Deset življenj Karla Erjavca

Ni človeka, ki ne bi v trenutku prepoznal njegovega kljukastega nosu in rolečih se r-jev. Kot otrok je dvakrat obiskal logopeda, potem pa rekel, »da je to brezveze. Ta r je del mene,« je povedal za Playboy. Del njega je po besedah Vojka Flegarja z Dnevnika tudi brezobzirna politična preračunljivost. Karl Erjavec je s svojo vrnitvijo potrdil, da slovenska politika brez njega pač ne more obstajati.

Kot minister je sodeloval v štirih vladah na treh različnih resorjih, premierno leta 2004. Sam si je takrat baje mislil: »Kako ministrstvo za obrambo, pa saj nimam pojma?« Res se ni izšolal za politika, temveč za pravnika na ljubljanski pravni fakulteti. Od strokovnjaka za pravosodje in upravo ter vodje kabineta pri varuhu človekovih pravic – te službe je pred politiko opravljal – do obrambnega ministra je velik razkorak. Toda njegov bivši sodelavec v kabinetu Gregor Valentinčič nam je zaupal, da se je Erjavec takoj lotil dela. »Z njim nismo imeli v dveh letih niti ure ali dveh prostih. Začel je ob devetih zjutraj in končal ob devetih zvečer. Pod njim stvari tečejo. Večina ministrov, ko prevzame resorje, potrebuje čas, da se ulovijo, spoznajo procese. Z njim na obrambi smo prvi dan po prevzemu poslov začeli delati. Ni odlašanja, ni zapravljanja časa, pri Karlu Erjavcu se enostavno dela.« Tudi naš sogovornik, pripadnik Slovenske vojske, pravi, da je Erjavec zmeraj dobro vedel, kaj počne – včasih še predobro. »Je hitrejšega jezika kot pameti,« komentira Erjavčevo prehitro razkritje pogodbe za nakup Patrij javnosti.

A afere, tako Patrija kot mnogo drugih, v katere je bil vpleten, niso mogle spodkopati njegovih ministrovanj. Nekako se je zmeraj uspel obdržati na nogah, o čemer pričajo mnogi vzdevki, ki so mu jih skozi leta nadeli mediji: teflonski Karl, multipraktik, prekaljen politični maček z devetimi življenji. Vseh devet pa je očitno porabil januarja letos. Po 15 letih vodenja Desusa ga je namreč v bitki za predsedstvo premagala Aleksandra Pivec, zaradi česar se je odločil popolnoma umakniti iz političnega in javnega življenja. »Skoraj zagotovo Karlova naslednica ne bo imela njegove širne domišljije, njegove otroške naivnosti in neskončne samozaverovanosti – vseh teh lastnosti, ki so naredile zgodbo že samo ob omembi njegovega imena in priimka,« je ob Erjavčevem umiku iz politike napisal Marko Radmilović.

Slikarskemu čopiču, sprehodom s psom in drugim ljubim aktivnostim se je moral kmalu spet odpovedati; izkazalo se je, da ni šlo za upokojitev, temveč le za premor od politike. Ko je decembra zmagal na volitvah Desusa, je Erjavec od nekje privlekel še tisto deseto življenje. »Je politik, ki pozna politično igro. Zato ga ne smemo podcenjevati in nikoli odpisati,« je lani skorajda preroško napovedal politolog dr. Miro Haček. Valentinčič nam pove, da takega profesionalca, kot je Karl Erjavec, še ni spoznal. »Je zelo odločen, natančen človek. Pri njem so vse stvari urejene, ni nobenih odstopanj, vse obveznosti opravlja vestno, tudi priprava nanje ni prepuščena naključju. Ima ta občutek. Za politiko in predvsem za ljudi. Zna poslušati ljudi, to je njegova največja kvaliteta.« Enakega mnenja je bil desusovec Ivan Hršak, ko je Erjavec pred nekaj leti obiskal Hrastnik ter obleko s kravato, v kateri smo ga vajeni videvati, menjal za bolj sproščeno opravo: »Karl je preprost človek in dostopen vsem. To je odlika redkih ljudi, še posebej tistih, ki so predsedniki parlamentarnih strank.« V vojaških vrstah pravijo, da je bil Erjavec kot minister za obrambo do njih zmeraj prijazen in se jim pogosto pridružil pri njihovih aktivnostih. Želel je vedeti, kako razmišljajo, kje so težave in kaj jim je všeč, je obrazložil za revijo Slovenska vojska. Da se je z Erjavcem »vedno dalo zelo dobro sodelovati in da je njegov sloves ‘težkega’ partnerja bolj mit« je tvitnil Gregor Virant, Erjavčev sodelavec v drugi Janševi vladi.

Zavzemanje za stranko in soljudi mu torej ni tuje; zase pravi, da je socialno čuteč. Odraščal je v mestu Aiseau v Belgiji, prihaja iz rudarske družine. »Ko je zatulila sirena, smo vsi otroci v šoli otrpnili, ker nismo vedeli, čigav oče je ostal v jami. Ko sem izvedel, da ni moj, sem bil tisti trenutek najbolj srečen človek, ampak naslednji trenutek sem bil pa izjemno žalosten, ker je pa iz sosednje vrste oče ostal v jami. In to so take stvari, ki te zaznamujejo.« Pri 12 letih se je vrnil v Slovenijo, v Kranj. Na tamkajšnji gimnaziji je maturiral in spoznal ženo Ljubo.

Namesto v domači dnevni sobi v Naklem pri Kranju bo sedaj Erjavec več časa preživel na sejah stranke. A obeta si še več: najprestižnejšo izmed vseh političnih funkcij doslej. »V tem trenutku je edini pravi za mandatarsko mesto. Glede na izkušnje, ki jih je pridobil skozi leta, menim, da ima zelo velik vpogled v delovanje slovenske države,« meni Valentinčič. Ko ga je leta 2018 Denis Avdič v šali vprašal, ali bi bil mandatar, je Erjavec odgovoril: »Moram enkrat bit, da mal poštimamo tole državo.« Z njim pa se ne strinjajo vsi. Dr. Haček se je preko Twitterja izrazil nekoliko bolj surovo kot za nacionalko: »Karlu Erjavcu dol visi za upokojence, njemu je mar za … Karla Erjavca.« Da Erjavca bolj kot upokojenci zanimata položaj in oblast, sta ga tako Pivčeva kot Zmago Jelinčič obtožila na družbenih omrežjih, na katerih tudi ‘ljudstvo’ Erjavcu ne izkazuje pretirano velike podpore. Ko so v Svetu na Kanalu A spraševali Naklčane, ali si svojega sokrajana želijo tudi za premierja, je bil pretežen odziv: ne. »Bolje bi bilo, da bi bil kar v penzionu,« pravijo.

Penzion ga očitno ne privlači. »Odkar sem odšel iz politike, je vse narobe.« Tako zagovarja svojo trajnost, a ne dotrajanost. »Karl Erjavec je samozavest serijsko. Veteran slovenske politike, trajnožareč zadnji dve desetletji,« nam ga opiše Vanessa Čokl z Večera. V Desusu pravijo, da velja za precej trmastega, ko se za nekaj odloči. Lahko Karla Erjavca trma pripelje do mesta mandatarja? Kmalu bomo videli.

T. L.