Oboževanje zvezdnikov: »To ni odnos, na nek način ne gre niti za interakcijo«

»Trenutno se nič ne dogaja. Nahajamo se v praznini dogodkov, dogajanja, stikov in časa. Mladi ne morejo iti na zabave, zato pa v virtualnem svetu nadomeščajo realne dogodke v življenju.« Takole je doživljanje pandemije med mladimi pojasnila Mirjana Ule, socialna psihologinja in zaslužna profesorica na Univerzi v Ljubljani.

V zadnjem letu se je namreč spremenil način socializacije malodane vsakega izmed nas. Fizični odnosi so postali zreducirani le na ožji družinski krog, zato pa se je tudi marsikdo, vedoč ali nevedoč, zatekel v iskanje alternativnih družbenih interakcij, s katerimi je lahko zadovoljil svoje osnovne družbene in čustvene potrebe. Sem lahko spada ohranjanje prijateljskih stikov preko različnih platform, intenzivno gledanje serij ali resničnostnih šovov in spremljanje športa.

Uteho ter nekakšen občutek bližine so ljudem ponujali tudi slavni, ki na družbenih omrežjih s svojim sledilci redno ohranjajo stike in jim ponujajo vzpostavitev navideznih, a vseeno emocionalnih razmerij, s čimer posamezniki dobijo občutek navidezne skupnosti. Obenem pa prav ta stik lahko zadovolji potrebo po druženju, ki je v trenutni situaciji močno omejena. V takih situacijah psihologi pogosto govorijo o parasocialnih odnosih oziroma interakcijah, ki se razvijejo med slavnimi in njihovimi oboževalci.

Pravzaprav pa ne gre za nov pojav. O parasocialnih odnosih se je začelo govoriti že v  19. stoletju, ko so ljudje sanjarili o svojih najljubših literarnih junakih, še posebej pa so taka razmerja dobilia zagon z razvojem kulture zvezdnikov, pojavom televizije in kasneje spleta, novi koronavirus pa je pomen parasocialnih razmerij le bolj potisnil v ospredje. S tovrstnimi odnosi opisujemo enostranske, lažno intimne odnose, ki jih oseba vzpostavi z zvezdnikom (lahko pa tudi z likom) iz medijskega sveta. Služili naj bi kot alternativa pravim, fizičnim odnosom, z njimi pa naj bi posameznik po mnenju psihologov zmanjšal občutke osamljenosti, izolacije ali zavračanja.

Strokovnjaki pa pri tem vseeno opozarjajo, da taki odnosi tistih pravih ne smejo nadomestiti v celoti. »Pri parasocialnih odnosih z zvezdniki pravzaprav sploh ne gre za odnos. Na nek način to ni niti interakcija med zvezdnikom in oboževalcem, ampak gre za enostransko identifikacijo ter enostranski užitek ob konzumiranju vsebin,« dodaja Uletova.

Prav identifikacija z zvezdniki pa je tisto, kar nas na njih privlači. Omogoča namreč dnevno sanjarjenje in vživljanje v svet, ki je še posebej za najstnike zanimiv in privlačen, a obenem oddaljen. Mladim v nekaterih primerih lahko omogoča izboljšanje samopodobe, pa tudi izoblikovanje lastne identitete in povezavo z istomislečimi. Zvezdniki tukaj nastopajo kot vzorniki za osebnostno rast, ceni pa se jih zaradi njihove karizme, talentov in dosežkov, ki predstavljajo nek cilj identifikacije.

Oboževanje zvezdnika, še posebej pa interakcija z njim, po besedah sogovornice lahko zapolni praznino, ki so jo povzročila zaprtja in pravila socialnega distanciranja, a se je pri tem treba zavedati, da je to interakcija, ki poteka v virtualnem svetu in od katere zvezdnik profitira tako, da utrdi svoj status. Čustvena navezanost, ki pri tem nastane naj bi po besedah Uletove zapolnile praznino, ki vlada v posamezniku, kar se pokaže v njegovem veselju in užitku ob konzumiranju zvezdniških vsebin. Ampak to je lahko le začasna uteha, užitek v trenutku. Poleg tega pa sogovornica poudarja, da to ni odnos, v katerem bi našli obojestransko emocionalno povezanost, zavezanost ali zadolženost.

S strani oboževalcev pa vseeno prihaja do namišljenih razmerij, ki v nekaterih primerih vključujejo fantazije, psihološko identifikacijo in čustveno navezanost na zvezdnika. Za to so krive prav platforme, na katerih poteka interakcija med slavnimi in njihovimi oboževalci, saj zameglijo mejo med realnostjo in navideznim odnosom, ki se pri tem vzpostavlja. »Pri tem govorimo o enostranski odvisnosti s strani oboževalcev. Zvezdniki z nami komunicirajo, pri čimer se gradi njihov svet, mi pa uživamo v tem navideznem odnosu, kot da nas oni zares vidijo in slišijo, kot da so zares z nami,« razlaga Uletova.

V modelu, s katerim lahko razložimo nivoje parasocialnih odnosov z zvezdniki, McCutcheon in drugi (2002) prepoznavajo dve komponenti – komponentno absorpcije in komponento zasvojenosti. Pri prvi gre za iskanje izpolnjenosti, ki posameznika motivira, da svojo pozornost usmerja v zvezdnika, se z njim zaposli in se z njim identificira. Pri drugi pa posameznik čuti potrebo po ohranjanju zavezanosti k takšnemu odnosu in pri tem občuti močnejšo in tesnejšo povezanost z zvezdnikom (tako kot z drogo), to pa lahko vodi k ekstremnejšim oblikam vedenja in blodnemu razmišljanju.

Znotraj tega modela pa so prepoznali tudi tri stopnje parasocialnih odnosov z zvedniki. Prva je zabavno-socialna, ki je najmanj intenzivna stopnja navezanosti in zvezdnike dojema kot vir zabave in druženja z ostalimi oboževalci. Druga je intenzivno-osebna raven, pri kateri se pojavi večja osebna vpletenost v parasocialni odnos z zvezdnikom in lahko govorimo o intenzivnih čustvih z obsesivnimi tendencami do te osebe. Zadnja stopnja pa je mejno-patološka raven, ki je najmočnejša raven oboževanja zvezdnika in pri kateri oboževalci kažejo ekstremne oblike vedenja in nenadzorovane fantazije.

Pri zadnjem lahko govorimo tudi o tem, da postane posameznik popolnoma vpet v svojega najljubšega zvezdnika. Pride lahko do prevelike identifikacije, kar lahko vodi tudi v vedenje vzorce, ki spominjajo na zasvojenost. »To je ekstremna enostranska navezanost. Ker so omejeni drugi užitki, iščemo nove,« dodaja Uletova.

Te občutke pa še dodatno spodbujajo klubi oboževalcev. Omogočajo namreč institucionalizacijo vzporednih odvisnosti. »Klubi oboževalcev imajo svoja pravila in značilnosti, ki razsuto množico oboževalcev povežejo v eno samo skupnost. To potem postane institucija vzporednih svetov,« še razlaga sogovornica. Klubi oboževalcev lahko tudi stopnjujejo evforično stanje, ki ga čutijo oboževalci v povezavi z zvezdnikom in to se lahko sprevrže celo v nevarno početje. Iz tovrstnih klubov se lahko razvijejo celo sekte, kjer se pojavijo neki rituali ali skoraj religiozno vzdušje, čaščenje in pripadnost. Znani so tudi primeri skupnih samomorov, darovanj premoženja in podobno.

 

Zasvojenost je vedno tudi kemična

Nekemična zasvojenost, ki se pri tem lahko razvije, pravzaprav ni popolnoma nekemična. Povezana je namreč s kemičnimi procesi, ki se dogajajo v možganih. Natančneje, povezana je z delovanjem nagrajevalnega sistema. Gre za mehanizem, ki se ga povezuje s procesi čustvovanja, motivacijo, spominom in ugodjem na osnovi sproščanja različnih nevrotransmiterjev, kamor spadata tudi dopamin in serotonin.

Ljudje vedenje, ki nam prinaša ugodje želimo ponavljati, saj v nas vzbudi dobro počutje. Nagrajevalni sistem pri tem predstavlja pot, ki jo sestavljajo dopaminergični nevroni oziroma nevroni, v katerih se dopamin nahaja kot živčni prenašalec. V človeških možganih jih najdemo v ventralno tegmentalni arei (VTA), kjer se aktivirajo nevroni, ki sproščajo dopamin, vsakokrat ko pričakujemo nagrado. Ta pa potem pripotuje do centra za ugodje, ki se prav tako nahaja v možganih, kar pa v človeku povzroči pozitivno ojačanje oziroma evforično vzburjenje. Pri tem pa je treba poudariti, da reakcij ne sproža nagrada sama, ampak pričakovanje nagrade.

Dopamin pri tem vpliva še na druge dele možganov, ki ustvarjajo čustvene odzive na pričakovanje nagrade. To so center za učenje in spomine, hipokampus, amigdala oziroma center za procesiranje čustev ter prefrontalni korteks, ki ga znanstveniki povezujejo z načrtovanjem in razumom. Dopamin tako z vplivom na spomine, čustva in razum izzove občutke ugodja, ki pa ojačujejo željo po nadaljnjem ponavljanju vedenja.

Bolj dojemljivi tako za kemične kot tudi za nekemične odvisnosti so pozamezniki, ki že imajo nekatere osebne težave. »Gre za ljudi, ki imajo na primer pogosto občutek, da niso kos vsakdanjim obveznostim, bodisi v službi, v šoli ali na splošno v življenju. Taki ljudje se zato želijo izogniti tovrstnim pritiskom tudi na ta način, da se zatekajo k zvezdnikom. Ti jih potolažijo ali jim dajo občutek, da živijo njihovo življenje, vendar se pri tem vedno bolj oddaljujejo od svojega. Podobno je tudi pri ljudeh, ki čutijo neko notranjo bolečino, nezadovoljstvo ali so celo v depresivnem stanju, in ti bi naredili vse za to, da vsaj za trenutek ne bi čutili te bolečine oziroma da ne bi bili v stiku s to bolečino,« razlaga Miha Kramli, psihoterapevt in vodja Centra za bolezni odvisnosti v Novi Gorici.

Kramli opozarja, da se nekemična zasvojenost lahko začne že v otroški zibelki, ko se možgani adaptirajo na intenzivnejše zunanje dražljaje: »Naši možgani hlepijo za ugodjem in prijetnimi občutki, če pa otroka na to navajamo že od majhnega, potem to hrepenenje za prijetnimi občutji še krepimo.« Prav tako pa način vzgoje vpliva tudi na sposobnost abstraktnega razmišljanja in razvoj avtonomne vesti, saj so posamezniki brez teh sposobnosti lažje vodljivi. »Takšni ljudje nimajo lastnih kapacitet in moči, da bi živeli lastno življenje, temveč zgolj sledijo umetno ustvarjenim potrebam, razni zvezdniki pa na takšen ali drugačen način dejansko povzročajo notranjo smrt mladim in tudi odraslim,« še dodaja Kramli.

Zelo pomembna je živa dinamika družinskih odnosov, saj v tem primeru možgani proizvajajo dovolj potrditvenih občutkov, ki so pomembni za izgrajevanje posameznikove osebnosti. »V družini, kjer takšne dinamike in posledično teh potrditvenih vzorcev ni, pa možgani ne morejo proizvajati tovrstnih pozitivnih občutij in zato tak človek išče nadomestke, to pa so lahko razne kemične in nekemične droge, tudi zvezdniki. To dvoje je zelo močno povezano,« pove Kramli.

Tudi pri nekemičnih zasvojenostih lahko govorimo o stanjih omame, saj raziskave kažejo, da gre za enake možganske centre. »Tudi abstinenčna kriza je enaka pri na primer tistih, ki jemljejo drogo, in tistih, ki so zasvojeni z igrami na srečo. Nagovorjeni so isti centri v možganih in odsotnost povzroči enako abstinenčno krizo, zato govorimo o enakih mehanizmih in o podobnem delovanju možganskega sistema pri eni in drugi vrsti odvisnosti, kar je tudi dokazano,« razlaga Kramli. Posledice nekemične odvisnosti pa so ravno tolikšne kot v primeru zasvojenosti s psihoaktivnimi substancami, lahko pa gre v primeru določenih nekemičnih odvisnosti še celo za bolj intenzivno obliko zasvojenosti.

Ko govorimo o nekemični zasvojenosti, pa govorimo tudi o različnih stopnjah intenzivnosti oziroma o stopnjah njenega razvoja. Najprej se pojavi vedenjski vzorec, ki je povezan z določeno nekemično drogo, vendar posameznika njena uporaba ne ovira pri vsakdanjem življenju in brez nje tudi popolnoma normalno deluje. Na drugi stopnji se pojavi navada, pri kateri se posameznik tako privadi na dražljaje določene nekemične droge, da ga ta ovira pri vsakdanjem življenju (na primer: ne moremo jesti, če pri tem ne strmimo v zaslon televizije ali računalnika). Tovrstne navade je možno odpraviti doma, vendar je pri tem potrebna zunanja pomoč strokovnjaka. Tretja stopnja je tako imenovano prisilno vedenje, kjer sta pri posamezniku že nekoliko prisotna tudi agresivno in nasilno vedenje. Na tej stopnji problema ni več moč rešiti doma in potrebna je strokovna zdravstvena pomoč bolnišnice ali terapevtske skupnosti. Kramli ob tem navaja tudi nekaj podatkov iz Centra za bolezni odvisnosti v Novi Gorici: »Od vseh, ki so pri nas zaradi nekemičnih zasvojenosti poiskali pomoč, je 37% zasvojenih bilo nasilnih, od enakega števila narkomanov pa zgolj je bilo nasilnežev zgolj 3%. Nekemična zasvojenost je torej veliko bolj burna, ko jo rešujemo, in veliko več je nasilnih odzivov kot pri reševanju zasvojenosti z drogo.« Pri zadnji stopnji pa govorimo o pravi zasvojenosti, kjer pride do stanja omame in agresivnega vedenja. V reševanje take situacije pa so vpletene tudi že razne druge institucije kot so policija, center za socialno delo, sodišče, zdravstvo in druge. »Enake stopnje veljajo tudi pri zasvojenosti z zvezdniki, kjer se zasvojenost tudi stopnjuje in človek vedno globlje pada vanjo,« razlaga Kramli.

Razna vedenja, ki so povezana s spremljanjem določenega zvezdnika, lahko preidejo v navado in postanejo osrednje gibalo posameznikovega življenja, to pa še ne pomeni nujno zasvojenosti. O zasvojenosti začnemo govoriti, ko posameznik začne opuščati vsakodnevne obveznosti in odgovornosti, ki mu zagotavljajo normalno življenje, bodisi na duhovnem, fizičnem ali psihološkem področju. »Veliko ljudi začne tudi opuščati stvari, ki so jih prej radi počeli, ali ki so jim zagotavljale neko eksistenco. To zdaj opustijo samo zato, da bi bili v stiku s to osebo, s tem zvezdnikom in to je že znak obsedenosti,« še dodaja Kramli.

 

Mirjam Tominc in Kaja Stepančič