Večina ljudi ga pozna kot standup komika, voditelja, igralca in kolumnista. Bil je tudi tabornik, igral je nogomet in študiral filozofijo. V opisu na njegovi spletni strani je med drugim zapisano, da je genij, ki ga je mati narava ošibila z lenobo, ker bi drugače bil predober. Zdi se, da ga epidemija ne ovira preveč, saj dela na več kot šestih projektih hkrati. 28-letni Žan Papič je predvsem iskren, ustvarjalen in svobodomiseln človek.

Žan Papič – ste igralec, komik, umetnik, pisec, scenarist, radijski moderator, voditelj in kolumnist. Povrhu vsega tudi večni optimist. Sem še kaj pozabila?

Jaz najraje rečem da sem človek. Vsaj poskušam biti. Sem človek laik.

Kaj pomeni človek laik?

Biti človek po Srečku Kosovelu. Poskušam biti človek. Ne kot žival, ampak nadgradnja gentelman-a. Prvič sem človek in nisem strokovnjak. Torej sem laik. Laično poskušam biti človek. Človek laik.

Železniška postaja, socialistični bloki, Italijanska meja – tako ste v enem izmed vaših standup nastopov na Planet TV opisali Sežano. Mesto na Krasu, v katerem ste odraščali.

Kljub temu, da sem se kot dijak preselil v Ljubljano in nekaj let pozneje še v Avstralijo, je Sežana pomemben del mojega odraščanja. Tu sem obiskoval osnovno šolo, dve leti srednjo šolo, igral nogomet, bil tabornik … Okolje, v katerem odraščaš te zagotovo zaznamuje. Tu je še neka samoumevna prepletenost s Kosovelom. Če je človek dovolj odprt in si to dovoli, je Sežana dovolj velika za potovanje po vesolju.

V intervjuju z Iztokom Novakom Easyjem v oddaji Nočni obisk – ste dejali, da vedno želite ugajati ljudem, da želite ljudi nasmejati, ker veste, kako je biti žalosten. Rekli ste, da ste komiki zato, ker nekaterih stvari v življenju ne morete spremeniti in se potem norčujete iz njih.

Komiki iščemo najmanjši skupni imenovalec z vsemi. Tegobe pretvorimo v smeh. Kitarist Martin Jogan je zapisal, da komik vstopa v človeško dušo na najbolj mehak način – skozi smeh, ki je ključ, ki odpira tudi najbolj zaprta vrata. Vsi komiki pa tudi iščemo predvsem pozornost in imamo potrebo po ekshibicionizmu. Kar pove, da najbrž z nami nekaj ni v redu. Ko na odru opisuješ stvari, ki ti ne grejo od rok, te živcirajo ali jih ne razumeš na smešen način, dobiš občutek, da je smeh ljudi potrditev. Potrditev, da ti to dejansko gre dobro od rok, da si kul in zabaven. Z vsakim smehom komik bolj obstaja.

Se kdaj počutite pod pritiskom, da morate biti vedno smešni, tudi, ko ne nastopate?

Imel sem različna obdobja. Življenje je cikel, ki se vrti in ponavlja. Včasih sem bil pod pritiskom, zato sem se potem namerno izogibal družbi. V določenih obdobjih sem se zelo trudil biti zelo zabaven … Včasih sem šale stresal spontano. Mislim, da sem vsa obdobja dal skozi. Trenutno nisem več toliko pod pritiskom. V desetih letih sem dobil dovolj potrditve, da sem lahko smešen in da znam nasmejati ljudi. Straha, da nisem dovolj dober nimam več.

Ste pridobili samozavest?

Seveda. Samozavest je organska stvar, ki raste in se podira. Če sem trenutno samozavesten, to še ne pomeni, da bom vedno. Z vsakim uspešnim nastopom se moja samozavest viša, ampak če bom imel dvajset katastrofalnih nastopov zapored, bo moja samozavest v trenutku izpuhtela.

Kdaj ste ugotovili, da bi radi živeli od tega, da ljudi spravljate v dobro voljo?

Ko sem izkusil, da se da od tega živeti. Že v študentskih letih sem zaslužil nekaj malega, da sem si lahko plačal študentsko sobo ter za jesti, piti in kaditi. Iz Avstralije sem se vrnil odločen, da bi rad poskusil samo to početi. Na začetku sem delal prek društva, saj nisem še zaslužil dovolj. Po delu v oddaji Izberi in poberi in z delom na drugih projektih sem zaslužil dovolj, da sem odprl samostojno podjetje. Zadnje dve leti vem, da je mogoče na račun šal dobro živeti. Deset let sem komik, zadnjih pet let služim od tega in zadnje dve leti se preživljam samo s tem. Ne skrbim več toliko zaradi denarja. Vendar ni spet vse tako enostavno, saj moram mesečno plačati petsto evrov davkov in prispevkov. To pomeni, da moram na leto zaslužiti približno 26.000 evrov s komedijo.

Pogovarjava se po zaključku snemanju podcasta Fejmiči, ki ga vodite s komikom Gašperjem Bergantom in je najbolj spremljan podcast v Sloveniji. Kdo je fejmič?

V slovarju SSKJ piše, da je fejmič oseba, ki zaradi pogostega pojavljanja na družabnih omrežjih meni, da je slaven. Torej ni nujno, da si dejansko slaven, dovolj je, da meniš da si.

Ste tudi vi fejmič?

Hm … Vi mislite da sem? Ne vem, če sem. Ne bi rekel.

Poleg podcasta redno objavljate tudi serijo posnetkov CENTRALA na družabnih omrežjih. Kaj še počnete med epidemijo?

Za predstavo K(o)ronske zdrahe imamo rezervirane datume v Tržaškem gledališču v januarju in februarju. Komedijo Shoes v glavo bomo zagnali nazaj takoj ko bo to možno, saj sem pri tem projektu tudi producent. Na radiu Trst A pišem kolumne v oddaji Jutranji val, pišem scenarij za igrano serijo Psihoterapevta dr. Tihomirja Živkoviča, v kateri tudi igram doktorja, ki rešuje težave pacientov. Sodelujem pri projektih Premiki v Kosovelovem domu v Sežani. Ustvarjam tudi monodramo oziroma dramedijo Samomorček, ki bo premierno zaigrana v ljubljanskem butičnem gledališču. Najboljše pri vsem tem je, da lahko že izbiram, na katerih projektih želim delati in na katerih ne. Nočem več delati stvari, za katere ne najdem tehtnega razloga, da bi jih počel.

Dela vam ne zmanjka. Ali ga je včasih preveč?

Paziti moram, da ne delam preveč. Najbrž bi se temu lahko reklo, da sem deloholik. Čeprav sem zelo produktiven in delam veliko stvari istočasno, imam vedno občutek, da sem len. Od nekdaj potrebujem močan razlog, da sploh dobim motivacijo, da začnem z delom. Sem pa v zadnjih letih razvil svoje delovne navade in postal učinkovitejši pri delu.

Omenili ste predstave K(o)ronske zdrahe avtorja Igorja Pisona, v katerih nastopate z igralko Niklo Petruško Panizon. Imate že veliko izkušenj z nastopanjem na televiziji in v gledališču. Raje nastopate pred občinstvom ali pred kamerami?

Najraje nastopam v živo. Če je v dvorani dovolj ljudi (smeh). Še bolj kot gledališče mi je blizu standup,  saj je najbolj neposreden in nima »četrte stene«. Pri standupu sem lahko bolj kreativen in se lažje izražam.

Velikokrat v intervjujih spregovorite tudi o bolj osebnih temah. V intervjuju za Story pred tremi leti ste dejali, da je eden vaših ciljev, da bi se nekoč imeli zares radi. Ste kaj bližje uresničitvi tega cilja?

Definitivno sem bližje uresničitvi tega cilja. Ne morem biti zadovoljen z nečem, kar me ne zadovoljuje in sem zelo zahteven do samega sebe. Če si perfekcionist in ti nekaj ne gre po načrtih, raje razbiješ vse na prafaktorje in obupaš. Sčasoma dojameš, da je perfekcionizem konstrukt, ki obstaja zgolj v tvoji glavi. Teh stvari sem se začel bolj zavedati in sem zato postal manj »Hitler« do samega sebe. Moja pot je proces in na tej poti moram tudi uživati in se nasmejati. To se mi zdi nekaj najlepšega. Delam seveda, a je pomembno tudi da se hkrati tudi zabavaš. Konkretno se zabavati v življenju ni mačji kašelj, kot se morda zdi. Verjamem, da če delaš v življenju dobro, ti bo dobro povrnjeno in ne odstopam svojih standardov.