David Florjančič je 27-letni Kranjčan, ki je leta 2019 ustanovil svoj zavod, imenovan Pospešek. Nadpovprečno ambiciozne mlade želi povezati z ljudmi, ki so že uspešni na tistem področju, ki jih zanima. Ko spozna neko osebo, jo poveže z že uspešnimi ljudmi na tistem področju, kar osebi omogoči zaposlitvene možnosti ali druge izkušnje v prihodnosti. Pravi, da njegovo delo vključuje veliko organizacije in komunikacije z ljudmi,  saj mora dobro poznati družbo, da lahko neko osebo usmeri na pravo področje. Njegov cilj je uspešne zgodbe objaviti v medijih, zato se je povezal s spletno stranjo 24ur.com in lokalnimi časopisi, kjer objavlja svoje prispevke. Čez dan je ves čas aktiven na več področjih, saj trenutno prostovoljno pomaga pri Civilni zaščiti Mestne občine Kranj in projektu Botrstvo, je tutor na Fakulteti za matematiko in fiziko, piše zbirko rešenih nalog za študente fizike in še več.

Vam ob vseh teh obveznostih ostane še kaj časa zase?

Vedno mi ostane veliko časa za mnoge stvari, ki me zanimajo. V življenju se mi ni zgodilo, da bi bil en mesec čisto zaseden. V prostem času rad hodim v hribe, sedaj delam pri Civilni zaščiti …

Študirali ste fiziko. Zakaj torej ne delate na tem področju?

Trenutno lahko veliko več naredim na področju, kjer delam sedaj, kot pa pri fiziki. Mogoče tam še nisem imel priložnosti za nekaj, kar bi rad raziskoval in se pri tem dobro počutil. Rad delam stvari, ki imajo rezultate, in da pri delu uživam. Če mi je nekaj dolgočasno, tega ne delam. Trenutno delo mi je zelo všeč, me pa hkrati zelo zanima tudi fizika.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za ta študij?

Ne, za prvo stopnjo študija mi nikoli ni bilo žal, bila je super, saj sem si že od osnovne šole želel študirati fiziko. Za drugo stopnjo pa definitivno ja, saj mi ni bilo zanimivo in nisem dovolj napredoval.

Leta 2019 ste ustanovili Zavod Pospešek. Kakšen je razlog?

V tem kar počnem, na dolgi rok, vidim veliko priložnosti za razvoj naše, slovenske družbe. Razlika med nami fiziki in družboslovci je mogoče ta, da ne maramo govoriti o stvareh, ampak ideje raje uresničimo in potem te govorijo same zase. Za ustanovitev zavoda sem se odločil predvsem zato, ker vidim, kako velika potreba je pri mladih, da spoznajo ljudi na področjih, ki jih zanimajo. Včasih se res ne znajdejo, gredo raje v tujino, ali pa po končanem študiju delat v lokal ali tovarno. Želim si, da mladi dosežejo tisto, kar si želijo postati.

Kako pa ga financirate?

Preko sponzorstev, donacij in javnih razpisov. Treba je biti inovativen. Ko delaš nekaj novega, je vse skupaj težko, ampak se da.

Na kakšen način začnete sodelovanje z mladimi? 

Nikoli nismo imeli problema s tem, da bi mlade pridobili. Skoraj vsak povabi še nekoga drugega, ali pa sam poznam nekoga, ki potrebuje pomoč. Za to, da nekoga dobim porabim zelo malo energije. Trenutno sodelujemo z več slovenskimi občinami, kjer je najtežje začeti, če tam ne poznamo nikogar. Ko pa spoznam prave ljudi, se krog poznanstev hitro razširi.

Mlade povezujete z uspešnimi ljudmi na njim poznanih področjih. Kako se tega lotite?

Obstaja več načinov. Lahko te nekdo poveže z neko osebo, lahko napišeš pismo – jaz jih pišem na roko, saj to ljudje cenijo – najlažje, kar je zanimivo, pa je začeti na vrhu, na primer pri županu, saj te oni usmerijo naprej. Interesa je vedno veliko.

Verjetno vas kdo tudi zavrne. Kaj storite v takšnem primeru?

Nikoli niso stvari tako črno-bele. Če me nekdo zavrne to ne pomeni, da z njim ne bom nikoli sodeloval. Do nekega sodelovanja je veliko možnih poti. Mogoče ne bo vedno izpadlo tako, kot si si zamislil. Zelo redko se zgodi, da bi nekdo točno sledil tvoji želji.

Kot diplomant fizike se nikoli niste učili novinarskih spretnosti, ki jih poleg vodenja zavoda, tudi uporabljate. Kako ste se jih torej naučili?

Slovnice sem se naučil v gimnaziji, to mi je vedno šlo od rok in me zanima. Že kot otrok sem veliko spremljal informativne oddaje in ljudi, ki so danes na visokih položajih. Od njih sem se naučil veliko, saj sem videl, kaj sploh je novinarstvo in kako predstaviš zgodbe, ki te zanimajo. Iskreno sem do sebe zelo kritičen, tudi če tega ne povem, saj se ves čas učim. Pri novinarstvu mi je zelo pomembno, da se izogibam konfliktom interesov. Če pa z nekom že poslovno sodelujem, nisem nepristranski. Ljudem želim stvari povedati takšne, kot dejansko so. Zdi pa se mi, da mediji pogosto podcenjujejo javnost in na lažji način povedo stvari, saj mislijo, da jih javnost ne bo razumela. Dejstvo pa je, da nikoli ne moreš biti čisto objektiven.

Kdo od uspešnih ljudi, ki ste jih že spoznali, je najbolj pritegnil vašo pozornost?

Izpostavil bi Ksenijo Benedetti, ki je vodila Protokol RS. Organizirala je formalne dogodke na visokem protokolarnem nivoju, ko je nek predsednik ali druga pomembna oseba prišla v Slovenijo. V Sloveniji je bila, in še vedno je, zelo znana oseba. Zame je zelo kulturna, v smislu, da vse stvari počne iskreno. Je oseba, od katere sem se ogromno naučil. Všeč mi je, da uči temelje komunikacije, kar je na nek način tudi del mojega posla. Na primer, da se opravičiš, če narediš neko napako, rečeš hvala in prosim …

Vas je kdo od ljudi, ki ste jih že spoznali, razočaral, oziroma ste od njega pričakovali nekaj več?  

Seveda. Zelo sem si zapomnil stavek, ki ga je enkrat izrekla Tina Maze – če ti je vseeno za nek neuspeh, potem si tudi uspeha ne zaslužiš. Probleme rad rešujem čim manj pred očmi drugih. Če je nekdo nezainteresiran ne silim vanj, ampak ga pustim pri miru. Iščem sodelovanja, kjer se z nekom ujamem, in na tem tudi gradim. Takšna sodelovanja tudi izjemno cenim. Ljudje namreč takoj začutimo, če nas nekdo izkorišča. Menim, da če v nek odnos vlagaš in se zanj trudiš, se bo to tudi pokazalo.

Napisali ste že precej prispevkov o sodelovanjih z mladimi. Lahko izpostavite kakšno zgodbo, ki vam je bila še posebej všeč?

Zgodbe, ki jih delamo, imajo pri mladih različne rezultate. Ko spodbudim neko srečanje med mladim in uspešno osebo, ne morem predvideti, kako se bosta razumela in kaj se bosta dogovorila. Zelo mi je všeč, da rezultat naših srečanj niso nujno zaposlitvene priložnosti, ampak, da so mladi veseli, ker so spoznali osebo, ki jo drugače mogoče ne bi. Izpostavil bi zgodbo fanta, ki je pustil študij na Fakulteti za družbene vede, saj ga je neka druga stvar veliko bolj zanimala, in vem, da je bila zanj odločitev prava. Omenil bi tudi kolega, ki je bil kot maturant zelo pesimističen glede svoje karierne prihodnosti v Sloveniji, razmišljal je o odhodu v tujino, zato smo ga povezali z ljudmi, za katere ni verjel, da se bo kdaj z njimi sproščeno pogovarjal, in na koncu ostal v Sloveniji. Zelo mi je pomembno, da mladim pokažem, da se nekaj res da in da vrata niso zaprta. Takšne zgodbe so mi najbolj všeč.

Glede na to, da ste ves čas v stiku z mladimi, imate zanje kakšen nasvet, ki bi jim pomagal na njihovi karierni poti?

Časi, ko so naši starši iskali službe, so mimo, in danes je vse drugače. Nič ni narobe, če ti kdaj  ne uspe. Mladi imajo zelo različne cilje, zato naj ne bo pomembno, da se z nekom enačiš, ampak da ob svojem delu uživaš. Glej nase in na svojo pot, saj ni nič narobe, če delaš nekaj, kar nekdo drug še ni. Zelo pomembne, kar cenijo tudi delodajalci, so izkušnje, ki pa ne rabijo biti na tistem področju, na katerem bi se zaposlil. Mladi o tem pogosto napačno razmišljajo. Delodajalci zelo cenijo na primer prostovoljstvo in delo z ljudmi. Če v to vložiš veliko truda, je to lahko dobra investicija za prihodnost.