov in posledično bolnišnic. »Če je že prvi stik z zdravstvenim osebje »slab« se ta vtis in s tem povezan strah lahko prenese v odraslost. Učinek prvega vtisa je težko spremeniti,« pove Karin Breceljnik, študentka pedagoške fakultete.

Negativni odnos do zdravnikov in zdravstvenega okolja so opazili tudi nemški študentje medicine. Tako je prišlo do ideje (zdaj mednarodnega) projekta, ki so jo leta 2001 posvojili tudi slovenski študenti: Medimedo. Člani prostovoljnega in neprofitnega projekta Društva študentov medicine Slovenije obiskujejo različne vrtce po Ljubljani (in Sloveniji) ter skozi igro z otroki spoznavajo zdravniško orodje in delo. V igralnico vrtcev postavijo mize, ki predstavljajo ambulanto, rentgen, kirurško mizo in lekarno. Prostor pred igralnico ima vlogo čakalnice. Delavnice so sestavljene iz izobraževanja o delu zdravnika in zobozdravnika ter pregleda in zdravljenja otrokove igračke. Otroci jo lahko cepijo, povijejo, ji poslušajo bitje srca s stetoskopom ali slikajo z rentgenskim aparatom. Ker otroci aktivno sodelujejo pri zdravljenju in se ob tem zabavajo, je njihova predstava o bolnišnicah in zdravstvenem osebju na koncu bolj pozitivna. »Otroci se skozi igro naučijo nekaj o človeškem telesu in o poteku zdravniškega pregleda. Postavljeni so v vlogo zdravnika. Želijo pomagati svoji plišasti igrački in tako lahko pridobijo občutek, da jim v času bolezni tudi zdravniki želijo le pomagati,« pojasni Karin Šteblaj, študentka medicine.

Poleg projektov te vrste se trudijo tudi zaposleni na pediatrični kliniki. Bivanje otrokom (in njihovim staršem) želijo narediti čim bolj prijazno in sproščeno. Barvasti zidovi polni različnih slik in velika okna v sobah naredijo prostore bolj prijetne. »Mislim, da se veliko dela na tem, da so prostori, kjer se otroci srečujejo z zdravniki, opremljeni z barvami in risbicami. Tako dajejo bolj prijazen vtis,« dodaja Karin Šteblaj. Prijaznejša podoba naj bi po besedah Pediatrične klinike UKC omogočala sodoben pediatričen pristop obravnave otrok v bolnišnici. Poslikave in domišljijski svet, ki ga predstavljajo, naj bi odtegnile pozornost otroka od neprijetnih postopkov. Takoimenovano zdravilno okolje ima negovalen in terapevtski učinek.

Zaposleni želijo popestriti in narediti bivanje znosno tudi na drugačen način. Bolnišnice in klinični centri so skozi vse leto obljudeni. Praznični december pa je tisti čas v letu, ko bi bilo najlepše videti, da se ti spraznijo. Nihče ne želi preživeti praznikov zaprt v sterilnih sobah, s slabim počutjem in dolgčasom. Ljudje z blažjimi in hujšimi obolenji končajo priklenjeni na posteljo, medtem ko bi raje bili doma, v krogu bližnjih. Predvsem je potrebno omeniti tudi otroke, ki niso nobena izjema.

Zadnjih nekaj let na pobudo Hitradia Center v Ljubljani in v Mariboru okoli dvajsetega decembra poteka tudi drugačna popestritev življenj mladih bolnikov. V predbožičnem času se s streh pediatričnih klinik spustijo Božički. Člani Jamarske zveze Slovenije se preoblečejo v božičkov kostum. Med spustom mahajo otrokom, izvajajo razne akrobacije ter tako privabijo smeh na obraz, ki jih opazujejo izza oken ali s tal. »To je nekaj najlepšega, da otroka razveseliš in mu daš darilo za novo leto. Spuščati in gledati izraze otrok je nekaj nepopisnega, veselja polnega,« pove eden izmed Božičkov na letošnjem spustu. Otroci so deležni tudi praktičnih daril sponzorjev in obiska slavnih Slovencev. S takimi dejanji in dogodki je otrokom bivanje v bolnišnici vsaj malo olajšano.

Otroški strah pred bolnišnicami se tako že z izgledom in dejanji same ustanove ter projekti kot je Medimedo z majhnimi koraki reducira. Možne pa so spremembe tudi na drugih področjih. »Ker imajo otroci kar nekaj sistematskih pregledov bi se bolj prijazen stik lahko začel že takrat. Kot učitelji in razredniki bi jim sistematski pregled predstavili na način, ki jim ne bi predstavljaj strašne situacije. Pri pouku naravoslovja bi lahko povabili zdravnika specialista ali družinskega zdravnika, ki bi predstavil svoj poklic in njegove zanimivosti,« pove Karin Breceljnik. Po njenih besedah naj bi otroci tako začutili prijaznost in sproščenost okolja. Te občutke bi potem lahko prenesli na druga okolja kot na primer na ambulanto ali na čakalnico. K temu Karin Šteblaj dodaja, da bi morda k zmanjšanju strahu pripomoglo tudi to, da zdravniki ne bi nosili belih halj. Velik poudarek pa je seveda na samem odnosu zdravnika do otroka. »Če bi projekt kot je Medimedo izvajali zelo zgodaj bi strah pred (zobo)zdravniki lahko zmanjšali in jim s tem olajšali delo; manj napadov joka, panike in strahu pred jemanjem krvi,« dodaja Breceljnik.

Žana Elizabeta Čeh