Stoletnica požiga Narodnega doma in stoletnica Koroškega plebiscita sta v medijih zamejstvu pridobili nekoliko več prostora kot navadno, ko novic o naših ljudeh v tujini skorajda ni. Da bi ljudje doma vedeli več o pol milijona Slovencih zunaj domovine, si prizadeva državni sekretar na Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu, Dejan Valentinčič. Funkcijo je zasedel ob formiranju zadnje vlade, pred tem pa je v akademskih krogih raziskoval slovenske zamejce ter izseljence. »Da so v silvestrski oddaji Adijo 2020 poleg voščil iz celotne Slovenije zaokrožili tudi pozdravi Slovencev iz tujine, je velik uspeh,« pomembnost pojavljanja zamejskih in izseljenskih tematik v medijih poudari Valentinčič.

Preteklo leto so zaznamovale številne obletnice, povezane z zamejstvom. Ste bili ob tej priložnosti povabljeni na kakšno proslavo?
Oba dogodka sta imela veliki proslavi, na nobeni od teh pa nisem bil, ker je nanje šla ministrica. Obe sta bili zelo pomembni in zato je šel tisti više na hierarhični lestvici. Smo bili pa v pripravo proslav zelo vpeti. Na Koroškem so pogledi zelo različni in tu je bilo treba iskati kompromis, da je bilo praznovanje bolj spravljivo.

Je torej situacija pri obeležjih bolj občutljiva kot se zdi?
Seveda, ker je odvisno kako interpretiramo zgodovino. Naši sosedje jo malo drugače kot mi, na koncu pa, če hočeš nekaj prejeti, moraš tudi dati.

Med akademskim delom ste bili zelo cenjeni zaradi odhodov na teren, k Slovencem. Je s sekretarskim delom manj priložnosti za neformalne obiske?
Problem je čas. Ker si veliko na terenu uradno, za neformalne obiske pogosto zmanjka časa. Poleti sem se sam potepal po zamejstvu, kjer sem v vseh teh letih nabral kar nekaj poznanstev. Prijetno je ohraniti vezi, po drugi strani je tudi lepo dobit kakšno informacijo »off the record«, da dobiš bolj jasno sliko.

S Tanjo Pliberšek, avstralsko poslanko in hčerko slovenskih izseljencev Vir: Osebni arhiv Dejana Valentinčiča

V ministrski kabinet ste vstopili leta 2018 kot svetovalec, tam ste ostali kljub menjavam vlad. Je delo v tako negotovem okolju stresno?
Da nekdo ostane v kabinetu toliko časa, je prej izjema kot običaj, ker ministri navadno pripeljejo v kabinet svoje ljudi. Pri meni je bila situacija nekoliko posebna, ker sem se že prej s to tematiko strokovno ukvarjal. Je pa res včasih stresno. Z dnem, ko gre minister, greš tudi ti. Ni pa rečeno, da te ne bo minister morda že prej odslovil. Gotovosti ni.

Odmeven projekt vašega ministrstva so bile repatriacije venezuelskih Slovencev. So te zaključene?
Ne, poteka še drugi val. Velikih izkušenj ni bilo, edini primer, da se je nekoga repatriiralo je bil leta 2013, ko se je pripeljalo slovensko družino iz Sirije. Bil je to dokaj majhen zalogaj, pa že tam so bili zapleti. Ko smo začeli repatriacijo iz Venezuele, smo vedeli, da bo to v večjih razsežnostih. Pol leta smo vse koordinirali, da smo naredili načrt in so potem decembra 2019 prišle prve skupine. Do marca 2020 je prišlo še nekaj posameznikov, potem pa je epidemija vse zaustavila. Venezuela zelo dolgo ni odprla letališč in šele novembra so se stvari uredile, da so ljudje spet začeli prihajati. Izziv je kako jih integrirati v slovensko družbo.

Ker so bili že tako dolgo tam …
Nihče več ni del prve generacije izseljencev. Večinoma so tretja, nekaj jih je še iz druge generacije. V Venezueli je po ocenah okoli 1000 Slovencev. Ta skupnost je bila ravno tako velika, da so se srečevali in ohranjali kulturo, še vedno pa je bila tako razseljena, da so skoraj vsi zakoni mešani in zato tudi jezik ni ohranjen. Največji izziv je bil učenje slovenščine, ker je to tudi pogoj za vstop na trg delovne sile. Ni nam pomagalo tudi to, da se pouka ni dalo izvajati v živo, lahko pa ocenimo zgodbo kot uspešno, ker jih je nekaj, ki že tekoče govorijo slovensko in so dobili zaposlitev.

Koliko časa spremljate integracijo teh Slovencev?
Zakon določa, da status repatriirane osebe velja 15 mesecev in ga ni mogoče podaljšati. Za te, ki so prišli do marca lani smo predvideli izjemo in jim podaljšali status še za 3 mesece, ker se približno 3 mesece, ko je bilo vse zaprto, niso mogli učiti jezika in iskati službe.

Kakšne so poleg repatriacij še trenutne prednostne naloge ministerstva?
Januar je vedno namenjen trem razpisom za financiranje slovenskih organizacij v zamejstvu in po svetu. Bolj vsebinska prioriteta je spodbujanje vračanja izseljencev in iskanje stika z novodobnimi izseljenci. Ti ljudje delujejo po čisto drugačnih dinamikah, kot stari valovi. So individualisti, se ne dobivajo toliko v sklopu društev, so dobro izobraženi in znajo jezik okolja. V preteklosti so slovenska društva bila nek prostor, kjer so si med seboj pomagali. Izziv je, kako novodobne izseljence nagovarjati, da jih ne izgubimo, po drugi strani pa kako jih navezati na Slovenijo. Želimo si, da bi jih čim več prišlo nazaj, tisti pa, ki ne pridejo, da ohranijo vez, da poslovno sodelujejo, da hodijo na obiske in naučijo svoje otroke slovenskega jezika. Prioriteta tega mandata je tudi večje prepoznavnost izseljenske in zamejske problematike v Sloveniji. To poskušamo predvsem doseči s povečanjem teh vsebin v šoli in medijih.

Si torej želite morda še kakšne oddaje za izseljence?
To bi bilo super, ampak bolje bi bilo imeti te vsebine umeščene v splošne programe. Če imaš specializirano oddajo, jo bo gledal samo tisti, ki ga to zanima. Zato je bila oddaja Adijo 2020 s pozdravi Slovencev iz tujine super, ker so jo gledali vsi, ki so silvestrovali doma.

Lani se je začel postopek vrnitve tržaškega Narodnega doma slovenskim zamejcem. Kako je do tega prišlo?
Ko je bil leta 2001 sprejet zaščitni zakon za slovensko manjšino, je bilo predvideno, da se dom vrne Slovencem. Stoletnica požiga je predstavljala odlično iztočnico za začetek procesa, ki se je od sprejetja zakona že kar vlekel.

Ob tem dogodku je bil na Televiziji Slovenija pogovor s tržaškim filozofom Jernejem Ščekom, ki je uporabil Tavčarjevo prispodobo Ljubljane, kot srca in Trsta, kot pljuč Slovenije. Dejal je, da pljuča hočejo dihati s slovenstvom, sprašuje pa se, če hoče srce še biti za pljuča. Kaj je treba ključnega popraviti, da se bodo ti ljudje počutili bolj zaščitene?
Gotovo je pomislek ob tem, kako slabo je poznana ta tematika. Če si pred nekaj leti v iskalniku iskal Urad za zamejce, je bila najbolj iskana kombinacija Urad za zamejce po svetu. Se pravi, da večina teh ljudi, ki so iskali in jih je to zanimalo ni ločilo med zamejstvom in izseljenstvom. Naše manjšine so bile na začetku tudi odrinjene v stran, v smislu ne povzročajte problemov, da nas ne bodo druge države ovirale na poti v EU, recimo. Je pa treba priznati, da je vzdušje pri naših zamejcih zanimivo. Zelo radi kritizirajo Slovenijo, zelo težko pa kaj pohvalijo. Od osamosvojitve do danes, je Slovenija za zamejstvo in svet čez palec dala eno milijardo evrov, kar ni tako malo. Rezultati te milijarde so vse kulturne skupine, center Lipa na Madžarskem, Pavlova hiša v Avstriji obnova številnih kulturnih domov, ki gostijo slovenske zamejce … Slovenija je pri vsem tem finančno pomaga.

Lahko bi rekli, da smo z arbitražo dobili nove slovenske zamejce na Hrvaškem. Mislite, da so to zadnji novi slovenski zamejci?
Upam, da ja. Po koncu druge svetovne vojne se je zelo veliko govorilo o tem, kdaj bomo spet dobili določena ozemlja nazaj. Zdaj so se časi spremenili in se razmišlja v smeri, da smo zelo majhni in se je vsaka vojna za nas slabo končala. Želja je, da meje ne spreminjamo, ker je potem tudi sosedje najbrž ne bojo. Skupni cilj naj bo tak, da bodo meje čim manj vidne in, da jih bodo ljudje na obmejnem območju čim manj čutili. Pa naj bo to čimbolj enoten prostor, kjer bo manjšinam lažje ohraniti slovenski jezik. Nenazadnje so z Evropsko unijo pogoji boljši, kot kadarkoli v preteklosti.

 

Jakob Murovec