Uporaba biometrične tehnologije v Sloveniji

»Big brother is watching you.« Citat Georgea Orwella iz njegove novele iz leta 1949, Ninety Eighty-Four, ki dodobra opiše svet, v katerega z razvojem tehnologije vse hitreje prehajamo. Nadzorne kamere, ki spremljajo vsak naš gib, srečanje in dejanje me postavljajo na razpotje med virtualnim svetom in bližnjo prihodnostjo. Dejstvo pa je, da nekatere države tehnologijo, ki se nam je zdela tako daleč od dosega že s pridom uporabljajo. Med njimi najdemo denimo Veliko Britanijo in Kitajsko, ki v realnem času s pomočjo kamer, tako nadzornih kot drugih, že preverjata identitete prebivalcev. Kako pa je s tem v Sloveniji? Smo tudi sami blizu takšnega preskoka?

Biometrična tehnologija

Za začetek je potrebno pojasniti kaj biometrična tehnologija sploh je. Gre za biometrijo, tehnologijo, ki ljudi prepoznava na podlagi edinstvenih značilnosti posameznika. Ločimo jih na telesne in vedenjske. Za prve so značilni prstni odtis, dlan, podoba obraza, šarenica, očesna mrežnica, uho, preplet ven na roki, vonj, DNK, medtem ko med vedenjske sodijo lastnoročno podpisovanje, govor oziroma glas, gibanje in tipkanje. Glavna prednost se skriva v tem, da se v primerjavi z drugimi tehnologijami kartice izgubijo, gesla pozabijo, biometrične značilnosti pa ostanejo nespremenjene, skorajda nemogoče jih je prenesti na drugo osebo.

V Sloveniji je biometrična tehnologija urejena z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1). Zakon uporabo tehnologije ločuje glede na javni in zasebni sektor. V javnem je uporaba biometrije dovoljena kadar tako določa zakon, izjemoma pa tudi na podlagi posebnih zakonskih določil za vstop v stavbo ali dele stavb in evidentiranje zaposlenih na delu. Za zasebni sektor pa mora upravljavec za dovoljenje pridobiti odločbo Informacijskega pooblaščenca, poleg tega je nadzor dovoljen le v primerih, ko je nujno potreben za opravljanje dejavnosti, varnost ljudi ali premoženja, varovanje tajnih podatkov ali varovanje poslovne skrivnosti. Prav tako morajo biti o izvajanju biometrijskega nadzora zaposleni pisno obveščeni.

Slovenska policija in Informacijski pooblaščenec

Eden izmed naših največjih uporabnikov biometrijske tehnologije je slovenska policija. V lanskem letu smo lahko v medijih zasledili, da so policisti za identifikacijo udeležencev protesta uporabljali fotografije, ki so bile javno dostopne. To je potrdil tudi minister za notranje zadeve Aleš Hojs.

Po pisanju Domna Saviča je avstrijska nevladna organizacija AlgorithmWatch ugotovila, da slovenska policija tehnologijo za prepoznavanje obraza uporablja od leta 2014. Vseeno pa do leta 2017 aplikacije niso resno uporabljali, saj so kmalu po prvi uporabi ugotovili, da zakon takrat tega ni dopuščal. Aplikacijo Face Trace je razvilo slovensko podjetje v Celju, Cent Si d.o.o., plaz vprašanj pa je sprožil tvit enega izmed razvijalcev podjetja, ki je namignil, da policija uporablja tudi fotografije, ki jih objavljamo na internetu, v večji meri se tukaj sklicujem na družbeno omrežje Facebook. To dokazuje tudi dokument, dostopen na spletu z naslovom Praktično izvajanje in izvrševanje evropskih politik na področju preprečevanja kibernetske kriminalitete in boja proti njej, ki opisuje, kako slovenska policija nadzoruje tudi fotografije s spleta.

Kako aplikacija točno deluje? Kot že omenjeno, slovenska policija osumljence poišče s pomočjo spletne aplikacije Face Trace, ki kršitelja najde v policijski bazi fotografij, ki se imenuje Evidenca fotografiranih oseb. Fotografijo policist preprosto vnese v aplikacijo, slednja pa poišče ujemanje glede na obrazne poteze. Ujemanje se nato preveri še ročno. Po zapisu generalne policijske uprave »aplikacija ni namenjena samodejnemu prepoznavanju serije fotografij, denimo mimoidočih ali množic na nogometnih tekmah ter ni povezana z zunanjimi viri, denimo varnostnimi kamerami, kamerami na bankomatih in družbenih omrežij.« Vseeno pa smo lahko leta 2017 na RTV Slovenija zasledili primer, ko državljanka pri sebi ob zaustavitvi policije ni imela osebnih dokumentov. Opazila je, da so se policistom na aplikaciji pokazale njene fotografije iz dokumentov, poleg njih pa tudi fotografije, ki jih uporablja na Facebooku.

Zoper uporabe tovrstne opreme pa ni nasprotovala le javnost, pač pa tudi Informacijski pooblaščenec, ki je že večkrat izpostavil preširoko razlago zakonsko določenih pooblastil policije. Kot razlog je navedel »preveliko tveganje zasebnosti, ki jo s seboj prinese velika raba tehnologije za prepoznavanje obraza.« Med drugim je povedal tudi, da »policija ni upravičena na splošno in na zalogo nadzorovati vse javne vire, še posebej ne objav na družbenih omrežjih, forumih in podobnih spletnih straneh z uporabniško generirano vsebino.« Zbiranje podatkov mora biti namreč po mnenju Informacijskega pooblaščenca omejeno na postopke v zvezi s konkretnimi kaznivimi ravnanji oziroma osumljenci.

Porast in problemi biometrične tehnologije

Tehnologija prepoznavanja obrazov je v Evropi zelo razširjena, saj jo uporablja kar deset državnih policij. Pojavlja se namreč čedalje več potreb in zahtev po hitrem potrjevanju identitet. Prav tako pa kljub nekaterim problemom, ki sem jih izpostavil v prejšnjem odstavku, prednosti še vedno prevladajo nad slabostmi. Tako so biometrične značilnosti še vedno unikatne in jih je skorajda nemogoče prenesti na drugo osebo, jih izgubiti in ponarediti.

Po drugi strani pa je implementacija tehnologije iz več razlogov kmalu sprožila velik odpor. Prvi problem se skriva v nenatančnosti algoritmov za prepoznavanje obrazov. Slednja se lahko pokaže v dveh primerih. Prvi je ta, da tehnologija preprosto ne zazna prave osebe, drugi pa da tehnologija ne prepozna vas ali prepozna napačno osebo. Drugi problem se skriva v kraji identitete. Prišlo je že do več dogodkov, v katerih je bilo mogoče sistem pretentati z uporabo 3-D modela obrazne maske. Tretji problem pa je primer slabe oziroma površne implementacije in zakonskih omejitev.

Prihodnost biometrijske tehnologije

Tehnologija in zakonske omejitve v Slovenji za zdaj še ne dopuščajo preverbe identitete pešcev. Vseeno pa je biometrična tehnologija že prisotna. Uporabljamo jo na vsakodnevni ravni, tako za odklepanje pametnih telefonov z obrazom, do odklepanja vhodnih vrat, v lanskem letu pa smo bili lahko na ljubljanskem letališču Jožeta Pučnika priča pilotnemu projektu, na katerem smo se lahko skozi terminal sprehodili ob pomoči bralnika obraza.

Razvijalci tehnologije pa se bodo morali v prihodnosti spopasti s kar nekaj večjimi preprekami. V veliko državah je namreč biometrijska tehnologija zakonsko omejena, poleg tega pa še ni na dovolj visoki ravni zaščite osebnih podatkov. Kot zanimivost lahko izpostavim primer Raymond Easton proti Veliki Britaniji, v katerem se je izkazalo, da imata lahko dve osebi popolnoma identičen zapis DNK. V tem primeru kar na šestih mestih, za kar je teoretično izračunana verjetnost kar 1:37.000.000.