“Z gotovostjo vam lahko povem, da ljudje tega ne počnejo za denar”

19-letna finalistka Miss Slovenije in bodoča medicinska sestra s prostovoljnega dela v rdeči coni

Dea Sofia Irmančnik iz Spodnjih Kraš obiskuje zadnji letnik Srednje zdravstvene šole v Celju. Trenutna finalistka izbora Miss Slovenije je prostovoljno delala v rdeči coni Term Topolšica, kamor so sprejemali s koronavirusom okužene paciente iz DEOS Centra starejših Gornji Grad. V Termah, ki jim zaposleni rečejo kar “wellness”, je več kot mesec dni pomagala kot negovalka obolelih in bivala v apartmajskih naseljih v Topolšici, kjer so začasno živeli zaposleni na rdeči coni. Sredi decembra se je vrnila domačim, zdaj pa nadaljuje svoje prostovoljno delo v sivi coni v Gornjem Gradu. 

Ste veseli, da ste se vrnili domov? Kako je bilo za mesec in še več živeti stran od družine v takšnih časih?

Seveda sem! Tedensko smo se sicer testirali na potencialno okužbo s koronavirusom, a je bilo težko – tudi, če smo bili negativni, smo ostajali precej izolirani. Je pa bilo bolje vedeti, da tako nismo ogrožali drugih ljudi, predvsem pa ne svojcev. Redno sem se slišala z njimi po telefonu, kar je seveda pomagalo.

Večina ljudi se na daleč izogiba situacij, kjer se lahko potencialno okužijo, vi pa ste se za to delo odločili prostovoljno. Zakaj ravno COVID oddelek?

Odločila sem se, da pomagam tam, kjer je najbolj potrebno. Enostavno sem oseba, ki se vedno znova rada uči in sprejema nove izzive. Nenazadnje pa se kot bodoča medicinska sestra zavedam, da je v takšni krizi, v kateri smo se znašli, treba priskočiti na pomoč in pomagati. V Topolšici sem ostala tako dolgo, kot so me potrebovali – število oskrbovancev se je do sredine decembra močno zmanjšalo v primerjavi s sredino novembra in sem se odločila, da z delom vseeno nadaljujem še v sivi coni v Gornjem Gradu. 

Že od začetka epidemije je bilo ogromno polemik glede zaščitne opreme – o stopnji zaščite, dobavi, razpoložljivosti in tako dalje. Kako je bilo z njo v wellnesu in zdaj v sivi coni? Se v njej počutite varno?

Zaščitna oprema nam je bila in nam je na razpolago, s preskrbljenostjo nimamo težav. Udobna pa res ni. Na obeh oddelkih smo oblečeni v skafander, imamo masko, vezir, zaščitne rokavice in zaščito za obutev. Pogoji v opremi so resnično zahtevni, sploh, ker je v njej zelo vroče. Ne moreš se niti “počohat”, ker se enostavno ne smeš. Ne moreš piti tekočine, ne moreš niti na stranišče – počakati moraš do odmora za malico in šele potem to urediš. Naenkrat smo povprečno tri, maksimalno štiri ure v skafandru, potem se pa že preventivno moramo preobleči v novega. Ob upoštevanju vseh protokolov slačenja, oblačenja in razkuževanja pa se v opremi počutim dokaj varno. 

Bi nam lahko opisali vaš povprečen delovni dan v rdeči coni?

Delovnik je odvisen od časa izmene, ampak je zmeraj bil kar pestro obarvan. Ko smo vstopili v Terme, smo najprej šli v “čisti prostor”, kjer smo svoja zasebna oblačila zamenjali za zaščitno opremo in enako naredili po izmeni. Takrat smo posebej pazili na križanje “čistih” in “nečistih” poti, da ne bi prišlo do možne okužbe. Po delu se je bilo obvezno tudi oprhati, da na naši koži slučajno niso ostali sledovi koronavirusa. Nato smo se oblekli nazaj v svoja privatna oblačila in šele potem lahko zapustili wellness. Pri rdeči coni je ključno, da se tem postopkom temeljito sledi, smo pa tudi v sivi coni sicer opremljeni enako, da ne bi tvegali s potencialno okužbo. Kar se tiče mojih dolžnosti na oddelku, pa sem delala praktično vse. Ker se izobražujem za zdravstvenega tehnika, sem bila odgovorna za opravljanje neg bolnikov, hranila sem jih, previjala, pa tudi zabavala seveda … Enako počnem tudi zdaj v sivi coni.

S koliko bolniki dnevno po navadi delate? Ste s sodelavci na splošno uravnoteženo razporejeni, da lahko učinkovito opravljate svoje delo? 

Ko sem začela delati v Topolšici, je bilo 35 bolnikov, proti koncu pa jih je bilo dosti manj. Sicer je pa odvisno – če je bolnik pokreten in ga je treba samo previti, lahko to opravim sama. Če pa je bolnik težji in potrebuje več asistence, pa delava dva. Kar se tiče razporeditve, je ta odvisna od števila obolelih. Če delava dva skupaj na oddelku, sva naenkrat zadolžena za tri bolnike. Sama pa dnevno poskrbim za 6-7 obolelih. Prej, ko je bilo preko 30 okuženih v Topolšici, smo bolj težko “folgali”, saj je večina oskrbovancev bila tudi nepokretnih. Ti bolniki praktično ničesar ne zmorejo sami in se jim mora posvetiti več ljudi za več časa, kasneje smo pa vsi skupaj že malo lažje zadihali, saj se je število okuženih zmanjšalo. Takrat smo se imeli, moram reči, prav fino – imeli smo več časa, da se med sabo še kaj pomenimo in pa tudi več časa, da se toliko bolj posvetimo oskrbovancem ter jih nasmejimo, če že niso mogli imeti stikov s svojci. V sivi coni je sedaj okrog 35 bolnikov, a je vse skupaj malo bolj sproščeno v primerjavi z vrhuncem v wellnesu.

Kako pa je z utrujenostjo? Bi rekli, da je delo bolj fizično ali psihično naporno?

Delo je sigurno bolj fizično naporno. Sicer ni – starostniki so prijetni, rada se z njimi družim, pogovarjam in jim pomagam. Tudi z ostalimi zaposlenimi se dobro razumem; edino, kar me res izčrpa, je delo v tej opravi. Mučno je, ker je vroče, vode ti primanjkuje, želiš si samo na zrak … To vam bodo povedali vsi, ki so kdaj delali v zaščitni opremi. Edino to me izčrpa. 

Koliko pa vam ostane prostega časa, s čim se še ukvarjate?

Prostega časa ni ravno veliko, kolikor pa ga ostane, ga posvečam šoli, saj se mi je trenutno nabralo kar nekaj izpitov. Moram pa izpostaviti, da so profesorji zelo razumevajoči; kljub temu, da zadnje čase zaradi dela veliko manjkam. Vedo, da se izobražujem za zdravstvenega tehnika in me pri tem delu podpirajo.

Ste tudi finalistka tekmovanja Miss Slovenije. Kako poteka izbor v trenutnih razmerah?

Izbor poteka preko spleta. Pred kratkim smo finalistke izdelale marionetne lutke v dobrodelne namene – izkupički z licitacij za naše lutke Žogice nogice in zmaja so bili namenjeni hrastniškim družinam v stiski. Finalna prireditev bo prav tako potekala v Hrastniku v mesecu marcu, če se bodo trenutne razmere izboljšale.

Ali v vašem trenutnem življenjskem stilu obstaja tudi nek prostor za izvajanje zdravstvenih priporočil v času pandemije? Torej fizične aktivnosti, psihične sprostitve …

Na sprehode kar redno hodim in tudi zdravo jem; da pa kakovostno spim, tega pa ne morem reči (smeh). Ko sem na nočni izmeni in si mislim, da bom z lahkoto zaspala takoj, ko se uležem v posteljo … saj ne moreš! Potrudiš se, ampak ne moreš. Okrog 4. ure zjutraj te že “orng” daje spanec, ko pa je ura za domov, bi pa še kar lahko delala. To te v celoti vrže iz ritma. Za ostalo poskrbim, za kvaliteten spanec pa res malo težje. 

Kot prostovoljna zdravstvena delavka prejmete dodatek za delo v rizičnih razmerah. Kaj pravite na izjavo dr. Rozmana, direktorja Klinike Golnik, da je eden izmed razlogov, da se širijo okužbe v domovih za starejše ta, da zdravstveni delavci kljub simptomom okužbe prihajajo na delo ravno zaradi dodatkov?

Iskreno bi rekla, da nekateri prostovoljni delavci verjetno res hodijo na delo zaradi dodatkov. Če pa pri sebi opazijo simptome in se kljub temu pojavijo na delovnem mestu, tega pa ne morem trditi. Verjamem pa, da tisti, ki smo v teh vodah že sicer, hodimo na delo, ker resnično želimo pomagati. Na srednji zdravstveni šoli se izobražujem po programu 3+2; po triletnem programu sem bila bolničarka, sedaj pa se izobražujem za negovalko in sem v tem času sprevidela, in to vam lahko z gotovostjo povem, da ljudje tega ne počnejo za denar. Že če vzamem primer iz svojega zasebnega življenja, ko mi je umrla babica in ji nisem mogla pomagati … tak položaj si zapomniš in si toliko bolj prizadevaš, da starejšim pomagaš, predvsem pa v teh časih. Razmere so nove in stresne za ostarele bolnike, posebej ko so odrezani od svojcev. Narediš vse, kar moreš, da jim to vsaj malo olajšaš. 

Na praksi med izobraževanjem ste že dobili izkušnje z delom s starejšimi pacienti – ali vas je prostovoljno delo s COVID pacienti kaj novega naučilo?

Me je naučilo, sigurno. Pa tudi navdihnilo, da nadaljujem s šolanjem tudi za višjo medicinsko sestro. Že samo v tem prvem mesecu sem pridobila ogromno izkušenj in znanja, ki ga lahko delim in predajam naprej. Rada se učim iz situacij, v katerih se znajdem, ali v katere se sama podam. Nisem ena tistih oseb, ki bo doma preležala celotno pandemijo koronavirusa. Izkoristim jo za znanje, izkušnje in nudenje pomoči. Sem pa spoznala nekaj, kar bi rada delila tudi z ostalimi. Ob teh težkih dnevih, ki jih vsi skupaj preživljamo si moramo zapomniti, da naša srca spremlja misel. Nič ni večno in enako velja tudi za to krizo. Dokler pa traja, se enostavno moramo imeti radi in se podpirati. Paziti moramo nase in na druge. To polagam vsem na srce. 

V. S.