Klavir je odvlekel v svojo sobo in postal pianist

“Veste, klavir je težak in okoren instrument. V dnevni sobi je med sedežno garnituro in knjižno omaro zasedel čisto preveč prostora. Vsem je bil v napoto in postajali smo nejevoljni, saj se je na njem vztrajno nabirala debela obloga prahu,” mi v nekaj kratkih povedih skuša neroden položaj razložiti Luka, mlad fant s simpatičnim štajerskim naglasom. Pred dobrimi šestimi leti je namreč 21-letni študent, ki bi mu zaradi goste brade in zrelih obraznih potez zagotovo pripisala kakšno leto več, podedoval tetin razglašen pianino. Nazadnje ga je v akciji videl kot otrok, ko je teto ničkolikokrat zavzeto opazoval pri vadbi. Občudoval je elegantne gibe in zvoke, ki so prihajali iz tako mogočnega instrumenta, in si želel, da bi tudi sam nekoč znal kaj podobnega.

Leta za tem je taisti klavir žalostno obtičal sredi družinske dnevne sobe, kjer je zapiral močno obljuden prehod na zunanjo teraso in vrt. Kot dekle, ki si je pri svojih desetih letih klavirja močno želelo in je zanj več mesecev vztrajno moledovalo starše, si enostavno ne znam predstavljati, kako lahko nekaterim družinam podarjen klavir simbolizira tako veliko nadlogo. Kljub temu brez pripomb poslušam naprej.

Ker nihče ni pokazal pretiranega interesa za igranje, Luka razlaga, da je klavir po nekaj mesecih le odvlekel v svojo sobo in s tem odpravil prostorsko stisko v glavnem bivalnem prostoru. Iz golega zanimanja in radovednosti je začel pritiskati na črno-bele tipke, brez vsakršnega zaporedja, naključno, nenačrtovano. Kot majhen otrok, ki dobi v dar še nikdar videno igračo. Po nekaj več poskusih mu postaja nekontrolirano tipkanje vse bolj všeč. Z različnimi triki, ki jih je do sedaj videl samo pri teti in v filmih, začne preizkušati lastne sposobnosti koordinacije in hitrih prstov. Zdi se, da mu igranje klavirja ni tuje.

Že od nekdaj je po tihem sumil, da ga glasba zanima, a nikdar ni imel poguma, da bi se z njo zares ukvarjal. Zaradi disleksije je v zanj dolgih in mučnih osnovnošolskih in srednješolskih letih za obravnavo snovi porabil veliko več časa kot njegovi vrstniki. Misel na to, da bi moral po pouku in popoldanskem učenju sedeti še za mizo v glasbeni šoli, kjer bi se učil glasbene teorije, je neprijetna. V glasbeno šolo se zato nikdar ni vpisal. Morda zaradi strahu pred vnovičnim neuspehom in vprašanja, ali bi mu podobno kot črke po papirju begale tudi note. A to ga pri njegovih 16-ih letih, ko je imel klavir na dosegu roke, ni več ustavilo. Kljub nepoznavanju notnih zapisov in pomanjkanju vsakršne glasbene izobrazbe se je odločil, da se klavirja nauči. In to sam.

Porast mobilnih aplikacij za samostojno učenje instrumentov

Pred slabim desetletjem so se pričele po svetu pospešeno razvijati mobilne aplikacije za samostojno učenje klavirja, v času pandemije in mrzličnega iskanja novih konjičkov, s katerimi se lahko za nekaj ur sami zamotimo znotraj štirih sten, pa so te postale zlata jama za vlagatelje. Aplikacije so v osnovi namenjene začetnemu učenju in vadbi instrumenta, ponujajo pa različne variacije poučevanja, kot je vadba branja not in akordov, trening posluha in motoričnih spretnosti ter seznanjanje z nekaterimi intervali, lestvicami ter akordi. In prav v aplikacijah je Luka našel glavno uteho in rešitev za to, da svojo ljubezen do glasbe, zlasti do Raya Charlesa, ameriškega pevca jazza, soula in bluesa ter ustvarjalca velike uspešnice Hit the road Jack!”, prelije v igranje klavirja.

“Ker z obstojem tovrstnih aplikacij sprva ni bil seznanjen je pričel z iskanjem hitrih učnih ur na YouTubu, kjer lahko po mnenju mnogih dandanes najdeš pomoč za čisto vsako zagato. Iskal sem pesmi, ki so mi bile najbolj všeč in dopisal ‘How to play it on piano’. Tako sem našel nekaj dobrih tečajev, a takšen način poučevanja, kjer sem lahko pri igranju klavirja samo opazoval klaviaturo nekoga drugega, mi ni bil preveč všeč.” Ko je pregledal nekaj videov s podobno vsebino, je njegovo glasbeno zanimanje prepoznal tudi algoritem spletnega brskalnika, ki mu je kmalu zatem na vsakem digitalnem koraku nastavil reklame za mobilne aplikacije, kot so Skoove, Simply piano, Piano academy, Yousician …

“Teh aplikacij je danes zares veliko, še veliko več kot jih je bilo pred nekaj leti. Preizkusil sem tri, a če me sprašujete po imenih, vas bom moral razočarati. Takšne podatke zares hitro pozabim, so pa bile vse narejene na podoben način. Na koncu sem zaradi privlačne vizualne podobe, predvsem pa zaradi obsežne zbirke skladb in širokega spektra žanrov izbral aplikacijo Simply piano. Aplikacija je imela v primerjavi s samostojnim brskanjem za videi po spletu številne prednosti. Z njeno pomočjo sem se začel klavirja učiti nekoliko bolj sistematično, z začetkom pri osnovah,” dodaja Luka, ki je bil z uporabniško izkušnjo generalno zadovoljen.

Pozitivni odzivi niso nikakršno presenečenje

Za Yigala Kaminko, glasbenega direktorja in soustanovitelja podjetja JoyTunes, pod okriljem katere je nastala tudi aplikacija Simply piano, podobni odzivi niso nikakršno presenečenje in so pri njih skorajda stalnica. “Za igranje klavirja navdušujemo tudi tiste, ki nikdar niso verjeli, da bodo za svoje bližnje, družino ter prijatelje sposobni zaigrati kakšno skladbo. Menim, da je naša bistvena prednost pred glasbenimi šolami ponujena motivacija. Veliko delamo na interaktivnosti, imamo odlično glasbo in vizualno barvito podobo. Na začetku je lahko učenje tako kompleksnega instrumenta resnično zahtevno in frustrirajoče. A ljudje so s svojim napredkom zadovoljni. Po mesecu dni se že lahko pokažejo odlični rezultati, sploh zdaj, ko smo bili vsi zaprti zaradi pandemije. Imeli smo privilegij vstopiti v domove po vsem svetu in v njih znova prinesti srečo,” skoraj poetično doda glasbenik izraelskih korenin.

Profesionalni oboist in magister kljunaste flavte me je prek aplikacije Zoom spustil v objem svoje dnevne sobe, kjer so ob najinem večernem pogovoru s stropa viseli pisani baloni, eden od njih pa je vztrajno plaval tudi pred računalniškim ekranom in med intervjujem nekoliko ujezil sicer zelo mirnega sogovornika. Opravičeval se mi je, češ da je sin prav danes dopolnil peti rojstni dan, a z moje strani balon ni povzročal nobenih nevšečnosti. Celo lepo se je podal k njegovim lasem, pobarvanim na vijolično, za katere se enostavno ne morem odločiti, ali so svoj lesk spremenili zaradi pravkar končane rojstnodnevne zabave ali pa zgolj zato, ker je Kaminka nekoliko odbit umetnik.

Skupaj z bratom in še enim poslovnim partnerjem so aplikacijo Simply piano ustanovili pred dobrimi štirimi leti, prav v času, ko je zanjo prvič slišal tudi naš nesojeni pianist Luka. Od takrat se aplikacija nenehno razvija in nadgrajuje. Sogovornik poudarja, da aplikacija zajema vse ključne elemente: učenje pravilnih prijemov akordov in ustreznega prstnega reda pri igranju lestvic, poučevanje notnih zapisov ter gradivo za učenje ostale glasbene teorije.

Simply piano ni njihova prva aplikacija, je pa zagotovo največji in najuspešnejši projekt. Pred tem so že ustvarili podobno aplikacijo za učenje kljunaste flavte, obstaja tudi variacija za učenje kitare. A nobena izmed teh ni dosegla odmevnosti, ki je je danes deležna klavirska različica. Ta sodi med tri najpopularnejše aplikacije na trgu med ponudniki aplikacij za učenje klavirja. Ko so se odločili za poučevanje klavirja, so v svoj kolektiv med drugim povabili številne profesorje tega instrumenta, ki gotovo terja specifične pedagoške prijeme.

“V podjetju je zdaj zaposlenih okoli 100 ljudi in tudi sicer je med njimi okoli desetina takšnih s profesionalno glasbeno izobrazbo, slaba polovica pa ima osnovna glasbena znanja. Po več letih se še vedno odvijajo debate o različnih pedagoških prijemih. V podjetju imamo posebno skupino ljudi, ki se ukvarjajo samo s tem področjem in kako ga izpopolniti ter prilagoditi uporabnikom glede na njihove sposobnosti in predznanje. Aplikacija je nova platforma z veliko omejitvami in pomanjkljivostmi, ki se jih zavedamo. A ima tudi mnogo prednosti.”

Ustrezna pozicija dlani in prstov zahteva prisotnost pedagoga

In prav na pomanjkljivosti opozori glavni konkurent podobnih aplikacij Tadej Horvat, korepetitor in profesor klavirja, ki trenutno poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, že vrsto let pa sodeluje tudi kot strokovni sodelavec Akademije za glasbo. V pogovoru povleče paralele s trenutno situacijo in delom na daljavo, ki je njemu in njegovim učencem v zadnjem letu predstavljalo veliko oviro.

Opiše se kot človek, ki se le redko pritožuje in ki vedno poskuša iz še tako slabe situacije potegniti nekaj dobrega. A takrat, ko je sprevidel, da njegovi učenci prek spleta in na daljavo ne pridobijo določenih kompetenc ter so prikrajšani kvalitetnega podajanja znanja, se je počutil nemočnega. “Za nami je res zahtevno obdobje. Tisti, ki se z glasbo ne ukvarjajo si težko predstavljajo s kakšnimi izzivi smo se spopadali. Ob slabi internetni povezavi videokonferenčne platforme zvok in sliko prenašajo z zamikom, popačijo se tudi določeni toni, najglasneje zaigrani izseki skladb pa zvenijo popolnoma zadušeno. Na dinamičnem področju in področju fraziranja praktično nismo mogli delati.”

Izpostavlja, da se tako kot pri trenutnem delu na daljavo tudi pri omenjenih mobilnih aplikacijah spodbuja samostojno učenje, ki nikakor ne more nadomestiti pedagoškega pristopa, ki ga lahko mentor učencu ponuja v živo. Če hoče nekdo pridobiti dobro in kvalitetno znanje, je individualno delo z digitalnimi pomagali zgolj in samo alternativa. Za tiste, ki si želijo postati profesionalni glasbeniki, pa takšno učenje absolutno ne more biti nadomestek glasbene šole. Predvsem zaradi estetike zvoka in občutka, ki ga mora otrok ali začetnik čim prej ponotranjiti.

Ustrezen zvok klavirja je po mnenju zgovornega profesorja pravzaprav edini faktor, ki je nenadomestljiv in se ga ne da trenirati na daljavo. “Tega se zaenkrat še ne da narediti, bi si pa zagotovo želel, da bi se to v prihodnosti izpopolnilo. Ob nepredvidljivih razmerah, ki smo jim priča danes, ne vemo, kdaj se bodo šole znova zaprle. Če bi obstajala dovolj dobro razvita in dodelana alternativa, potem to pozdravljam in vidim kot zelo pozitivno stvar,” dodaja ob predpostavki, da bi aplikacija vsebovala tudi vse potrebne tehnične napotke, povezane z potekom giba, višino zapestja in amplitudo prstov. Vse pozicije dlani mi brez izjeme vestno pokaže na majhnem zaslonu najine videokonference. Da bom vsaj jaz razumela, kako zelo pomembno je to.

Na ustrezni poziciji dlani in zapestja pedagogi pri učencih začetnikih delajo tudi do eno leto. Iskanje pravilne pozicije vsakega prsta je dolgotrajen proces. Pedagogi si želijo, da se vse lepo formira, da ne pride do prstnih zmečkanin. “Ne znam si predstavljati, da bi nekdo sam prišel do pravilnega rezultata, brez da bi mu gibe nekdo predstavil. Če ti segmenti pri aplikacijah manjkajo, potem v tem definitivno vidim problem. Tudi če si samouk, si dolžen dobiti kompetentno informacijo in relevantne podatke, ki so v primeru samostojnega učenja nadomestek učitelja.”

Kaminka, razvijalec aplikacije Simply piano, zagotavlja, da je za pravilno tehniko pri njih poskrbljeno. Ob redni vadbi ves čas prikazujejo tudi posnetke, kako pravilno sedeti in kako naj bodo na klaviaturi pozicionirane dlani in prsti. “Tudi učitelji v glasbenih šolah lahko dajejo komentarje učencu samo enkrat tedensko, doma pa ti isti učenci lahko razvijejo slabe navade. Naša prednost je, da smo z učencem ves čas.”

A izkušnje v praksi prikazujejo nekoliko drugačno realnost. Luka, ki se je klavirja učil prav s pomočjo omenjene mobilne aplikacije, je po nekaj tednih intenzivne vadbe začutil prve bolečine v zapestju. Ker je postajala bolečina v levi roki neznosna je odšel v bolnico, kjer so mu postavili diagnozo vnetega zapestja. “To je bilo nekaj najbolj bolečega v mojem življenju. Najbrž se to zgodi, kadar zapestje ni navajeno določenih gibov, pojavljati se začnejo strašni krči. Predvidevam, da je to povezano z nepravilno tehniko igranja. Ker sem levičar zaradi povite roke tisti teden nisem mogel pisati kemijskega testa. Torej poškodba le ni imela samo slabih zaključkov,” v šali pristavi Luka.

Notni zapis je veliko bolj intuitiven in veliko bolj preprost kot črke

Igranje glasbila je zapletena dejavnost, ki na edinstven način vključuje usklajevanje več senzoričnih modalitet in motoričnega sistema. Tako učenje igranja klavirja pomeni tudi pridobivanje spretnosti glasbenega branja – prevajati zapise v vzorce gibanja na klavirski tipkovnici. In kaj se zgodi, kadar pri poučevanju ni vključenega branja not? Se izgubi tisto bistvo in nekaj višjega, kar bi moralo učenje klavirja posamezniku nuditi?

Kaminka je velik zagovornik not in načina poučevanja, ki branje notnih zapisov vključuje v pedagoški proces. Prepričan je, da aplikacije, ki tega ne ponujajo, ne zagotavljajo celostne izobrazbe in izkušnje, ki bi jo igranje klavirja moralo zagotavljati. “Ko sem odraščal sem vedno govoril, da si želim ozdraviti svet glasbene nepismenosti. Čutil sem, da bi to moral znati vsak. Je zelo intuitiven in grafičen jezik, veliko bolj preprost kot črke. To je bila moja motivacija za ustvarjanje aplikacije. Verjamem, da lahko naredimo svet lepši, s tem da naučimo ljudi skupnega jezika.” Profesor klavirja Tadej Horvat dodaja, da ima klavir 7 oktav oz. 88 tipk. “Brez orientacije in poznavanja not se je na tako obsežni klaviaturi zares težko znajti.”

Poslušanje in ustvarjanje glasbe vključuje tudi možganska področja, povezana s pozornostjo, semantično obdelavo, spominom in čustveno obdelavo. Samouk Luka je po premisleku pri sebi v obdobjih intenzivnega igranja opazil večjo produktivnost in discipliniranost. Občuti, da je igranje klavirja v tem obdobju njegov vir sprostitve. Ko mora biti čez dan zaradi študija ekonomije in dela zakopan v številke in grafe, mu klavir zvečer predstavlja pobeg iz realnega, zelo predstavljivega sveta ekonomije v svet glasbe in kreativnosti. Zraven klavirja je zdaj oguljen stol, na mestu kjer običajno sedi je že nekoliko ugreznjen. Kljub temu, da drugače ni preveč reden fant, je klavir zmeraj čist. Prah se na njem nima priložnosti nabrati.

Glasbene ure s pedagogom sicer nikoli ni obiskal. Velikokrat čuti žalost in poraja se mu vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi si v zgodnjih otroških letih upal stopiti čez prag konservatorija. Tega ne bo nikoli izvedel, a danes ve, da zaradi pomanjkanja klasičnega predznanja profesionalni akademski glasbenik nikoli ne bo mogel postati. S hvaležnostjo pa se obrača proti mobilni aplikaciji in podarjenemu klavirju, ki sta mu omogočila igranje za dušo, družino in prijatelje, kar mu predstavlja neizmerno radost. Lahko bi rekli, da ga vsakodnevno polnijo tuji nasmeški. In zadovoljen je, da je tako.