Ne želimo vsi biti influencerji

»Ne želimo vsi biti influencerji,« je stavek, ki me je tisto popoldne, ko sva se z Lucijo pogovarjali, po domače rečeno prilepil na naslonjač in v meni začel vzbujati drugačen pogled na že precej prežvečeno tematiko zaslužka na družbenih omrežjih, ki ima danes, roko na srce, le še malo pozitivnega prizvoka. Vsebina tam je preprosta in očesu prijazna, ozadje pa, kot pogosto v življenju, precej kompleksnejše.

Ob (žal) vsakodnevnem scrollanju po svojih Instagram profilih se sprašujemo, kako je lahko uspeh za katerega si nekoč moral žrtvovati veliko več kot nekaj minut za objavo na storyju, postal tako lahko dosegljiv. Kako lahko zaslužek dosežemo že s preprosto biti mi? Pa vendar se od te obrabljene teme influencerstva želim vsaj nekoliko odmakniti. Blišč in slava, ki bi naj mlade privlačila na Instagramu, je moji, za en dan vodnici po Instagramu, predstavljala tegobo, ki ji je dolgo preprečevala skok v neznano.

Lucija Jemenšek, na Instagramu lucijajemensek, je mlada umetnica, ki mi je za en dan na široko odprla vrata svojega ateljeja. Ja, tistega na Instagramu. In sva se pogovarjali. Ni bilo težko najti skupnih strahov in tegob s katerimi se srečujemo mladi in manj mladi. Na začetku jo je bilo preprosto strah. »Do družbenih omrežij ima danes večina odklonilni odnos.« Pravi, da je to tisto kar jo je po končani gimnaziji zadrževalo, a hkrati gnalo naprej. Kljub klišejskemu prizvoku, se je v srednji šoli tudi ona nekoliko izgubila. »Verjetno se s tem lahko poistoveti veliko ljudi. Preveč sem se poskušala zliti z okolico, zapustila sem stvari, ki so mi bile res pomembne. Kasneje sem si zadala izziv, da se spet najdem.« In tako je spoznala artbylucija. Verzijo sebe, ki jo je bilo s popolnimi neznanci lažje deliti kot svoje polno ime.

POGUM PREMAGA STRAH

Lucija mi ob nujni jutranji kavi, dan začne že zelo zgodaj, pove da si v srednji šoli nikoli ne bi upala ustvariti Instagram računa posvečenega umetnosti, ki jo je vedno zanimala. »Nisem hotela biti prepoznana. Ljudje mislijo, da vsi, ki s pomočjo Instagrama služimo, želimo slavo. Jaz sem samo upala, da bližnji za moj račun ne bi izvedeli.« In res je, mnogi preden pomislijo na to, kaj nam družbena omrežja danes lahko dajo, skrbijo o tem, kaj nam z na tisoče mnenji posameznikov vzamejo.

Ura je deset dopoldne in Lucija na svoj Instagram profil objavi digitalno ilustracijo. Objavlja dopoldne, da je nova objava na platformi večino dneva in jo čez dan vidi, predvsem pa res opazi, več ljudi. Instagram lahko danes podjetjem in posameznikom pomaga pri promociji njihovih izdelkov ali storitev, tisto kar ga že leta dela ključnega pa je njegova vizualna podoba. Na Instagramu je vse povezano s fotografijo, stari rek, da slika pove več kot tisoč besed pa torej še vedno več kot drži. Tudi Luciji se je, ko je le zbrala pogum, začetek prav na tej platformi zdel samoumeven. A v nasprotju s prepričanji mnogih, ni začela z željo po zaslužku. »Nisem začela z namenom ustvarjanja dobička, kar je morda presenetljivo. Preprosto sem se vprašala; če že rišem, zakaj ne bi tega delila?«

Poleg ventila, ki ga predstavlja Instagram, nekaj kamor lahko zlijemo svoje pozitivne občutke in hkrati frustracije, ta predstavlja tudi veliko dilemo. Način obravnavanja družbenih omrežij, ki se je v naši družbi v zadnjem času dodobra zasidral, predstavlja tudi strah. In ne narobe razumeti, saj se zavedam, da je pomembno izpostavljati pasti družbenih omrežij, a sogovornica me opomni na dodatni vidik problematike današnjega odnosa do tovrstnih platform. » Verjamem, da se veliko nadarjenih ljudi zaradi strahu ne izpostavi. Zato bi se morali prej vprašati, kaj je narobe s posmehljivo družbo, ne z družbenimi omrežji samimi, ki nudijo možnost za razvoj.«

RASLA JE ARTBYLUCIJA , Z NJO PA LUCIJA

Nič ni narobe s tem, da hobij preide v posel. Če stopimo korak nazaj od prej omenjenega odklonilnega odnosa, ki ga imamo danes do Instagrama in njemu podobnih, bi to lahko bila norma. Z namenom se poslužujem besede lahko namesto morala, pa vendar jo omenim. Za tiste, ki jim bo dalo misliti. Nas niso vendar včasih učili, kako pomembno je delati to kar nas veseli?

Tudi Lucija poudarja, da delo in svoj navdih deli z drugimi. Na srečo ob tem tudi kaj zasluži. »Ko vidiš, da bi iz hobija lahko tudi zaslužil, se je dobro odločiti za to, kaj točno boš delal.« Na družbenih omrežjih, pa naj se sliši še tako banalno, ljudje pač želijo imeti stvari poenostavljene. Vedeti, kaj od nekega profila pričakovati, poznati njegov prepoznavni stil, čutiti povezanost s človekom. Instagram, ki je konec prejšnjega leta presegel milijardo uporabnikov, je temu primerno (pre)nasičen. »Težko je najti nekaj svojega. Če delaš vsega po malo, se zliješ z množico. In ko sem enkrat začela, to ni bil več cilj.« Zato tudi prej tako strašljiva sprememba imena profila, ki je do danes ostal ime in priimek avtorice, kar je bolj osebno.

Rast na Instagramu je mogoča in dosegljiva predvsem zaradi kontakta s sledilci. Kot že vemo, so nekatere izmed posebnosti današnjih zvezdnikov na družbenih omrežjih prav stik z oboževalci in vsaj navidezna avtentičnost. Lucija je začela svoje digitalne ilustracije in personalizirane portrete prodajati predvsem zaradi povpraševanja. S tem je morala prilagoditi tudi svoje delo, ki je sprva vključevalo predvsem risbe s svinčnikom, kasneje ga je zožila na digitalno ustvarjanje, ki ji vzame manj časa. Med večjimi izzivi tovrstnega posla na Instagramu je poslovna stran. Kljub študiju marketinga na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru, se je na začetku srečevala z izzivi. Instagramovi algoritmi, ki jih velikokrat že zaradi strahu pred besedo samo ne razumemo, so vendarle ključni. Instagram pa v vsem svojem sijaju ostaja ovit v tančico skrivnosti. Zahteven predvsem zaradi nepredvidljivosti, poudarja pomembnost konsistentnosti. »Še vedno ne vem, kaj točno deluje, razen tega, da sledilci vedo, da si tu.« Sliši se preprosto in morda v primerjavi z ostalimi stvarmi, ki si jih po naravi ljudje tako radi interpretiramo kot zahtevne, tudi je. Ljudje namreč raje ostajajo v stiku s tistimi od katerih vedo, kaj in kdaj pričakovati objave. Pomembna je tudi uporaba čim več funkcij, ki jih platforma ponuja. Pa če pomislimo, je tudi to precej predvidljivo, vemo, da zna tudi Instagram biti sebičen.

Demografika Instagrama je v zadnjih letih precej konstantna, 34 odstotkov je ženskih uporabnic mlajših od 34 let. Tudi na umetniških profilih, na podobnih kot je Lucijin, prevladujejo ženske sledilke. Profil lucijajemensek ima v povprečju med 70 in 80 odstotkov ženskih sledilk, ki so v večini stare med 16 in 30 let.

In seveda poleg zapletenih algoritmov, ki imajo (pre)veliko vlogo v določanju tega, koga objave dosegajo, se izzivi tu ne končajo. Predvsem za mlade umetnike, ki so pri svojih začetkih omejeni tudi s strani države. Študentski s. p., ki je do leta 2013 mladim ob študiju omogočal vir zaslužka, ob tem pa nudil plačevanje nižjih prispevkov, danes ni mogoč. Ti so danes enaki kot za vse ostale, ki imajo odprt s. p., za študente pa torej velja polno plačilo prispevkov. Študent v primeru odprtja s.p.-ja izgubi bonitete vezane na študentski status, kar vključuje bivanje v študentskem domu, pravico do opravljanja študentskega dela in do subvencionirane študentske prehrane. Študentom ostane le pravica do rednega ali izrednega študija, kar pa je prej kot ugodnost, sol na rane. »To je nenehno slalomiranje med odločitvijo, ali popolnoma zaupati vase in svoj uspeh ali pač hoditi po robu zakona,« poudarja sogovornica. Študenti, katerim vir zaslužka predstavljajo družbena omrežja, z uporabo PayPala namesto transakcijskega računa pa ironično upajo, da jih uspeh v času študija ne ponese predaleč, saj bi to vodilo v sumljive prilive na njihov bančni račun.

Po še eni popoldanski kavi, ki jo namesto v kavarni, časi so pač taki, spijeva kar na Lucijinem delovnem mestu, ta poprime za svoj Ipad in začne ustvarjati digitalne ilustracije. »Te ustravjam zase.« V poplavi naročil za minula valentinovo in dan žena, ji je pomembno ohraniti čas za to kar jo veseli. »Pazim, da mi delo ne predstavlja zgolj obveze,« pravi. Seveda si delovnega procesa ne upam zmotiti, zato navdušeno brskam po starih portretih, ko Lucija zaključi delo pa se skupaj odpraviva do pošte, kjer oddaja naročila. Vidim, da je na pošti stalna gostja, saj jo uslužbenci že poznajo. Tja namreč hodi skoraj vsak dan. Preden se odpraviva, ona nazaj v svoj atelje ali v večernih urah bolj študijsko sobo, jaz pa domov, na ulici še slika vrečko, kjer so bili portreti in objavi zgodbo z opisom v angleščini, ki pravi: Dnevni obisk pošte in oddaja vaših portretov. Te na njenem profilu niso zelo pogoste, a spomnijo na osebo, ki je za vsemi objavami, na nekoga s komer se je moč poistovetiti. Začudeno pogledam, čeprav sem na njenem profilu že zasledila podobne objave, a občutek ob pričanju nastajanja vsebine, me vseeno zmede. To Lucija opazi. Z nasmehom me pogleda in reče: »Nisem influencer, pa vendar razumem, zakaj deluje.«