»Moja skrita želja še vedno ostaja, da ne bi bilo stiske med ljudmi…«

Začetek pogovora z našim sogovornikom Kristjanom Vebrom se začne s smehom in pozitivo, kljub temu da mu zaradi težkih zgodb ljudi, v decembru pogosto ni lahko. 20-letni Kristjan, ki prihaja iz okolice Celja, je mnogim poznan kot oseba z velikim srcem, vedno pripravljena pomagati. Doseženi uspehi, kot je nagrada Naj prostovoljec 2019 v kategoriji za moške pod 19 let, njegova dejanja zgolj podkrepijo. Več kot nagrade in javnosti vidni uspehi, mu pomenijo veseli obrazi ljudi. Študent predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti v Mariboru se je prostovoljstva lotil že v dijaških letih na Gimnaziji Celje – Center, s katero še zmeraj ohranja sodelovanje tudi pri njegovem četrtem projektu – Misija človek. Ob vsem naštetem mu je čas in prisilna ustavitev, ki smo je bili deležni, omogočila tudi izdajo prve avtorske knjige Košček mojega srca. Ob tem se poraja vprašanje, kako koordinira vsa področja.

Ostane ob vsem naštetem kaj časa za vas?

V glavnem je delovnik kar naporen. Vodenje dobrodelnega projekta, promocije knjige, delo za študij, opravljanje študentskega dela in nudenje inštrukcij. Najde se veliko stvari, ki jih je treba početi, vendar me to bogati. Hkrati dobrodelni projekt jemljem tudi kot svoj prosti čas. To je nekaj kar mi prinaša zadovoljstvo. Mnogi bi prosti čas razumeli kot gledanje filmov, jaz pa to zapolnim tako, da nekomu pomagam.

Vas je pri tem strah, da bi pozabili nase?

Ravno to sem želel poudariti. Pazim na svoje zdravje, vedno spim minimalno 8 ur, kljub temu da to pomeni, zamuditi tudi kakšno predavanje. Eno uro na dan poskušam biti športno aktiven. Res je, da leta prej pri meni ni bilo tako, saj so bili na prvem mestu drugi, kar je bilo napačno. Nič egoistično ni, če kdaj postaviš sebe pred ostale, sploh če to zajema proces zdravja. V času karantene sem spoznal, če prej pomagaš sebi, boš lahko pomagal še mnogim drugim. Zgolj tako lahko kvalitetno pomagam ljudem.

Ljudje vas poznajo kot vedno nasmejanega, polnega energije prostovoljca. Kdaj pa so trenutki, ko se ta persona razbije in vas lahko vidimo tudi v drugi luči?

Definitivno sem poznan, da sem večino časa nasmejan, takšna je moja narava. Pri meni nasmeh na obraz prikličejo že drobni trenutki, kot je vprašanje kako sem, ki mi ves dan spremenijo na bolje. Seveda so tukaj tudi trenutki, ko prevlada žalost. Sploh v decembrskem času, kadar slišim tragične zgodbe. To je trenutek, ko se zlomim. Velikokrat slišimo, da fantje ne jočejo. Sam se s tem ne strinjam, saj ob takih zgodbah enostavno zajočem in tega ne želim držati v sebi. Preveliko je čustev, ki prevladajo v meni. Jok je proces celjenja ran, ki so v duši in srcu, saj se te določene zgodbe resnično dotaknejo. Neumno bi bilo, da bi nekdo v sebi držal žalost. Ljudje čutimo zato, da to izražamo. Če kažemo veselje in jezo, zakaj bi bilo narobe, da bi kazali žalost. To ni šibkost, jok ni šibkost. Človek, ki joče ni šibek ampak je enostavno preveč časa bil premočen.

Vaša dobra dejanja so prepoznali tudi v kabinetu predsednika republike Boruta Pahorja in v Mladinskem svetu Slovenije. Obogatili so vas z nazivom Naj prostovoljca 2019 v kategoriji za moške do 19 let. Kaj vam predstavlja priznanje?

Jaz rečem, da sva s predsednikom že kar na ti (smeh), ker se kar velikokrat oglasim pri njemu v pisarni. Bodisi ali je kakšna nagrada za projekte, ki jih izpeljemo znotraj ekipe, bodisi osebna priznanja. Zelo sem vesel teh priznanj, vendar jih ne obešam na zid. Veliko več mi pomeni, ko vidim poln kombi stvari, ki je namenjen v varno hišo osrečiti ljudi. Mnogim se zdi malce smešno tudi to, da se zelo nerad pohvalim, ampak takšen sem. Kljub temu sem vesel, ko nekdo drug opazi tvoj trud in delo. Na vseh priznanjih, kjer je moje ime, stoji zadaj tudi ekipa prostovoljcev, ki me podpira in pomaga. To je tudi njihovo priznanje.

Glede na okoliščine podelitev ni bila mogoča, kako so vam torej predali priznanje?

Podelitev bi morala potekati junija na Brdu pri Kranju. Zatem so jo prestavili v november v Predsednikovo palačo. Zdaj pa je potekala pri meni doma, v moji sobi, ko sem dobil pošto. Pogledal in prebral sem, kaj mi je napisal gospod Pahor, shranil pismo in priznanje ter se naprej lotil dela.

V svoj port folio ste letos dodali tudi prvo avtorsko knjigo, kaj je bila inspiracija, da se ob toliko projektih lotite še pisanja knjige?

Inspiracija je prišla med izpitnim obdobjem, saj takrat vsi razmišljamo le kaj delati, da se ne bi učili (smeh). Bila je noč iz tretjega na četrti junij, ko mi je v postelji v študentskem domu skozi glavo švignila zamisel o dečku, ki deli koščke srca med ljudi. Idejo sem želel zapisati, a se mi iskreno ni dalo. Rekel sem si, če je kaj na tem se bom zjutraj spomnil. In sem se res.

Kako je izgledal proces izdaje knjige?

Zapis sem v branje poslal profesorici Petri Uvera Hočevar, zatem je bilo najteže najti založbo. Razposlal sem sedem prošenj. Šest je bilo negativnih, sedma – pozitivna je bila očitno srečna. Andreja Bednjički, direktorica Zavoda za varno igro, je prepoznala potencial knjige in hitro sva se ujela tudi glede dobrodelnosti pri prodaji. Izbral sem si ilustratorko Špelo Guček, potem se je začelo pravo delo. Skice in primerne ilustracije, grafično oblikovanje za končni izdelek. 23. oktobra je bila knjiga že dostopna za nakup. V enem mescu smo prodali vseh petsto izvodov in se odločili za ponatis.

Lahko pričakujemo še kakšno delo iz pod vaših rok?

Ja, zanimivo je, da eno delo že nastaja. Pri prvi knjigi sem začel pri začetku, tu pa imam okvir, sredina pa še manjka. Je zelo čutna knjiga, poudarja pomembnost in privilegij, ki ga imamo ljudje, da živimo v takšnem svetu. To je vse kar lahko zaenkrat povem.

Leto 2020 vam je kljub vsem negativnim stvarem, ki smo jim že bili priča, le prineslo nekaj lepega. To je podpora Evropske Unije iz naslova Evropske solidarnostne enote, vašega projekta Misija človek, ki ga izvajate v sodelovanju s še 5 prostovoljkami in pomočjo Mladinskega centra Celje. Kaj je cilj projekta?

Začelo se je s prijavo meseca marca. Veseli me, da je bila prijava ocenjena kot najboljša, dosegla je kar 95 točk od 100. To mi je dalo potrditev, da je projekt odlično zastavljen. Glavni cilj je posebna misija nas mladih, da vrnemo veselje, pozitivo in srčnost ter upanje, v srca tistih, ki so to izgubili. Projekt je sestavljen iz dobrodelnega in solidarnostnega dela. Pri dobrodelnem zbiramo potrošni material za varne hiše in zbirne centre. Solidarnostni del pa se osredotoča, da dan polepšamo vsakomur skozi podcaste, virtualne dogodke, med drugim tudi delitev piškotov nočnim delavcem. Stvari, ki ljudem polepšajo dan. V ekipi smo odločeni, da bo projekt pod istim imenom deloval še naprej.

Koliko ste do zdaj že zbrali?

V treh letih delovanja projekta se je skupaj nabralo za preko 20.000 evrov vrednega materiala. Pomeni, da smo ljudje še čutna bitja ki rada pomagajo. Hkrati je to znak, da je še vedno veliko ljudi lačnih, kar je za samostojno državo kot smo mi, z dva milijonskim narodom, zelo nedopustno.

Lahko konkretno izpostavite kako situacija Korona virusa vpliva na izvajanje projekta?

Korona kriza je posegla tudi med nas, določeni člani naših ekip se prav tako borijo z virusom. Glavna zbirališča, ki so bile šole in vrtci so zaprti. Prav tako zapora občine ne pomaga ravno. Vse to se kaže z bistveno manjšim izkupičkom materialov.

Inspiracijo za vaša dejanja ste našli skozi prispevke Sveta na Kanalu A, Mali koraki za velik cilj. Vas v prihodnje vabi misel na kakšen vseslovenski dobrodelni projekt ali je kaj takega že mogoče celo v načrtu?

Za naprej imamo velike načrte, ki upamo, da se uresničijo v prvi polovici naslednjega leta. Projekt bo obsežen in bo potekal skozi celo Slovenijo, kar nekaj let. Upamo, da uspe in da določeni ljudje v tem prepoznajo potencial ter nas podprejo.

Pravite, da o sebi ne govorite najraje, saj so vam pomembni ljudje okoli vas, pa vendarle, če ne bi bili sami tako zagnani mnogo teh projektov ne bi ugledalo luči sveta. Kakšno zanimivost nam poleg tega, da ste študent predšolske vzgoje, lahko poveste o sebi?

Res ne rad govorim o sebi in ne vem zakaj. Raje posvečam pozornost tistim, ki jo res potrebujejo. Težko spregovorim o sebi, saj se imam za dokaj normalnega (smeh). Ljudem je to tako fascinantno, sam tega ne doživljam tako. Definitivno je veliko vlogo odigrala vzgoja mojih staršev in babice ter vpliv učiteljic v osnovni šoli. V srednji šoli seveda ravnatelj Gregor Deleja in določene ostale profesorice. Veliko ljudi je tako sooblikovalo moje življenje in vesel ter hvaležen sem, da so prisotni v mojem življenju. Če ne bi bilo njih, tudi jaz ne bi deloval na tak način kot delujem danes.

Z ozirom na to, da ste kot prostovoljec močno vpleteni v trenutno situacijo tako imenovane korona krize, kjer ljudje na dnevni ravni izgubljajo službe (v novembru je bilo brez zaposlitve kar 84.139 ljudi), kako menite, da bo to vplivalo na otroke, ki so ciljna skupina projekta Misija človek?

Mnenja o tej temi so korak na tanek led. Da so otroci doma že skoraj celo leto 2020, je res zelo slabo. Poglobile so se stiske. Varne hiše sporočajo, da so najhujše ravno takrat, ko otroci niso v šoli. Tistim, ki nimajo urejenih družinskih razmer to predstavlja krizo in je ne malo kdaj to povod za nasilje. Skozi celotno epidemijo, razumem zaščito tistih, ki so ranljivejša skupina, vendar že od marca naprej pozabljamo na drug vidik, to so otroci, ki so dobili zelo velik manko na področju znanja. Razumeti bi bilo treba, da je bila določenim šola ali vrtec edino zatočišče pred nasiljem in lakoto.

Kaj pa si pod božičnim drevescem letos želite vi?

Vsako leto si želim, da bi dejansko vedeli da Božič ni vedno obdarovanje. Bistvo je v tem, da preživimo čas z družino. Pod drevescem ne pričakujem nobenega posebnega darila, kot to, da bo na nek način darilo upanje na boljši jutri. Moja skrita želja še vedno ostaja, da ne bi bilo stiske med ljudmi in prav tako med živalmi in okoljem. Upam, da se mi uresniči čim prej.