»Na področju kulture delam že dvajset let, od samih začetkov po lestvici navzgor. Delo z ljudmi, materijo in odrom je tako lepo in bogato, da ga kljub vsemu ne bi zamenjala,« pravi Inga Remeta, predana kulturnica, ki svojo ljubezen do gledališča goji že od srednje šole. Svojo pot v Gleju je začela kot čistilka v srednji šoli, napredovala v tajnico, vodilko projektov in glej jo zdaj, producentko Gledališča Glej, direktorico društva nevladnih organizacij Asociacija in diplomirano socialno delavko. Trenutna epidemija koronavirusa z vsemi ukrepi predstavlja veliko grožnjo sodobnemu gledališču, nevladnim organizacijam in kulturnemu sektorju nasploh. Pomembnost kulture za družbo se ignorira, napredek zapostavlja, kar pa mlade umetnike odganja iz države. »Včasih se tolčem po glavi, ker delam znotraj številk, ki res ne zadoščajo našim potrebam, zato pa vedno rinem, kopljem in iščem. Sem kot multipraktik, vedno se znajdem,« pa pravi Inga, katere nasmejanost in optimizem vliva upanje za boljši kulturni jutri.

Dinamika med igralci in živo publiko je gledališču bistvena. Kako je torej predstave spremljati z masko, v praznih dvoranah in jih zraven še snemati?

V Gleju smo med prvim valom na splet objavili vse stare predstave. Odločili pa smo se, da novih stvari ne bomo »streamali« ali predvajal online, ker bi s tem naši publiki dolgoročno zagotovili, da ne rabi več hoditi v gledališče, kar pa je skregano z našim osnovnim namenom. Številke ogledov »online« predstav so res izredno visoke, kar pa je vseeno dobro, saj je to zagotovo eden boljših receptov, da se uprizoritvena umetnost ohrani. Čeprav je to dobra rešitev, si res ne želimo, da pa bi se ljudje na to navadili. Uprizoritvene umetnosti so generalno vseeno mediji, ki rabijo stik, magijo odra, pred sabo pa občinstvo. Nove stvari, ki smo jih od septembra dalje uprizorili premierno, bomo tako prihranili za leto 2021 in jih takrat igrali normalno, če drugi val ne bo trajal predolgo seveda.

Veliko gledališč je objavilo zastonj posnetke predstav in uvedlo podobne prilagoditve. Se s tem gledališče ljudem približa, kot edinstvena priložnost kulturnega izobraževanja od doma, ali to pelje v razvrednotenje gledališča, kot izkušnje?

Razvrednotenje dolgoročno je uresničljivo, sem pa malo razdvojena. Lep primer tega so npr. Zoom sestanki. Opazila sem namreč, da se je od prve karantene mnogo ljudi polenilo in se jim v vmesnem času, ko smo imeli srečanja, ni več dalo sestajati v živo, čeprav so imeli priložnost. Iznajdljiva rešitev z naše strani pa je bila, da smo med olajšanjem ukrepov v gledališču Glej postavili na naše dvorišče oder in imeli dobra dva tedna predstave svojih in drugih producentov, razprodani smo bili »non-stop«. Dogodki so bili seveda v skladu z NIJZ priporočili, kar pomeni da so bile kapacitete manjše. Večjo bojazen predstavlja ekonomski status ljudi, saj se bodo v krizi najverjetneje prej odločili iti v trgovino, kot pa v gledališče. Vem pa, da bodo tisti, ki imajo res radi kakršno koli kulturno vsebino, le to z veseljem konzumirali, zato ostajam pozitivna.

Glej je letos praznoval tudi 50. rojstni dan. Planirano ste imeli kar polletno praznovanje, ki je vključevalo okrogle mize s Slovenskim gledališkim inštitutom, foto-razstave in mednarodni znanstveni simpozij Skupnost deluje. Kaj vam je na koncu sploh uspelo izvesti?

Nismo zares uspeli uprizoriti vsega kar smo si zastavili, niti vseh okroglih miz, tako kot tudi ne razstav. Uspeli smo realizirati mednarodni znanstveni simpozij Skupnost deluje, ampak še to s časovnim zamikom, saj je bil predviden junija, izvedli pa smo ga v začetku oktobra. Potek smo prilagodili tako, da je bila polovica občinstva prisotna »online«, polovica pa fizično. Predvideno je bilo tudi gostovanje dvajsetih tujih umetnikov, celo nekoga iz Gane, na koncu se je to skanaliziralo na pet tujcev, ki so bili fizično z nami, vsi ostali pa so sodelovali preko spletnih medijev. Obletnico smo obeležili, je pa res, da nismo ravno zadovoljni, ker smo si to res predstavljali kot nekaj pomembnega in velikega.

Z ekonomskega vidika se Glej kot neodvisno eksperimentalno gledališče precej ločuje od institucionaliziranih. Ali predstave, ki jih izvajate sploh še predstavljajo zaslužek ali samo pokrivanje stroškov?

Tukaj so med gledališči različni nivoji. Če se pogovarjamo z institucijami, imajo oni drugačno perspektivo kot mi, saj imajo z abonmaji zelo visok lasten prihodek, v Gleju pa se nikoli nismo pokrivali z »inkasami« predstav. Naše kapacitete so res majhne, saj naša dvorana premore le petdeset ljudi in to ne zadostuje plačilu celotne post produkcije. Zdaj je še težje, saj je zaradi omejitev naša dvorana premogla le deset ljudi, kar absolutno ni zagotovilo lastnega prihodka. Ljudje so sicer imeli željo, da si ogledajo predstave, ampak vsem enostavno nismo mogli zagotoviti mesta v občinstvu. Prej smo lahko z eno predstavo dosegli petdeset ljudi, zdaj pa se je to izenačilo šele s petimi predstavami, tako da se že iz matematične formule ni izšlo. Verjamem pa, da vsi razumemo trenutno stanje in da bodo ljudje prišli nazaj, ko bo vse dokaj bolj normalno.

Kaj pa neodzivnost Ministrstva za kulturo in razpoka, ki se širi med umetniki in tistimi, ki bi morali ščititi njihove pravice, kako poteka vaša komunikacija?

Uh, zdaj ste me pa našli. Sem direktorica Gledališča Glej in predsednica društva Asociacija, društva vseh nevladnih organizacij in samozaposlenih, ki delajo znotraj kulture. Če govorim o Gleju in komunikaciji z MZK je res, da nikoli nismo bili v nekem strašnem dialogu, razen, ko se je o nas poročalo ali smo usklajevali pogodbe. Na tem nivoju delujemo tudi zdaj, uradnica s katero komuniciramo je zelo prijazna, vse poteka popolnoma nemoteče. Vmes je bilo sicer zelo napeto, ker nam dolgo niso skomunicirali kakšno je stanje z našimi pogodbami in do decembra nismo vedeli ali bomo denar sploh prejeli. Ko pa ne veš, koliko denarja lahko skozi sezono porabljaš, je seveda zelo naporno. Na koncu smo izvedli nekakšen »krizni management«, s katerim smo razrešili večino problemov, zato nismo bili kaj preveč oškodovani. Iz perspektive Asociacije pa imam drugačno mnenje (smeh). Na poziciji predsednice sem že drugo leto in znotraj tega so se zamenjali že trije ministri. S prvima dvema, Prešičkom in Pozničem, smo se redno dobivali, ohranjala sta tudi dialoške skupine, ki so predstavljale dialog s civilno družbo, spremembe so bile majhne, bile pa so. Vse o čemer smo diskutirali je šlo v smeri izboljšave in sodelovanja. Če smo si zastavili deset različnih ciljev, sta se uspela realizirati dva ali trije. Ni bilo idealno, smo imeli pa vsaj vzpostavljen nek dialog. Pri Vasku Simonitiju pa je malo drugače. Najprej smo potrebovali zelo dolgo, da smo se sploh sestali, pa še to ne z njim osebno. Že na prvem sestanku so nam dali jasno vedeti, da bodo delovali v smeri izključno svojih začrtanih ciljev in da naj se za osnovni dialog z ministrom obrišemo pod nosom. Ne upoštevajo nobenih komentarjev in predlogov. Čeprav je znotraj krovnega Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo uzakonjeno, da morajo upoštevati Nacionalni svet za kulturo in javni interes, ne počnejo niti tega. Čisto zares ni nobene komunikacije, procesi, ki pa jih izvajajo, so absolutno nezakoniti, znotraj njih pa celo kršijo zakone. Tudi argumentacije, s katerimi se opravičujejo v odborih za kulturo in v medijih, so samo besedičenje in upravičevanje dejanj, brez pravne podlage, večinoma pa so tudi neresnične.

Tudi najbolj prepoznavni obrazi petkovih protestov in akcij pred MZK-jem pripadajo kulturnikom, kako proteste dojemate vi?

Pri Asociaciji nikoli nismo organizirali protestov, ker je naš način zagovorništva usmerjen veliko bolj dialoško. Kar pa ne pomeni, da protestov ne podpiramo. Ko so ljudje jezni, so upravičeni vsi nivoji pritiska. Tukaj pa je bolj problematično to, da so ljudje lačni. Govorimo namreč o samozaposlenih v kulturi, katerih 2/3 že v normalnih okoliščinah živi pod pragom revščine. Ko si enkrat lačen in ne moreš več živeti od tega kar počneš, upravičeno izražaš svojo jezo na kakršen koli način.

Čeprav vrednost kulture drastično pada, država mlade kulturnike še vedno spodbuja naj ustvarjajo na slovenski sceni in ostanejo doma, kako gledate na to?

V društvu Asociacija nam izboljšanje kulturnega mnenja v Sloveniji predstavlja eno glavnih misij, saj smo na podlagi mnogih raziskav ugotovili, da je pri nas kultura kot vrednota nična in ljudje nimajo do nje nobenega odnosa. Več časa je treba posvetiti kulturnemu izobraževanju v manjših slovenskih mestih. To smo želeli izvesti skozi kampanjo #OdprtiZaKulturo, ki pa žal ni šla v željeni smeri. Zagotovo pa so to začetki, ki se bodo lažje razvijali v nekoronskih okoliščinah. Da kultura pozitivno vpliva na ljudstvo, na podlagi izobraževanja, družbeno-socialnih in ekonomskih vidikov, tako rekoč ne upošteva nihče več, odnosa pa ni niti do podatkov, ki to dokazujejo. To je res večni boj (smeh), zato absolutno razumem vse, ki hodijo delat ven, kjer je njihovo delo prepoznano in spoštovano. Tam pridejo na vrsto, lahko ustvarjajo, pri nas pa te prej petkrat mine, preden sploh prideš do priložnosti. Res pa je, da odkrito ne vem, če je kdo tako srečen in zadovoljen, kot mi, ki delamo v kulturi.

Ali lahko pričakujemo, da bomo na vsebinskem nivoju priča valu »postkoronske umetnosti«?

Mislim, da bolj ne. V Gleju imamo programe, kot sta Generacija generaciji in ŠtudenTeater, kjer sodelujejo mladi, ki se večinsko ukvarjajo z avtorskim gledališčem. Z njimi se na začetku vedno pogovarjamo o temah, na katerih bi radi delali in letos nihče ni izbral korone oz. karkoli z njo povezanega. Mislim, da smo vsi popolnoma zafrustrirani, da nas je korona vrnila deset let nazaj in si želimo izključno lepih stvari. Želimo si iti naprej in čimprej vzpostaviti normalo, ki smo je bili vajeni prej. Verjetno se bo odtenek te epidemije vseeno čutil, glavna tema pa sigurno ne bo.